VSRS Sklep II Ips 394/2005

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta M. N. in J.Z. upravičenca do denacionalizacije parcele št. 1/56 k.o..., ki je prešla v državno last s kupoprodajno pogodbo z dne 16.1.1963 in na njeni podlagi izdano odločbo Občinskega ljudskega odbora B. ... z dne 18.2.1963.

Pritožbeno sodišče je pritožbi druge nasprotne udeleženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog M. N. in J. Z. za denacionalizacijo parcele št. 1/56 k.o... zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s stališčem, da 12. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in nasl. - ZDen) v tem primeru ni mogoče uporabiti, saj gre za nasledstvo po hrvaškem državljanu, hrvaško pravo pa slovenskim državljanom ne priznava pravice do denacionalizacije. Uporaba 12. člena ZDen bi zato predstavljala neenakopravno obravnavanje tistih, ki so bili ob odločanju še živi in zaradi hrvaškega državljanstva neupravičeni do denacionalizacije in tistih, ki bi bili takrat dediči hrvaškega državljana, ki mu je bilo premoženje podržavljeno.

Zoper ta sklep sta predlagatelja postopka M. N. in J. Z. vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da je pritožbeno sodišče zmotno tolmačilo 12. člen ZDen, ki določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. Ta določba se nanaša tudi na primere, ki jih je mogoče uvrstiti v okvir tretjega odstavka 9. člen ZDen.

Revidenta sta slovenska državljana, ob podržavljanju pa sta bila jugoslovanska državljana. Ker sta dediča prvega dednega reda, sta upravičenca do denacionalizacije. Določba 12. člena ZDen se tako nanaša tudi na primere, ko gre za jugoslovanske državljane, ki imajo od novele ZDen iz leta 1998 enak položaj kot tuji državljani. Ni ne pravnih ne dejanskih razlogov za razlikovanje med "pravimi tujimi državljani" in "jugoslovanskimi državljani, ki se štejejo za tujega državljana". V 12. členu ZDen to sicer izrecno ni urejeno, vendar je to posledica dejstva, da je bil ta člen na podlagi ustavne odločbe spremenjen leta 1997, novela, s katero je bil 9. člen ZDen dopolnjen z novim tretjim odstavkom, pa je začela veljati leta 1998. Glede na obrazložitev ustavnega sodišča in glede na namen zakonodajalca jo je moč tolmačiti tako, da je uporabljiva tudi za "jugoslovanske"

državljane.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Prvotno je 12. člen ZDen določal: "Če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena tega zakona". S to določbo je zakonodajalec dejansko razširil krog upravičencev do denacionalizacije na določene primere, ko osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, zaradi načela iz določbe prvega odstavka 9. člena ZDen ne bi bile upravičenci do denacionalizacije. Po prvotnem besedilu 12. člena ZDen so lahko postali upravičenci do denacionalizacije samo pravni nasledniki tistih oseb, ki zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Ur. l. DFJ, št. 64/45 in Ur. l. FLRJ, št.

54/46 in 105/48 - ZDrž) niso pridobile jugoslovanskega državljanstva. Šlo je za osebe nemške narodnosti, ki so bile na dan 28.8.1945 v tujini, med vojno ali pred njo pa so se s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper narode in druge interese narodov takratne FLRJ. Ker pa takšnega položaja 12. člen ni dajal pravnim naslednikom drugih oseb (ne le tistih, ki so spadale v krog oseb iz drugega odstavka 35. člena ZDrž), ki tudi niso bile jugoslovanski državljani, je ustavno sodišče razveljavilo tisti del prvotnega besedila 12. člena ZDen, ki je to preprečeval - to je besedi "drugega odstavka ", ki sta uporabo 12. člena vezali le na krog oseb iz drugega odstavka 35. člena ZDrž oziroma drugega odstavka 9. člena ZDen. To se je zgodilo 20.3.1997 (op1), torej pred novelo ZDen leta 1998 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji - Ur. l. RS, št. 65/98 - ZDen-B), s katero je bil 9. člen dopolnjen z novim tretjim odstavkom. Po tem, ko je ustavno sodišče razveljavilo besede "na podlagi meddržavne pogodbe" (op2), se tretji odstavek 9. člena ZDen glasi:

"Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec."

Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da se je zakonodajalec odločil za to novelo, ker slovenski državljani v republikah bivše SFRJ, ki imajo z zakonom urejeno denacionalizacijo (na primer v Republiki Hrvaški), nimajo pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. Namen zakonodajalca je bil torej pogojevati status upravičenca s pogojem vzajemnosti, s katerim naj bi se zagotovil slovenskim državljanom položaj upravičenca v državah, ki imajo zakonsko ureditev vračanja podržavljenega premoženja in katerih državljanom ZDen daje položaj upravičenca. Glede na to, da je ZDen določil, da se tujci obravnavajo enako kot slovenski državljani, po ureditvi denacionalizacije v Republiki Hrvaški pa je ugotovil, da slovenski državljani glede denacionalizacije na Hrvaškem nimajo istih upravičenj kot hrvaški državljani, oziroma jih sploh nimajo, se je zakonodajalec odločil za retorzijo.

Vendar določbe 12. člena (ki izenačuje položaj vseh pravnih naslednikov oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, in ki niso upravičenci po 9. členu ZDen) ni spremenil (oziroma prilagodil zakonodajnemu cilju). Ta še vedno določa, da če fizična oseba iz 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. Ko je tako, se res zdi, kot da 12. člen zajema vse kategorije oseb iz 9. člena, torej tudi tiste iz tretjega odstavka (ki so imele pred ZDen-B enak status kot osebe iz prvega odstavka 9. člena ZDen - pred omenjeno novelo je ZDen omogočil vračanje vsem osebam, ki jim je bilo premoženje podržavljeno, ne glede na njihov aktualen državljanski status; pomembno je bilo le dejstvo, da so bile v času podržavljenja jugoslovanski državljani).

Kljub temu pa revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem pritožbenega sodišča, da se 12. člen ZDen ne nanaša na primere iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona. Določba 12. člena ZDen je namreč očitno zgolj zaradi nomotehničnega lapsusa (ker zakonodajalec še ni bil seznanjen z odločbo Ustavnega sodišča U-I-23/93) ob noveli ZDen-B ostala nespremenjena. Uporaba 12. člena ZDen tudi za primere iz tretjega odstavka 9. člena ZDen bi bila v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca (retorzija), bila pa bi tudi nesmiselna. Ne samo zato, ker (je po sklepanju z nasprotnim razlogovanjem jasno, da) 12. člen ZDen pravno nasledstvo pravice do denacionalizacije veže na neobstoj jugoslovanskega državljanstva (po 12. členu ZDen gre za pravno nasledstvo v vseh primerih neobstoja jugoslovanskega državljanstva, ne pa tudi v primerih obstoja jugoslovanskega državljanstva, torej tudi ne ko gre za neslovenske državljane držav nekdanje SFRJ), pač pa predvsem zato, ker bi pomenila, da je zakonec ali dedič prvega dednega reda osebe iz tretjega odstavka upravičenec že samo, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena ZDen (torej brez nosilnega pogoja, na katerem temelji tretji odstavek - da je v državi upravičenca slovenskim državljanom priznana pravica do denacionalizacije). Retorzija (ki jo določa tretji odstavek 9. člena ZDen) bi bila potem povsem navidezna. Osebe iz tretjega odstavka 9. člena ZDen sicer ne bile upravičenci, pač pa bi to bili njihovi najožji svojci (zakonec ali dedič prvega dednega reda), ne glede na to, ali so državljani države, ki slovenskim državljanom priznava pravico do denacionalizacije. Ob taki (jezikovni in logični) razlagi bi bila retorzija docela izničena.

Določba 12. člena ZDen zato le navidezno ureja situacijo iz tretjega odstavka 9. člena tega zakona. Teleološka redukcija (op3) nam pove, da je v resnici ne. Ker je tako pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

--------------

Opomba 1: Odločba U-I-23/93 - Ur. l. RS, št. 23/97.

Opomba 2: Odločba U-I-326/98 z dne 14.10.1998 - Ur. l. RS, št. 76/98. Opomba 3: Teleološka redukcija je zrcalno nasprotje zakonske analogije. Inspirirana z namenom zakonodajalca zakonska analogija širi uporabo pravne norme tudi na podobne dejanske stanove, teleološka redukcija pa (prav tako inspirirana z namenom zakonodajalca) določene dejanske stanove, na katere se predpis (navidezno - navidezno seveda v smislu jezikovne razlage) nanaša, izključuje iz območja urejanja pravne norme. Zakonska analogija temelji na načelu, da moramo enakovrstne primere obravnavati enako, teleološka redukcija pa na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti (prim. M.Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 141 - 143.).