VSRS Sklep II ips 371/99

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP/77.

Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti patenta št..., ki ga je podelil Urad Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine z odločbo z dne 24.8.1993 št... v zvezi z odločbo z dne 18.4.1995 št... toženi stranki E. Z. za izum "Postopek obdelave velikoformatnih plošč", je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Ni vsaka kršitev procesnih določb absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kot to poizkuša uveljaviti revizija. Prav gotovo to ni okoliščina, da sodišče ni odločalo o izvedbi predlaganih dokazov (odločilo, da se izvedejo, ali pa zavrnilo njihovo izvedbo). To bi lahko bila samo relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če bi vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP). Na kakšen način bi lahko na to vplival samo izostanek sklepa o predlaganih dokazih, tožeča stranka ni povedala.

Z ostalimi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožeča stranka delno zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, delno pa tudi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Opredeljevanje, v kolikšnem obsegu gre zanje, na revizijski stopnji ni potrebno, ker je bilo treba reviziji ugoditi iz drugih razlogov. K temu revizijsko sodišče še dodaja, da je tudi očitek, da sodišče ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Če pa je tožeča stranka menila, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, bi morala povedati, katera so tista odločilna dejstva, o katerih sodbi nimata razlogov. Tega pa ni storila.

Pravilno samo opozarja, da je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, da je pritožbeno sodišče navedlo, da tožeča stranka izvedbe dokaza z izvedencem ni izrecno predlagala. Vsebina tožbe je namreč drugačna. K navedbam v II. in III. točki tožbe, pa tudi k navedbam v pripravljalnih spisih, je tožeča stranka predlagala kot dokaz tudi izvedenca kamnoseške stroke (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Navedba, da ga predlaga samo "po potrebi", ne pomeni, da gre samo za neizrecen dokazni predlog.

Glede na 386. člen ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da temeljita odločitvi obeh sodišč na njegovi zmotni uporabi.

Sodišče prve stopnje je v razlogih svoje sodbe med drugim navedlo:

"Dejstvo je, da tožeča stranka pred tožencem ni vložila patentne prijave, četudi se ji verjame, da je po podobnem postopku obdelovala kamnite plošče, kot je to pozneje patentiral tožnik (pravilno:

toženec). Tako je torej bila ugotovitvena odločba, katero s tožbo napada tožeča stranka, izdana v skladu z določilom člena 73 ZIL, saj so tožniki tak podoben postopek, tudi če so ga uporabljali, uporabljali nejavno in zadeve niso patentirali. Po mnenju sodišča sedaj tožniki, ker se pač niso odločili svoj postopek obdelave patentirati, ne morejo s tožbo zahtevati ugotovitev ničnosti patenta".

Pravno stališče, ki izhaja iz zgoraj citiranega dela obrazložitve prvostopne sodbe in ki je bilo pravna podlaga prvostopni odločitvi, je pravno zmotno. Očitno tudi pritožbeno sodišče meni, da je pravilno, sicer pritožbe ne bi zavrnilo. Zmotnost pravnega stališča obeh sodišč pa je v tem, da očitno menita, da gre za javno uporabo izuma samo takrat, kadar je ta zavarovan s patentom, oziroma obratno, da je uporaba izuma, ki ni zavarovan s patentom, nejavna uporaba izuma.

Osebe iz prvega odstavka 87. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. list RS štev. 13/92...75/97; v nadaljevanju: ZIL), lahko vložijo tožbo na ugotovitev ničnosti patenta, če na dan vložitve prijave niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje patentnega varstva. Eden od pogojev, ki mora biti izpolnjen za priznanje patentnega varstva, je novost izuma (prvi odstavek 8. člena ZIL). Izum je nov, če do dneva vložitve patentne prijave ni bil obsežen s stanjem tehnike (prvi odstavek 9. člena ZIL). S stanjem tehnike pa je obsežen (torej ni nov) izum, ki je postal dostopen javnosti (med drugim tudi) s prikazovanjem ali uporabo na način, ki omogoča strokovnjakom, da ga lahko uporabljajo (1. točka drugega odstavka 9. člena ZIL).

Ni določbe, da bi moral izumitelj izum zavarovati s patentom. Tudi ni določbe, ki bi izumitelju ali komu tretjemu prepovedovala uporabljati (s patentom nezavarovan) izum pri opravljanju svoje dejavnosti.

Uporabe izuma pri opravljanju dejavnosti pa praviloma ne bo mogoče opredeliti kot nejavno uporabo. Onemogočiti strokovnjakom, da bi izum pri takšni uporabi sami ne mogli uporabiti, bo najbrže težko. Čim pa je tako, izum za patentno varstvo ne izpolnjuje enega od pogojev iz 8. člena ZIL - novosti. Glede na navedeno zato uporabe izuma ni mogoče opredeliti kot nejavno uporabo izuma samo zato, ker ni bil zavarovan s patentom.

Razlogi prvostopne sodbe navajajo tudi na zaključek, da po stališču prvostopnega sodišča ni mogoče uveljavljati ničnosti patenta potem, ko je Urad za varstvo industrijske lastnine izdal odločbo iz 1. in 2. točke 73. člena ZIL. Da je takšno stališče zmotno izhaja iz drugega odstavka 87. člena ZIL, ki izrecno določa možnost uveljavljanja ničnosti patenta tudi v primeru, če je bila že izdana ugotovitvena odločba po 1. oziroma 2. točki 73. člena ZIL.

Zaradi zgoraj obrazložene zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje za materialnopravno pravilno odločitev ni v zadostni meri ugotovljeno. Zato revizijsko sodišče ob ugoditvi reviziji izpodbijane sodbe ni spremenilo, ampak je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). V ponovljenem postopku, ki ga bo izvedlo po določbah ZPP/99 o gospodarskih sporih (drugi odstavek 498. člena in 5. točka 483. člena ZPP/99), bo z izvedbo ustreznih dokazov, morda z zaslišanjem "laičnih" prič, ki to glede vprašanja, kakšen postopek za obdelovanje kamnitih plošč so tožeče stranke uporabljale, gotovo niso, z izvedencem kamnoseške stroke, ali z morebitnimi drugimi dokazi, če jih bodo stranke v skladu s 383. členom v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP/99 še predlagale, ugotovilo, ali je izum, za katerega je tožena stranka pridobila patentno varstvo s spornim patentom, ob vložitvi patentne prijave res izpolnjeval vse pogoje iz prvega odstavka 8. člena ZIL, in nato ponovno odločilo.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.