VSRS Sklep III Ips 64/2001

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodišče prve stopnje je na upnikov predlog dovolilo izvršbo zoper dolžnika zaradi izterjave zneska 331.136,17 USD v tolarski protivrednosti s pripadki in sicer na dolžnikova denarna sredstva pri agenciji za plačilni promet in na dolžnikove premične stvari. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi potem, ko je skladno z določilom petega odstavka 101. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82, popravek št. 72/82, kratko ZUKZ) priznalo tujo arbitražno odločbo in sicer razsodbo Razsodišča pri Gospodarski zbornici in Agrarni zbornici Češke republike št. Rsp 92/94 z dne 28.12.1996, za katero je to razsodišče potrdilo, da je pravnomočna in izvršljiva.

Proti sklepu o izvršbi sta dolžnika podala ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje poslalo sodišču druge stopnje v skladu z določilom tretjega odstavka 58. člena ZIZ, da o njem odloči kot o pritožbi.

Sodišče druge stopnje je ugovor dolžnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji za priznanje in izvršitev navedene tuje arbitražne odločbe.

Proti sklepoma sodišč druge in prve stopnje vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določil postopka iz prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP (1977) (ki se v tej zadevi še uporablja glede na določilo prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ, ker sta obe sodišči napačno uporabili določbo petega odstavka 101. člena ZUKZ, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanih sklepov.

Upnik in dolžnika na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Postopek za priznanje in izvršitev tuje arbitražne (in sodne) odločbe je urejen v 101. členu ZUKZ. V prvih štirih odstavkih tega člena je predpisan delibacijski postopek kot poseben postopek eksekvature, v petem odstavku pa je urejen postopek, če ni bil izdan poseben sklep v delibacijskem postopku. V takem primeru "lahko vsako sodišče odloča o priznanju te (opomba: tudi tuje arbitražne) odločbe kot o predhodnem vprašanju, vendar z učinkom le za ta postopek".

Iz takega nedvoumnega zakonskega besedila izhaja, da lahko vsako, se pravi tudi izvršilno sodišče samo odloči o priznanju tuje arbitražne odločbe kot o predhodnem vprašanju, ki pa ima učinek le v tem postopku.

Zato nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da bi o priznanju tuje odločbe kot preducialnem vprašanju lahko odločalo sodišče le v pravdnem postopku. Določba petega odstavka 101. člena, da o tem vprašanju lahko odloča vsako sodišče, ne more vzbuditi utemeljenega dvoma o tem, da se lahko tako odloča tudi v izvršilnem postopku in to po pravilih tega postopka. Zahteva za varstvo zakonitosti sicer meni, da zato dolžnikom niso dana na razpolago ista pravna sredstva kot v nepravdnem postopku, po katerem teče delibacijski postopek. Toda ta pomislek ni utemeljen, saj se mora obravnavati predhodno vprašanje po pravilih postopka, v katerem se o tem vprašanju tudi odloči, seveda le z učinkom v tem postopku. Zato ima zainteresirana oseba še vedno možnost, da sproži poseben delibacijski postopek za izdajo odločbe s splošnim učinkom.

Tudi nima prav zahteva za varstvo zakonitosti, da zakonska ureditev priznanja tuje arbitražne odločbe strankam ne daje možnosti, da bi zahtevale, da se tuja odločba ne prizna. Toda tako v incidenčnem kot v delibacijskem postopku bo sodišče priznalo tujo odločbo le, če bodo za to izpolnjeni predpisani pogoji (za arbitražno odločbo iz 97. do 100. člena ZUKZ), sicer bo zahtevo za priznanje zavrnilo.

S vprašanjem odločanja o priznaju tuje arbitražne odločbe kot o predhodnem vprašanju po petem odstavku 101. člena ZUKZ se ukvarja tudi teorija, ki pritrjuje zgoraj obrazloženemu stališču. Tako v knjigi Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona (Uradni list RS, druga izdaja, Ljubljana 1992, str. 154) navaja Wedam-Lukićeva, da "lahko odloča o priznanju incedenter vsako sodišče ne glede na vrsto postopka", ker zakon s tem zagotovi hitrejše in bolj gospodarno reševanje tega vprašanja. Enako tudi Goldštajn in Triva v monografiji Međunarodna trgovačka arbitraža (Informator, Zagreb, 1987, str. 226), da se o priznanju tuje odločbe kot o prejudicialnem vprašanju odloča zlasti v izvršilnem postopku v zvezi z zahtevo za izdajo sklepa o izvršbi in za izvedbo izvršbe.

Glede na tako stanje stvari, je bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrniti.