VSRS Sodba III Ips 131/2005

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v 1. točki spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2. 3. in 4. točki potrdi. V 3. točki se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da je vsaka stranka dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške revizijskega postopka v višini 4,907,36 EUR.

1Z. d.d. (stranski intervenient) je tožeči stranki odstopila terjatev, ki jo je imela proti toženi stranki in v zavarovanje katere je imela vknjiženo zastavno pravico na nepremičninah tožene stranke. V stečajnem postopku, ki je bil uveden nad toženo stranko, je bila tožeči stranki priznana prenesena terjatev, pravico do njenega ločenega poplačila pa ji je stečajna upraviteljica prerekala. Tožeča stranka je bila napotena na pravdo. S tožbo je uveljavljala več zahtevkov, od katerih je v revizijskem postopku sporen le zahtevek za ugotovitev obstoja zastavne pravice in s tem ločitvene pravice v stečajnem postopku.

2Sodišče prve stopnje je temu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da se na novega upnika hkrati s prenosom terjatve neposredno na podlagi zakona prenese tudi zastavna pravica ter da začetek stečajnega postopka ni procesna ovira za vknjižbo prenosa zastavne pravice na novega upnika.

3Tožena stranka se je zoper odločitev sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja zastavne pravice. Presodilo je, da pogodba o odstopu terjatve predstavlja zgolj pravni temelj, na podlagi katerega preide zavarovana terjatev, medtem ko je za prenos hipoteke na novega upnika potreben še zemljiškoknjižni vpis. Ker tožeča stranka ni ponudila trditev in dokazov, da je na dan uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko imela na sebe vpisano hipoteko, s katero je bila zavarovana priznana terjatev, oziroma, da je bil pred začetkom stečajnega postopka vložen ustrezen zemljiškoknjižni predlog, za ločeno poplačilo svoje terjatve ni izkazala podlage.

4Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni "tako, da tožnikovi reviziji v celoti ugodi."

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, stranskemu intervenientu in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija je utemeljena.

7Tožba je bila vložena pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Ur. l. RS, št. 87/2002), zaradi česar je treba glede na določbo 268. člena SPZ postopek zaključiti po določbah Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980 (20/1980 - popr.), 36/1990, RS, št. 50/2002 Odl.US: U-I-224/00-15). Poleg tega je sporno razmerje nastalo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006 Odl.US: U-I-300/04-25), kar pomeni, da se glede na 1060. člen OZ uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in spremembe). Ob nastanku spornega razmerja je veljal Zakon o zemljiški knjigi (ZZK, Ur. l. RS, št. 50/2002 Odl.US: U-I-224/00-15), ki ga je kasneje nadomestil novi Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1, Ur. l. RS, št. 58/2003). ZZK-1 se uporablja za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do njegove uveljavitve še ni odločilo o vpisu (prvi odstavek 246. člena ZZK-1). ZZK-1 je razveljavil (2. točka prvega odstavka 247. člena ZZK-1) tudi določbo tretjega odstavka 111. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, (Ur. l. RS, št. 67/1993, 74/1994 Odl. US, 8/1996 Odl. US: U-I-114/95, 25/1997-ZJSRS, 39/1997, 1/1999-ZNIDC, 52/1999, 101/2001 Odl. US: Up-148/01, 42/2002-ZDR, 58/2003-ZZK-1, 10/2006 Odl.US: U-I-253/04-11).

8Upnik ima v stečajnem postopku položaj ločitvenega upnika, če je pred začetkom stečajnega postopka pridobil pravico, na podlagi katere ima pravico do poplačila svoje terjatve iz določenega premoženja pred poplačilom drugih upnikov. Ena izmed ločitvenih pravic je hipoteka (prvi odstavek 131. člena ZPPSL). Premoženje, na katerem obstaja ločitvena pravica, ne gre v splošno stečajno maso, temveč tvori posebno stečajno maso, iz katere se najprej poplačajo ločitveni upniki.

9V obravnavanem primeru je bila tožeči stranki pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko prenesena s hipoteko (na nepremičninah tožene stranke) zavarovana terjatev zoper toženo stranko. V stečajnem postopku ji je bila prenesena terjatev priznana, prerekana pa ji je bila pravica do njenega ločenega poplačila. Tožeča stranka pred začetkom stečajnega postopka ni vložila predloga za vpis spremembe hipotekarnega upnika v zemljiško knjigo (drugi odstavek na peti strani sodbe sodišča druge stopnje).

10Presoja, ali je bila tožeči stranki pravica do ločenega poplačila terjatve upravičeno prerekana, je odvisna od odgovora na materialnopravno vprašanje, kako in kdaj pride do prenosa ločitvene pravice od cedenta na cesionarja. Ali ima cesionar v stečajnem postopku nad dolžnikom pravico do ločenega poplačila svoje terjatve že na podlagi same pogodbe o odstopu zavarovane terjatve (in je vpis spremembe zastavnega upnika v zemljiško knjigo zgolj deklaratoren), ali pa je za prenos hipoteke (in s tem ločitvene pravice) na podlagi cesije potreben še (konstitutiven) vpis v zemljiško knjigo?

11Sodišči nižjih stopenj sta glede spornega vprašanja zavzeli različni stališči. Sodišče prve stopnje je presodilo, da se na novega upnika hkrati s prenosom terjatve neposredno na podlagi zakona prenese tudi zastavna pravica. Sodišče druge stopnje pa je v pogodbi o odstopu terjatev videlo zgolj pravni temelj, na podlagi katerega preide zavarovana terjatev in odločilo, da je za prenos hipoteke na novega upnika potreben še zemljiškoknjižni vpis. Tožeča stranka v reviziji izpodbija materialnopravno presojo sodišča druge stopnje. Navaja, da vpis spremembe imetnika določene pravice v zemljiško knjigo z vidika tretjega, ki zaradi varovanja svojih interesov vpogleda v javno knjigo, ni bistven. V konkretnem primeru se je na dan uvedbe stečaja z vpogledom v zemljiško knjigo vsakdo lahko seznanil z dejstvom, da je navedena nepremičnina obremenjena z zastavno pravico. Komu bo moral stečajni dolžnik v stečajnem postopku to obveznost izpolniti, pa je z vidika pravic tretjega povsem nepomembno. Po mnenju tožeče stranke stališče sodišča druge stopnje brez razloga privilegira in bistveno izboljšuje položaj navadnih upnikov na račun prevzemnika terjatve.

12Po prvem odstavku 437. člena ZOR s prenosom terjatve na prevzemnika preidejo tudi stranske pravice, kot so pravica do prednostnega poplačila, hipoteka, zastava, pravice iz pogodbe s porokom, pravice do obresti, do pogodbene kazni ipd. ZTLR načina prenosa hipoteke s cesijo ni urejal. Določal je le, skladno z akcesorno naravo hipoteke, da se hipoteka lahko prenese na drugega samo skupaj s terjatvijo, ki je z njo zavarovana (prvi odstavek 66. člena ZTLR). Da bi imel vpis spremembe hipotekarnega upnika zaradi prenosa zavarovane terjatve v javno knjigo (zemljiško knjigo) konstitutivni učinek, ZTLR ni določal, kakor je to določal za samo ustanovitev (pridobitev) hipoteke na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe.

13Teorija in sodna praksa na sporno vprašanje nista dajali enotnega odgovora. V zadevi III Ips 96/99 je Vrhovno sodišče v sodbi z dne 25. 8. 1999 presodilo, da kljub temu, da je imel cedent sporne terjatve slednjo zavarovano s hipoteko, ta kot stvarna pravica s sklenitvijo cesijske pogodbe ni prešla po samem zakonu na cesionarja. Stranki cesijske pogodbe bi morali prenos hipoteke na tožečo stranko dogovoriti, dogovor pa bi bilo potrebno še zemljiškoknjižno izvesti. Šele z zemljiškoknjižno izvedbo bi tožeča stranka postala imetnik hipoteke, s tem pa tudi upravičenec do ločenega poplačila terjatve na podlagi hipoteke. V teoriji sta takšno stališče zagovarjala Juhart (Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 137) in Stanovnik (Stanovnik, Hipoteka v sodni praksi, Podjetje in delo, 6-7/02, str. 1233). Nasprotno je Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi III Ips 150/98 dne 23. 2. 1999 presodilo, da se po določilu prvega odstavka 437. člena ZOR prenese hipoteka na prevzemnika avtomatično, kar je razumljivo, saj je ta kot stvarna pravica z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino in je z vpisom v zemljiško knjigo tudi nastala, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZTLR. Takšno stališče je v teoriji zagovarjala Plavšakova (Komentar 111. člena ZPPSL v Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 2000, str. 439-440). Navajala je, da se z vknjižbo (prej vknjižene) zastavne pravice v korist novega upnika samo izkaže (pridobitev) prenos zastavne pravice na novega upnika, zaradi česar začetek stečajnega postopka ni procesna ovira za vknjižbo (prenosa) zastavne pravice na novega upnika. Ker ta vknjižba nima oblikovalnih učinkov, lahko novi upnik v stečajnem postopku uveljavi pravico do ločenega (prednostnega) poplačila terjatve, tudi če vknjižbe ni predlagal, če seveda v stečajnem postopku z ustrezno listino dokaže, da je bil opravljen prenos terjatve (in s tem tudi zastavne pravice) nanj.

14Vrhovno sodišče ugotavlja, da hipoteka kot stranska pravica preide na cesionarja že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe, ne da bi bil za to potreben še vpis v zemljiško knjigo. To izhaja iz 437. člena ZOR, ki med stranskimi pravicami, ki skupaj s terjatvijo preidejo na prevzemnika, izrecno navaja tudi hipoteko. Do prenosa hipoteke zaradi sklenitve pogodbe o odstopu pride na podlagi samega zakona (437. člena ZOR), vpis v zemljiško knjigo pa je potreben (le) zaradi zagotovitve publicitetnega (deklaratornega) učinka. Njegova posledica je, da se tretji ne morejo sklicevati, da niso vedeli, da je prišlo do prenosa hipoteke na novega hipotekarnega upnika (pozitivni vidik publicitete). Po drugi strani pa do izvedbe vpisa dobroverni tretji niso dolžni vedeti za spremembo hipotekarnega upnika (negativni vidik publicitete). Ni pa trenutek vpisa bistven za razmerje med pravdnima strankama. Tožena stranka kot cedent je namreč na naroku za preizkus terjatev, na katerem je obstoj terjatve priznala, obstoj ločitvene pravice pa prerekala, vedela, da je bila prenesena terjatev zavarovana s hipoteko. Ker je vedela za singularno pravno nasledstvo (ki vključuje tako vstop v položaj upnika glavne terjatve kot v položaj imetnika vseh stranskih pravic, med katere spada tudi hipoteka), je bilo njeno prerekanje obstoja ločitvene pravice neutemeljeno.

15Narava deklaratornosti (publicitete) vpisa prenosa hipoteke od cedenta na cesionarja izhaja tudi iz 94. člena ZZK-1, ki ureja učinke začetka stečajnega postopka na zemljiškoknjižni postopek. Nadomestil je določbo tretjega odstavka 111. člena ZPPSL, ki sta jo sodišči nižjih stopenj zmotno uporabili, saj v času odločanja sodišča prve stopnje ni več veljala (glej drugo točko prvega odstavka 247. člena ZZK-1). V 2. točki tretjega odstavka 94. člena ZZK-1 je v povezavi z drugim odstavkom 94. člena ZZK-1 določeno, da je tudi po začetku stečajnega postopka mogoče vložiti predlog za vpis prenosa hipoteke na novega hipotekarnega upnika in takemu predlogu ugoditi. V kolikor bi bil vpis prenosa hipoteke na novega hipotekarnega upnika konstitutiven, bi določba 2. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1, ob upoštevanju pravila, da imajo položaj ločitvenega upnika v stečajnem postopku le tisti upniki, ki so ločitveno pravico dobili pred začetkom stečajnega postopka, pripeljala do nelogičnih rezultatov. Upnik, ki bi pred začetkom stečajnega postopka pridobil s hipoteko zavarovano terjatev, vpis prenosa hipoteke pa predlagal po začetku stečajnega postopka, bi z vpisom prenosa hipoteke sicer pridobil hipoteko, vendar mu ločitvena pravica glede na določbo prvega odstavka 131. člena ZPPSL ne bi bila priznana (ker bi nastala šele z vpisom v zemljiško knjigo, to pa bi bilo šele po začetku stečajnega postopka).

