VSRS Sklep X Ips 713/2007

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 15. 10. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23. 2. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo Carinskega urada L. z dne 21. 7. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ revidentki po uradni dolžnosti naknadno obračunal uvozne dajatve v skladu s točko c prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99; v nadaljevanju: CZ) ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka, saj je bilo ob naknadnem preverjanju deklaracij ugotovljeno, da del blaga, sproščenega v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) z dne 6. 4. 2001 dejansko ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke V.Ž. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu Ministra za finance dr. D.M. z dne 10. 1. 2003, ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov Minister za finance dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po določbah CZ in v zvezi s tem odstop od sodne prakse revizijskega sodišča.

6Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj je o tem vprašanju revizijsko sodišče že zavzelo stališče (X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008), ki je tudi uveljavljeno v sodni praksi sodišča prve stopnje. V skladu z navedenim stališčem pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

7Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa revizijsko sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanih primerih je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

8Ker vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

9Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.