VSK Sodba in sklep Cpg 67/2017

I. Pritožbi pravdnih strank zoper sodbo se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L., VL 1 z dne 29.9.2011 obdrži v veljavi v prvem odstavku izreka tako, da mora toženec plačati tožniku 13.116,86 EUR s pp, v preostalem delu v prvem odstavku in tretjem odstavku izreka pa je sodišče prve stopnje omenjeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek za plačilo 5.122,00 EUR s pp, zavrnilo.

2Zoper zavrnilni del te sodne odločbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svoji pooblaščenki in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdrži omenjeni sklep o izvršbi v celoti v veljavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in sodbo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje o izbiri novega izvedenca napačna in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki jo je tožeča grajala že v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje v sklepu o imenovanju novega izvedenca ni podalo nobene utemeljitve, temveč je to utemeljitev podalo šele v izpodbijani sodbi. Ni jasno, ali je sodišče izvedenca M. izločilo na predlog tožene stranke (247. člen ZPP), ali pa je to hotel sam izvedenec iz upravičenih razlogov (drugi odstavek 246. člena ZPP). Mogoče pa je, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovemu mnenju na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP. Sodba o razlogih za izločitev izvedenca nima razlogov. Prav tako iz sodbe ni mogoče razbrati, kakšne pomanjkljivosti naj bi izhajale iz mnenja izvedenca M.. Ta izvedenec se je na naroku za glavno obravnavo opredeljeval tudi glede samih konkretnih postavk iz posameznih računov in je v tej zvezi pojasnil okoliščine, ki jih je od njega zahtevalo sodišče. Tako je jasno pojasnil vzroke nastanka določenih konkretnih poškodb, kot je to razvidno iz zaslišanja tega izvedenca. Sodni izvedenec M. je vse škode ocenil kot posledico malomarne rabe. Takšno stališče izvedenca ni nenavadno, spričo hudo zanemarjenega stanja vseh štirih vozil. O hudi malomarnosti uporabnika pričajo tudi fotografije, ki so vložene v sodni spis. Tožeča stranka graja mnenje izvedenca V. kot neverodostojno. To mnenje je nerazumno, nelogično in nenavadno, pri čemer pritožba opozarja na okoliščino, da je izvedenec glede nosilcev blatnikov trdil, da so iz elastičnega materiala in da so ti počili zaradi vibracij in ne zaradi trka. Izvedenec tudi ni znal prepričljivo pojasniti razlike med poškodbami blatnikov na različnih vozilih. Izvedenec M.in izvedenec P. nista trdila, da je nosilec blatnika elastičen. Pritožba opozarja tudi na okoliščine glede menjave bočne luči, sicer v smeri, da izvedenec V. ne more zamenjati teh luči za vzvod za dvig kabine. Izvedenec je o poškodbi sklepal, čeprav sploh ni bila vidna, niti na fotografiji ne. Glede pokrova rezervoarja je izvedenec najprej trdil, da je za vsako postavko v računu našel sliko, kasneje pa je priznal, da te poškodbe ni videl. Že zaradi tega je izvedenčevo mnenje arbitrarno. Enako velja za vzvod za dvig kabine. Izvedenec V.je priznal menjavo izpušne cevi, ne pa tudi objemke in nosilca. Prav tako glede teh dveh predmetov v sodnem spisu ni bilo fotografij. Tudi glede oblog je izvedenec V. trdil, da gre za redno rabo, čeprav iz fotografije ni videti nobene obrabe. Izvedenec je svoje mnenje očitno podal na pamet. Pritožba prav tako opozarja, da se je se sodišče prve stopnje glede izpušnega lonca in izpušne cevi na vozilu ter glede zamenjave blatnikov in njihovih nosilcev na drugem vozilu oprlo zgolj na izvedensko mnenje V., ki je v nasprotju z izvedenskim mnenjem M.. V tej zvezi pritožba opozarja tudi na izvedensko mnenje P. Na fotografiji št. 58 je razvidno, da je bila poškodovane le ena cev. Glede pokrova rezervoarja v sodnem spisu ni bilo nobene slike. Ne tožena stranka ne izvedenec P. nista trdila, da je glede gretja cevi to strošek redne obrabe. Enako velja za ključavnico ter kljuko. Izvedenec P., je izrecno navedel, da je za zamenjavo nosilcev blatnikov odgovorna tožena stranka.

