VSRS Sklep III Ips 63/2000

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklep sodišča druge stopnje in sklep sodišča prve stopnje o neutemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

V ostalem delu (zoper sam sklep o izvršbi) se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP in upoštevajoč določbo 15. člena ZIZ je sodišče izvedlo postopek o zahtevi za varstvo zakonitosti ob smiselni uporabi ZPP/77.

Zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je dolžnik vložil ugovor. Sodišče prve stopnje je menilo, da ugovor ni obrazložen, zato je zadevo odstopilo višjemu sodišču, da odloči o ugovoru kot o pritožbi. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi sodišča prve stopnje.

Sklep sodišča druge stopnje in sklep o izvršbi sodišča prve stopnje izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava - drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s petim odstavkom 62. člena ZIZ in drugega odstavka 23. člena ZIZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje zaradi ponovnega odločanja o ugovoru.

Sodišče je vročilo zahtevo za varstvo zakonitosti obema strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena v obsegu, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka sklepa, v ostalem delu pa ne.

Ni se mogoče strinjati s stališčem zahteve za varstvo zakonitosti, da na podlagi obeh faktur, ki ju je upnik priložil predlogu za izvršbo, sodišče ne bi smelo dovoliti izvršbe zato, ker iz njih ni razvidna vsebina obligacijskega razmerja med strankama spora.

V fakturah se upnik sklicuje na dolžnikovi naročilnici. V njih so navedene tudi storitve, ki naj bi jih upnik opravil za dolžnika. To pa zadostuje za opredelitev faktur za verodostojni listini iz drugega odstavka 23. člena ZIZ. Takšna vsebina faktur opozarja dolžnika, na kakšni podlagi zahteva upnik plačilo. Omogoči mu tudi zoper sklep o izvršbi oblikovati obrazložen ugovor, da ni izdal naročilnic, ki ju upnik navaja kot podlago izdanima fakturama. Zmotne uporabe drugega odstavka 23. člena ZIZ zato ni.

Pač pa temelji izpodbijani sklep pritožbenega sodišča, pa tudi (nezapisan) sklep sodišča prve stopnje o ugotovitvi, da ugovor ni obrazložen, na zmotni uporabi petega odstavka 62. člena ZIZ in drugega odstavka 53. člena ZIZ.

Dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi je obrazložen. V njem je dolžnikova navedba, da ni naročil storitev, ki mu jih zaračunava upnik s fakturama, priloženima predlogu za izvršbo. To je dejstvo, ki ga je dolžnik moral navesti po drugem odstavku 53. člena ZIZ.

Omenjena zakonska določba pa zahteva od dolžnika tudi predložitev dokaza, s katerim dokazuje zatrjevano dejstvo. Tudi to zahtevo zakona je dolžnik izpolnil. Navedel je naročilnici, na kateri se je upnik v fakturah sliceval, in zahteval, naj ju upnik predloži. To pa v obravnavani situaciji zadostuje za opredelitev ugovora kot obrazloženega. Upoštevati je namreč treba dolžnikovo trditev, da naročilnic ni izdal. Dokazovati negativno dejstvo, to je resničnost trditve, da naročilnic ni izdal, dolžnik skoraj ne more drugače kot z zahtevo, da naj jih predloži upnik. Če ta tega ne more storiti, bo dokazni zaključek verjetno lahko samo takšen, da dolžnik zaračunane storitve ni naročil. Na drugačen način dokazovati, da naročilnic ni izdal, dolžnik skorajda ne more. Z listinami (kakšnimi) tega ne more dokazovati. Dokazovanje z drugimi dokazili pa bi bilo izredno težko, zlasti pa neprepričljivo. Vprašanje (ne)ugovarjanja izstavljenim fakturam pa ni stvar, ki se lahko upošteva v izvršilnem postopku.

Glede na navedeno je to sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo v obsegu, ki izhaja iz prvega odstavka izreka sklepa, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, da ugovor ni utemeljen, temelji na spoznanju, da brez takšne odločitve, ki sicer ni zapisana, sodišče prve stopnje zadeve ne bi odstopilo pritožbenemu sodišču, da odloči o ugovoru kot o pritožbi. V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje upoštevalo, da je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi obrazložen tako, kot to določa drugi odstavek 53. člena ZIZ. Vrhovno sodišče pa je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, v katerem predlaga tudi razveljavitev sklepa o izvršbi. To pa zato, ker v zvezi z njegovo izdajo ni prišlo do zmotne uporabe drugega odstavka 23. člena ZIZ.