VSRS Sklep I Up 162/2014

I. Pritožba se zavrže.
II. Tožnik se kaznuje z denarno kaznijo 100,00 (sto) EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 30 dni od prejema tega sklepa na račun Vrhovnega sodišča št. 01100-8450092565, referenca SI00 56-00162-14, namen plačila „I Up 162/2014“.

1Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrglo tožnikovo (v nadaljevanju pritožnikovo) pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 360/2013-14 z dne 10. 2. 2014.

K I. točki izreka:

2Pritožba ni dovoljena.

3Po določbi drugega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.

4Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tej zadevi primerno uporablja na podlagi določbe

prvega odstavka 22. člena ZUS-1, pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

5Ker je pritožnik vložil pritožbo sam in v pritožbi ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.

6Na podlagi 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev, zato Vrhovno sodišče pritožnika ni pozivalo k dopolnitvi pritožbe, v kateri bi lahko izkazal sposobnost za njeno vložitev, ampak je pritožbo na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

7Poleg tega pa Vrhovno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba kot redno pravno sredstvo dovoljena zoper sklep, če tako določa ta zakon. V vseh primerih pa je na podlagi drugega odstavka dovoljena posebna pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim se onemogoči nadaljnji postopek. Niti v ZUS-1 niti v ZPP pa ni predpisano, da bi bilo dopustno vložiti pritožbo tudi zoper sklep Vrhovnega sodišča, s katerim to odloča o pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča.

8Pritožba, ki je ne dovoljuje noben zakon, se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča šteje za nedovoljeno. Po določbi prvega odstavka 343. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, se nedovoljena pritožba zavrže.

K II. točki izreka:

9Pravica do pravnega sredstva (pritožbe) je sicer ustavnopravno zagotovljena pravica (25. člen Ustave RS), vendar to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru obravnavati tudi pritožbo, ki je očitno nedovoljena, še zlasti pa ne v primerih, ko stranka z očitno nedovoljenimi vlogami zlorablja pravico do pravnega sredstva.

Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 že sprejelo stališče, da je zloraba pravice do pritožbe med drugim podana tedaj, ko je pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh.

Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva.(1)

10Kot je pritožniku že znano, so bila njegova že prej vložena pravna sredstva na Vrhovnem sodišču v številnih primerih zavržena, ker ni izkazal postulacijske sposobnosti (opravljenega pravniškega državnega izpita), ki je po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 obvezna za vlaganje pravnih sredstev na Vrhovno sodišče. Pritožniku je bilo tudi pojasnjeno, da gre po stališču Ustavnega sodišča RS pri obveznem pravnem zastopanju zgolj za določitev načina izvrševanja pravice do pravnega sredstva, saj ta obveznost nima učinkov na samo vsebino procesne pravice do pritožbe. Obvezno pravno zastopanje namreč ne učinkuje tako, da stranka ne bi več bila nosilka pravice do pravnega sredstva, ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno, ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic.(2) Pravica do pravnega sredstva ni absolutna v tem smislu, da pomeni za stranko pravico do brezplačnega pravnega sredstva, vendar mora država zagotoviti dejansko dostopnost do pravnega sredstva. S sistemom brezplačne pravne pomoči je zagotovljeno, da lahko tudi oseba slabega gmotnega položaja pridobi ustreznega pooblaščenca za vložitev pritožbe v upravnem sporu.(3) Ker pritožnik kljub vsem pojasnilom še naprej vlaga pravna sredstva in pri tem ne izkazuje postulacijske sposobnosti, s takimi vlogami nedopustno obremenjuje Vrhovno sodišče.

11Vrhovno sodišče je pritožnika že v sklepu I Up 32/2014 z dne 28. 2. 2014, ki je bil pritožniku vročen dne 7. 3. 2014, opozorilo, da zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj, pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva v smislu 11. člena ZPP.(4) Pritožnik je bil tudi opozorjen, da ga bo Vrhovno sodišče, če bo še naprej prejemalo

v reševanje njegove vloge, ne da bi bila izkazana njegova postulacijska sposobnost, oziroma če ga ne bo zastopala oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, denarno kaznovalo.

12Pritožnik je kljub temu ponovno vložil pravno sredstvo brez izkazane postulacijske sposobnosti, pri čemer glede na vsa predhodna pojasnila ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo Vrhovno sodišče njegovo pritožbo obravnavalo kot dovoljeno. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabil pravico do sodnega varstva v smislu drugega odstavka 11. člena ZPP. Za tako ravnanje pa je v tretjem odstavku 11. člena ZPP predvideno denarno kaznovanje stranke, in sicer z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR.

13Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritožniku na podlagi tretjega odstavka 11. člena ZPP

izreka denarno kazen v znesku 100,00 EUR, ki jo mora pritožnik plačati v roku 30 dni. Pri določitvi višine denarne kazni je Vrhovno sodišče upoštevalo, da je pritožnik od leta 2012 dalje na Vrhovno sodišče vložil preko 60 vlog, samo v letošnjem letu pa že 10 vlog, ne da bi pri tem izkazoval postulacijsko sposobnost za njihovo vložitev, s čimer je močno obremenil Vrhovno sodišče pri opravljanju njegove temeljne funkcije. Ne glede na to pa se je Vrhovno sodišče odločilo za izrek relativno nizke denarne kazni, saj je upoštevalo tudi dejstvo, da je bil pritožnik v postopku oproščen plačila sodne takse, kar kaže na njegovo šibko premoženjsko stanje. Glede na to Vrhovno sodišče ocenjuje, da bo tudi takšen znesek opozorilno vplival na pritožnika, tako da bo v bodoče opustil dejanja v postopku, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic.

14Če bo pritožnik kljub temu nadaljeval z vlaganjem pravnih sredstev brez izkazane postulacijske sposobnosti oziroma pravnih sredstev, ki jih zakon ne predvideva, ga Vrhovno sodišče opozarja, da ga lahko denarno kaznuje za vsako nadaljnje nedovoljeno pravno sredstvo zaradi zlorabe pravice do sodnega varstva, pri čemer se lahko sorazmerno s težo kršitve stopnjuje tudi višina izrečene denarne kazni.

15V zvezi z načinom plačila denarne kazni Vrhovno sodišče pritožniku pojasnjuje sledeče:

Če pritožnik plačilo denarne kazni opravi z nakazilom na prehodni podračun tega sodišča, naj v obrazcu univerzalnega plačilnega naloga (obrazec UPN) navede naslednje podatke:

- koda namena plačila: GOVT;

- namen plačila: I Up 162/2014;

- BIC banke prejemnika: BSLJSI2X;

- IBAN: SI56 0110 0845 0092 565;

- referenca: SI00 56-00162-14;

----

Op. št. (1) : Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-3427/07-34, U-I-287/07-24 z dne 6. 11. 2008.

Op. št. (2) : Prim. 12. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.

Op. št. (3) : Prim. 14. in 15. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.

Op. št. (4) : Prim. sklep VS RS Cp 3/2014 z dne 20. 2. 2014.