3Zoper ugodilni del te sodne odločbe v višini 5.319,33 EUR s pp, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in jo v tem delu zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenca P,, zlasti v smeri dokazne vrednosti tega izvedeniškega mnenja. Sicer pa je sodišče prve stopnje pooblaščenko tožeče stranke na naroku dne 27.11.2015 izrecno vprašalo, ali je prejela izvedeniško mnenje P. in pooblaščenka tožeče stranke odgovorila pritrdilno. Gre torej za nesporna dejstva, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožeča stranka ni imela nobenih pripomb na izvedeniško mnenje izvedenca P. in se je z njim zato tudi strinjala. Tožeča stranka ni izpolnila svojega dokaznega bremena in bi bilo zato potrebno tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrniti. Naslovno sodišče je tudi samo ugotovilo, da na podlagi neobrazloženega in nekonkretiziranega mnenja izvedenca M. ni mogoče sprejeti meritorne odločitve. Sodišče prve stopnje je odločalo v nasprotju z določbami ZPP o dokaznem bremenu. Tožeča stranka v tožbi ni dovolj konkretno specificirala konkretne škode oziroma popravil. Sodišče prve stopnje je napačno in nepopolno ocenilo tudi okoliščine glede razmejitve med vzroki za predčasno iztrošenost posameznega materiala, ki naj bi nastala pri uporabi spornih tovornjakov s strani predhodnika tožene stranke, in vzroki za predčasno iztrošenost posameznega materiala, ki naj bi nastali pri uporabi spornih tovornjakov s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sploh ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko ravnala malomarno v zvezi s poškodbami, ki so bile na koncu predmet posameznih postavk spornih računov. Življenjsko nelogično je, da bi za iztrošenost materiala bili ločeno krivi uporabniki spornega tovornjaka, saj je iztrošenost posledica izključno števila prevoženih kilometrov in starosti posameznega tovornjaka. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na katere zneske se je naslovno sodišče v zvezi s to obrabljenostjo nanašalo, saj iz primerjave posameznih postavk v računih in zaključka naslovnega sodišča glede njihove iztrošenosti ni mogoče priti do zneskov, ki jih je naslovno sodišče priznalo v zvezi s posameznih računom.

4Tožeča stranka je podala obrazložen odgovor na pritožbo tožene stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdisodbo sodišča prve stopnje.

5Z izpodbijanim sklepom z dne 22.2.2017 je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki 974,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

6Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu, in sicer v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 500,00 EUR za izvedbo dokaza z izvedencem M.

7Z izpodbijanim sklepom z dne 15.5.2015 je sodišče prve stopnje izvedencu M. priznalo nagrado za opravljeno delo in stroške v znesku 529,00 EUR.

8Tudi zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da izvedenec M. ni opravil svoje naloge, zato ni upravičen do povračila nagrade in stroškov. Izvedenec se ni hotel opredeliti na konkretna vprašanja v zvezi s posameznimi stroškovnimi postavkami v računih. Vztrajal je, da so vse poškodbe posledica malomarne rabe vozil s strani tožene stranke. V tej zvezi pritožba izpostavlja odgovore omenjenega izvedenca na posamezna vprašanja sodišča. Izvedenec v izdelavo mnenja ni vložil veliko truda, tako glede študija spisa, kot glede izdelave pisnega izvedeniškega mnenja. V tej zvezi se tožena stranka sklicuje na mnenje izvedenca P., ki naj se šteje kot sestavni del konkretne pritožbe.

9Pritožbe pravdnih strank niso utemeljene.