16Nadaljnjo šibkost stališča, da je vpis prenosa hipoteke na novega hipotekarnega upnika v zemljiško knjigo konstitutiven, na katero opozarja tudi teorija (glej Juhart, Cesija, Pogodbeni odstop terjatve, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1996, str. 137), predstavlja "vmesni čas" med učinkovanjem odstopa glavne terjatve in zemljiškoknjižnim vpisom. Če bi se sprejelo načelo konstitutivnosti vpisa prenosa v zemljiško knjigo, cesionar v tem času ne bi imel položaja zastavnega upnika. Prav tako pa ga, zaradi akcesorne narave hipoteke, ne bi mogel imeti cedent, ki bi bil vpisan v zemljiško knjigo. V kolikor bi bil v tem "vmesnem času" nad dolžnikom začet stečajni postopek, kakor se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru, bi prišlo do nerazumljive situacije, ko ob začetku stečajnega postopka v zemljiško knjigo vpisane ločitvene pravice ne bi imel nihče, pa čeprav bi vsi upniki in stečajni dolžnik vedeli, da je določen del dolžnikovega premoženja rezerviran za poplačilo terjatve, v zavarovanje katere je bil ustanovljena hipoteka.

17Na koncu mora Vrhovno sodišče še pojasniti, da se v tej zadevi ni mogoče sklicevati na odločitev v zadevi III Ips 96/99, v kateri je Vrhovno sodišče presodilo, da je vpis prenosa hipoteke v zemljiško knjigo konstitutiven. V njej je namreč Vrhovno sodišče primarno uporabilo pravila zemljiškoknjižnega prava iz Zakona o zemljiških knjigah iz leta 1930, ki so določala, da je knjižne pravice mogoče pridobiti, prenesti, utesniti ali razveljaviti edino z vpisom v zemljiško knjigo. ZZK-1 je oblikovalni učinek vpisov skrčil. V 7. členu določa oblikovalni (konstitutiven) učinek vpisov, s katerimi se stvarne pravice pridobijo oziroma prenehajo (če zakon ne določa drugače). Pri prenosu hipoteke v primeru cesije pa ne gre ne za pridobitev, ne za prenehanje pravice. Hipoteka že obstaja in je z učinkom erga omnes vezana na zastavljeno nepremičnino. S cesijo zavarovane terjatve je prišlo le do singularnega pravnega nasledstva na strani zastavnega upnika, ne pa do prenosa hipoteke na novo terjatev, kakor je to pri institutu prenosa hipoteke po plačilu zavarovane terjatve, ki ga poznajo nekatere druge pravne ureditve (več o institutu prenosa hipoteke po plačilu zavarovane terjatve glej v Keresteš, komentar 148. člena SPZ v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 673-674).

18Ker je tožeča stranka s pogodbo o odstopu terjatve, ki je bila sklenjena pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko, vstopila v položaj zastavnega upnika, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je imela ob začetku stečajnega postopka prednostno pravico do poplačila svoje terjatve. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje (ki je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje) na podlagi 380. člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja ločitvene pravice.

19Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških pritožbenega in revizijskega postopka. Ker sta po spremembi sodbe sodišča druge stopnje, pritožbi obeh strank zavrnjeni, vsaka od njiju krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa je tožeči stranki dolžna povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče jih je odmerilo v skladu s taksno tarifo Zakona o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stroški tožeče stranke obsegajo nagrado pooblaščeni odvetniški pisarni za prejem in pregled sodbe sodišča druge stopnje v znesku 22,95 EUR, poročilo stranki v znesku 22,95 EUR in sestavo revizije v znesku 1.377,00 EUR, povrnitev materialnih stroškov v višini 28,46 EUR, davek na dodano vrednost v znesku 284,58 EUR ter sodno takso za revizijo v višini 3.171,42 EUR. Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov nagrade odvetniški pisarni za konferenco s stranko, saj je to opravilo že zajeto v tarifi za sestavo revizije.