K pritožbi tožene stranke zoper sodbo:

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

11Pritožbeno sodišče ugotavlja, da si je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju spornih dejanskih okoliščin konkretnega primera pomagalo tudi s sodnim izvedencem kot dokaznim sredstvom (členi 243 do 256 ZPP). V tej zvezi pa sta v sodnem postopku izvedensko delo opravila le sodna izvedenca B.M. in J.J.V., medtem ko je sodišče prve stopnje vsebino izvedenskega mnenja D.P. ki ga je v sodni spis kot dokaz enostransko vložila tožena stranka, pravilno štelo kot del navedb tožene stranke. Tožeča stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo dne 27.11.2011 jasno in nedvoumno izjavila, da tega pisnega mnenja, ki je bilo izdelano mimo volje sodišča, ne sprejema kot dokaz in ga je šteje zgolj kot del trditvene podlage tožene stranke. Zaradi tega ni mogoče slediti pritožbeni kritiki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje spregledalo dokazno vrednost mnenja izvedenca P.

12Sodišče prve stopnje je postopalo tudi procesno korektno, ko je sodnega izvedenca M., ki je predhodno izdelal pisni izvid in mnenje, tudi ustno zaslišalo na naroku za glavno obravnavo. Sodni izvedenec poda svoj izvid in mnenje samo ustno na obravnavi, sodišče pa lahko odloči, da mnenje in izvid lahko poda tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 553. člena ZPP). To pa pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje ustno zaslišalo omenjenega sodnega izvedenca, brez da bi pravdni stranki to ustno zaslišanje sploh predlagali. Le če bi pravdni stranki soglasno predlagali, da sodišče ne izvede ustnega zaslišanja sodnega izvedenca, bi sodišče lahko opustilo izvedbo dokaza z izvedencem v tem delu. Sicer pa izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji le na izvidu in mnenju sodnega izvedenca M., temveč tudi na izvidu in mnenju sodnega izvedenca V., ki ga je sodišče prve stopnje postavilo naknadno prav na predlog tožene stranke, ki ni bila zadovoljna z izvidom in mnenjem sodnega izvedenca M.. Izvida in mnenja sodnega izvedenca V., na katerem v pretežnem delu temelji tudi izpodbijana sodba, pa obravnavana pritožba tožene stranke izrecno niti ne izpodbija, pri čemer tožena stranka v pritožbi napada le tisti del sodbe, kolikor je bilo dosojeno, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 5.319,33 EUR s pp (od skupaj iztoževanega zneska 18.238,86 EUR s pp). Iz tega razloga ne drži tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede dokaznega in trditvenega bremena tožeče stranke postopalo v nasprotju z določbami ZPP. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno izhajalo iz tega, da je bilo na tožeči stranki primarno dokazno breme, da je upravičena od tožene stranke zahtevati povračilo stroškov za opravljena popravila na štirih vozilih, ker je šlo (po trditvah tožeče stranke) za popravila, potrebna izključno zaradi toženčevega malomarnega in nepravilnega ravnanja z vozili v času, ko jih je imel v posesti na podlagi najemne pogodbe¹. Normalna obraba glede na čas najema, torej tožene stranke kot najemnice ni bremenila, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi pravilno upoštevalo. Prav tako je tožeča stranka podala dovolj konkretno tožbeno trditveno podlago glede specifikacije posameznih stroškov popravil, upoštevaje ob tem tudi sedem predloženih računov, ki so predstavljali podlago tožbenega zahtevka, in iz katerih je jasno razvidno, katera točno opredeljena opravila je opravila tožena stranka in po kolikšni ceni. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji takšno trditveno podlago, ki jo dopolnjuje tudi vsebina omenjenih računov, jasno prepoznala in z njo odkrito polemizirala, zato se sedaj v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da trditvena podlaga tožbe glede stroškov popravil ni bila konkretizirana. Jasno pa je, da je morala tožena stranka navajati in dokazovati, da določena popravila na štirih vozilih niso bila potrebna zaradi malomarnega in nepravilnega ravnanja toženca z vozili v času najema, ampak je šlo za normalno obrabo oziroma za stroške rednega vzdrževanja vozil, ki gredo v breme tožeče stranke. To dinamično procesno breme je sodišče prve stopnje pri dokazni oceni pravilno upoštevalo, in sicer je pri posameznih popravilih, ki jih tožena stranka niti ni prerekala, in pri posameznih popravilih, ki so bila potrebna zaradi normalne obrabe (iztrošenost materiala zaradi obrabe v daljšem obdobju), tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pri posameznih popravilih, ki so bila potrebna zaradi dolgotrajne rabe, ki pa s strani tožene stranke v času najema ni bila vselej dovolj skrbna (izvid in mnenje sodnega izvedenca V. in upoštevaje prosti preudarek glede na spoznavno krizo), pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da sta prispevka pravdnih strank k stroškom enaka in je zato v tem deležu tožbenemu zahtevku tudi ugodilo.

13Tožbenemu zahtevku pa je sodišče prve stopnje v celoti sledilo glede stroškov popravil, ki so bila potrebna zaradi malomarne in nepravilne rabe vozil (tudi zaradi posledic poškodb zardi mehanskih zunanjih sil) v času spornega najema. Zato ne drži posplošeni pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku sploh ni ugotovilo, da bi tožena stranka dejansko ravnala malomarno v zvezi s poškodbami, ki so bile predmet posameznih postavk v spornih računih. Nikakor tudi ne drži posplošena pritožbena kritika, da iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na katere zneske se je sodišče prve stopnje v zvezi z obrabljenostjo materialov nanašalo. V tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje izčrpna ter dovolj jasna in nedvoumna, zato je mogoče tudi celovito in vsebinsko preveriti. Ker se pritožba do posameznih stroškovnih postavk po računih sploh konkretno ne opredeli (v smeri konkretnega izpodbijanja), je dovolj ugotovitev pritožbenega sodišča, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi dovolj konkretno obrazloženo in jo je mogoče zaradi tega tudi vsebinsko preizkusiti.

14Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper sodbo:

15Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi glede zavrnilnega dela sodne odločbe pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve, niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

16Nobenega dvoma ni, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o postavitvi drugega sodnega izvedenca oprlo na določbo tretjega odstavka 254. člena ZPP, in sicer iz razloga, ker je sodni izvedenec M. glede na razpoložljivo procesno gradivo v sodnem spisu (fotografije, iz katerih izhaja, da so bila vozila ob predaji precej zanemarjena; tožena stranka je vozila predala brez pogodbeno dogovorjene primopredaje) ves čas vztrajal, da so bila prav vsa opravila potrebna zaradi malomarnega ravnanja z vozili v času spornega najema, pri čemer sodišča prve stopnje (predvsem glede na okoliščino, da so vozila ob koncu najema resda prevozila okrog 800.000 km, vendar pa jih je tožena stranka prevzela v najem, ko so bila stara že okrog tri leta in so imela prevoženih okrog 450.000 km) ni prepričal v dovoljšnji meri (glede na ustno dopolnitev izvida in mnenja), da je šlo prav pri vseh popravilih po računih za strošek, ki je nastal izključno zaradi malomarne rabe vozil v času najema. Če v mnenju izvedenca nastane utemeljen dvom o (delni) pravilnosti podanega mnenja, pa se ta dvom ne da odpraviti z novim zaslišanjem (izvedenec M. je celo sam predlagal, da sodišče postavi novega izvedenca) se lahko zahteva mnenje drugega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Tožena stranka je takšno zahtevo podala in sodišče prve stopnje ji je ugodilo, pri čemer je v razlogih sodbe v dovolj določeni in jasni meri pojasnilo okoliščine za takšno procesno odločitev. Zaradi tega ni podana niti bistvena postopkovna kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

17Mnenje izvedenca P. sodišče prve stopnje pravilno ni štelo kot dokaz, temveč je bila vsebina tega mnenja pravzaprav del trditvene podlage tožene stranke. Iz tega mnenja je jasno razvidno, da so bila določena popravila, ki ne bremenijo toženca, posledica starosti in normalne obrabe vozil, in sicer poškodba zadnjih blatnikov, poškodba priključne cevi in pohodne pločevine za kabino, poškodba prevleke sedeža, poškodbe antene, ključavnice, kljuke in cevi za gretje, poškodba levega in desnega rezervoarja, menjava motornega olja in ostalih tekočin (za vozilo LJ 715 VU), poškodba zadnjih blatnikov, pohodne pločevine za kabino (za vozilo LJ 714 VU), zamenjava metlice brisalcev, zamenjava izpušnega lonca in cevi, poškodba prevleke sedeža, poškodba zadnjih blatnikov in raznih okov (za vozilo LJ 719 VU) in poškodba talne obloge v kabini (vozilo LJ 811 PT). Vendar pa pritožba nima prav, da predstavlja zgolj to mnenje trditveno podlago tožene stranke, saj je tožena stranka tudi sicer (pred predložitvijo mnenja izvedenca P. v sodni register) navajala, da so vsa popravila (razvidna iz priloženih računov tožeče stranke) posledica starosti in normalne obrabe, razen tistih, ki so bila posledica poškodb, nastalih zaradi trkov v času spornega najema. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec prerekal zgolj zahtevke iz naslova omenjenih (po izvedencu P.) popravil, drugih pa ne, kolikor je izvedenec P. potrdil, da so ostala popravila posledica poškodb, ki nastanejo ob trku, oziroma ki se uveljavljajo iz kasko zavarovanja z odbitno franšizo oziroma iz kombinacije brez odbitne franšize. V tej zvezi je zato sodišče prve stopnje pravilno omejilo tudi sodnega izvedenca V. pri izvajanju njegovih nalog.

18Iz teh razlogov nikakor ne držijo pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje pri posameznih stroškovnih postavkah prekoračilo trditveno breme tožene stranke. Poleg tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodni izvedenec V. celovito, razumno in strokovno podrobno opravil svojo nalogo in se je zato sodišče prve stopnje (kolikor se izvid in mnenje tega izvedenca razlikuje od izvida in mnenja sodnega izvedenca M.) pravilno oprlo na izvid in mnenje tega strokovnjaka. Ta izvedenec je namreč pri svojem delu razumno upošteval konkretne okoliščine konkretnega primera (starost vozil in število prevoženih kilometrov pred spornim najemom in po prenehanju tega najema, upoštevaja ob tem tudi fotografije v sodnem spisu), zlasti tudi v smeri tako imenovane spoznavne krize. Zaradi tega se je sodišče prve stopnje pri odločanju o posameznih stroškovnih postavkah pravilno oprlo tudi na načelo prostega preudarka, ko je ocenilo, da je v primeru ugotovljene predčasne iztrošenosti posameznega materiala oziroma kosa zaradi malomarne rabe, delež, ki odpade na toženca, 50%. Verjetnost, da je prišlo do malomarne rabe v prvem obdobju (izven toženčeve sfere), je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na omenjene konkretne okoliščine konkretnega primera (tudi glede na intenzivnost rabe oziroma število prevoženih kilometrov), enaka verjetnosti, da je do malomarne rabe prišlo v drugem obdobju (v času toženčeve sfere).

19Glede loma nosilca blatnikov in posledično poškodbe zadnjih blatnikov (na vozilih LJ 714 VU in LJ 719 VU) je ocena sodišča prve stopnje, ki izhaja predvsem iz izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca Vodopije, prepričljiva, celovita in razumna. V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je razumevanje pritožbe glede elastičnosti kovinskih nosilcev povsem napačno in nasprotno temeljnim pojmom fizike oziroma mehanike. Prav tako je omenjeni sodni izvedenec prepričljivo pojasnil drugačne razloge, zaradi katerih je bila potrebna storitev zamenjave zadnjih blatnikov na vozilo LJ 715 VU, upoštevaje ob tem (glede na fotografije), da so poškodbe tukaj (odrgnine za zgornjem delu, način loma) zaradi zunanjega udarca drugačne. Pritožba ne more omajati omenjenega izvedeniškega mnenja niti v tistem delu, ko osporava njegovo strokovnost v zvezi z nerazločevanjem vzvoda za dvig kabine in bočno lučjo. Več kot očitno je (glede na podatke v zapisniku in glede na ugotovitve sodnice prve stopnje, ki je vodila zaslišanje omenjenega izvedenca), da je do trenutnega nesoglasja med omenjenim izvedencem in pooblaščenko tožeče stranke prišlo iz razloga, ker sta istočasno gledala v različne fotografije. Zato ni podana očitana subjektivnost oziroma pristranost omenjenega sodnega izvedenca.

20Glede zamenjave pokrova rezervoarja je sodni izvedenec glede na verjetnost (ker ni bilo fotografij) sklepal, da je bolj verjetno, da je bil zamenjan zaradi iztrošenosti navojev. Glede na pravilo o dokaznem bremenu in okoliščino, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni imel s takšnim zaključkom izvedenca nobenih pripomb, je ocena sodišča prve stopnje tudi v tem delu prepričljiva in pravilna. Neupoštevna pritožbena novota (glede manjka slik v spisu) je tudi navedba, da v sodnem spisu sploh ni slik vzvoda za dvig kabine, pri čemer odločitev v tem delu niti ne gre v breme tožeče stranke. Sodišče prve stopnje upravičeno ni priznalo stroškov, ki so nastali zaradi zamenjave obrabljenega lonca in cevi na vozilu LJ 719 VU (račun v prilogi A2), in sicer iz razloga, ker je bila cev zvita, objemka pa je bila še v redu (izvedenec V., glede katerega pritožba prvič opozarja, da fotografije objemke sploh ni videl). Enako velja tudi glede oblog na vozilu LJ 714 VU, glede katerih je izvedenec V. izkustveno ocenil, da gre za običajno zamenjavo zaradi redne rabe. V tej zvezi je izvedenec V. (glede na pomanjkljivo procesno gradivo) dajal svoje ocene in zaključke na podlagi vpogleda v posamezne fotografije; če pa te niso obstajale, je izvedenčeva ocena temeljila na strokovni in izkustveni podlagi, pri čemer je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča temu izvidu in mnenju (ki v večjem delu upošteva tudi izvid in mnenje izvedenca M.) upravičeno sledilo in pri tem v izpodbijani sodbi izpostavilo tudi jasne (razumne) razloge za takšno odločitev. Iz teh razlogov je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi glede stroškov zamenjav, ki se nanašajo na priključne spiralne cevi (v razmerju 50 : 50), pokrov rezervoarja, cevi gretja (tožnik v postopku na prvi stopnji v tem delu ni imel pripomb), ključavnice ( razmerju 50 : 50) in kljuke. Ne drži tudi pritožbena trditev, da tožena stranka niti ni nasprotovala, da gredo ti stroški v njeno breme.

21Iz omenjenih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo tožeče stranke in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

K pritožbama zoper sklep z dne 22.2.2017 in sklep z dne 15.5.2015:

22Izvedenec ima pravico do povrnitve stroškov za izvedensko delo in pravico do nagrade za izvedensko delo (prvi odstavek 249. člena ZPP). Izvedenec je vedno upravičen do povrnitve stroškov in do nagrade glede na opravljene storitve (nobenega dvoma ni, da je v predmetni zadevi izvedenec M. izdelal pisni izvid in mnenje in je bil v tej zvezi tudi ustno zaslišan na obravnavi), pri čemer pa ni pomembno, ali je sodišče njegovemu mnenju v odločitvi o obstoju odločilnih dejstev sploh sledilo². Prav tako v tej zvezi tudi ni pomembno, da se posamezna stranka z izvedeniškim mnenjem izvedenca ne strinja in mu odločno nasprotuje. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni (upoštevaje ob tem, da višina priznanih stroškov in nagrade za izvedenca M. sploh ni bila sporna) in potrdilo izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

23Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tem, da pravdne stranke s pritožbami niso uspele, v odgovoru na pritožbo tožene stranke zoper sodbo pa tožeča stranka ni navedla nič takega, kar bi lahko prispevalo k odločitvi o obravnavani zadevi.

¹ V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo, da je bilo v skladu z najemno pogodbo sicer breme vzdrževanja vozil na tožeči stranki kot najemodajalki.
² Sklep VSL I Cp 1232/2000 z dne 16.5.2001.