VSL sodba I Cpg 336/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v točki I. izreka tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 39.204,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013 dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi prvostopenjska sodba v točki I. izreka v delu, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 39.204,43 EUR od 1. 1. 2011 do 20. 6. 2011.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 4.781,22 EUR stroškov pravdnega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 39.204,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.820,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter naloži toženi stranki plačilo stroškov pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 499. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami – v nadaljevanju ZGD-1). Zatrjevala je, naj bi si tožena stranka kot 100 % imetnik poslovnega deleža v tožeči stranki konec leta 2010, to je znotraj enoletnega obdobja pred uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko, izplačala sredstva v višini 39.402,43 EUR, s čimer naj bi si tožena stranka vrnila posojilo, dano tožeči stranki. S tem naj bi bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka iz prvega odstavka 499. člena ZGD-1.

6Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da naj bi sredstva, ki si jih je izplačala tožena stranka, predstavljala vrnitev kredita, izdanega v času, ko bi moral družbenik kot dober gospodarstvenik zagotoviti družbi lasten kapital. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo tudi, da je tožena stranka uspela dokazati, da si je s spornim izplačilom poplačala upravičene materialne stroške.

7Za nastanek obveznosti nadomestitve vrnjenega zneska posojila v smislu prvega odstavka 499. člena ZGD-1 morajo biti izpolnjene naslednje dejanske predpostavke, ki so določene v 498. in 499. členu ZGD-1:

- da je družbenik v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lasten kapital, namesto tega družbi dal posojilo, oziroma, da je bilo izvršeno drugo pravno dejanje družbenika ali tretje osebe, ki gospodarsko ustrezajo zagotoviti posojila,

- da je prišlo do začetka stečajnega postopka nad družbo,

- da je družba v roku enega leta pred uvedbo stečaja ali prisilne poravnave vrnila posojilo družbeniku.

8Neutemeljena je navedba tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da tožeča stranka v okviru trditvene podlage ni zatrjevala, da bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lasten kapital. Takšne navedbe je tožeča stranka konkretizirano podala v točki 6 pripravljalne vloge z dne 23. 5. 2013, ko se je sklicevala na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2013 o tem, da naj bi tožena stranka zalagala sredstva za tekoče poslovanje tožeče stranke. Tožeča stranka je pri tem izrecno izpostavila, da je bila dolžnost tožene stranke, da skrbi za likvidnost ter kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobnost družbe v smislu členov 28. do 32 ZFPPIPP. Pri tem je podala konkretizirano trditev, da bi v primeru, da tožeča stranka ni imela sredstev za plačilo tekočih stroškov poslovanja morala tožena stranka dokapitalizirati družbo in s tem odpraviti njeno nelikvidnost. Na osnovi tako podane trditvene podlage je tožeča stranka povsem zadostila trditvenemu bremenu glede dejanske predpostavke iz prvega odstavka 498. člena ZGD-1. Tožena stranka takšnemu finančnemu položaju tožeče stranke ni nasprotovala. Trditvam tožeče stranke v tej smeri je skladna tudi izpoved priče L. B., ki je od l. 2006 vodila računovodske posle za tožečo stranko. V svoji izpovedi je pojasnila, da si je toženec pred spornim izplačilom izplačeval zgolj v višini prispevkov na plače v minimalni višini in regres, medtem ko si plače sploh ni izplačeval. Tožena stranka torej ni podajala relevantnih navedb, ki bi ovrgle zatrjevanje tožeče stranke, da bi tožena stranka za normalno poslovanje tožeči stranki morala zagotoviti lastni kapital.

9Tožena stranka tudi ni konkretizirano nasprotovala trditvi tožeče stranke, da je bila toženi stranki v enem letu pred uvedbo stečaja nad tožečo stranko izplačana gotovina v višini 39.204,43 EUR. To nakazilo je v knjigovodski dokumentaciji tožeče stranke knjiženo na dan 31. 12. 2010 (temeljnica na list. št. A9). Izplačilo je potrdila tudi zaslišana priča L. B.

10Pritožnica utemeljeno izpodbija kot materialnopravno zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, ki je izključil podlago vtoževanega zahtevka na podlagi ugotovitve, da naj bi si tožena stranka s spornim izplačilom poplačala svoje upravičene materialne stroške pri tožeči stranki.

11Tako tretji odstavek 498. člena kot tudi drugi odstavek 499. člena ZGD-1 druga pravna dejanja družbenika, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila, izenačujeta z zagotovitvijo posojila. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilna ugotovitev, kakšna je bila podlaga za izplačilo vtoževanega zneska toženi stranki in presoja ali je posel, iz katerega je bil vtoževani znesek izplačan toženi stranki, v gospodarskem smislu posojilo tožeči stranki, ki je bilo s spornim nakazilom toženi stranki vrnjeno.

12Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2013 ponujala dve možni podlagi, iz katere naj bi izvirala obveznost tožeče stranke za izplačilo spornega zneska toženi stranki. Najprej je zatrjevala, da je bil ta znesek evidentiran na kontu št. 2855 kot obveznost za kratkoročna založena sredstva, ki jih je za tožečo stranko zalagala tožena stranka (izpis iz konta na list. B4). Angažiranje lastnih sredstev družbenika za poplačilo obveznosti družbe ima vsekakor ekonomski učinek posojila sami družbi, saj je na ta način na samega družbenika prešla terjatev do same družbe. V kolikor tožena stranka kot družbenik ni uveljavljala terjatve do tožeče stranke, jo je na ta način brezobrestno kreditirala do uveljavitve terjatve na podlagi spornega izplačila, knjiženega na dan 31. 12. 2010. Ker tožena stranka ni zagotovila lastnega kapitala tožeči stranki, ima tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 499. člena ZGD-1 izkazan temelj vtoževanega zahtevka na vrnitev tako prejetega zneska v višini vtoževanega zahtevka (1).

13Enaka podlaga tožbenega zahtevka pa je podana tudi ob upoštevanju drugega namena izplačila toženi stranki, na katerega se je sklicevala tožena stranka v isti pripravljalni vlogi in katerega je povzelo tudi prvostopenjsko sodišče kot dejansko podlago izpodbijane sodbe. Tožena stranka se je sklicevala, da naj bi sporno izplačilo predstavljalo izplačilo poslovnih stroškov v obliki kilometrine, cestnine, parkirnine, bencina in podobno, ki so toženi stranki nastajali v obdobju od februarja 2008 do decembra 2009 pri pridobivanju novih strank in poslov v Sloveniji in na ozemlju bivše Jugoslavije. Tožena stranka je tako zatrjevala, da so ji sukcesivno nastajali stroški, katerih povrnitev bi lahko uveljavljala od tožeče stranke. Ker pa tožena stranka teh terjatev od tožeče stranke ni uveljavljala takrat, ko so nastale, pa to pomeni, da je na tak način prav tako kreditirala tožečo stranko v obdobju, ko tožeča stranka zaradi nelikvidnosti ni bila sposobna poravnavati svojih obveznosti. Iz samih navedb tožene stranke tako izhaja, da si je tožena stranka izplačala terjatve, ki jih ni uveljavljala do tožeče stranke v času od enega leta do skorajda treh let od nastanka terjatev. Takšen odlog terjatev ima zato ekonomski učinek posojila tožeči stranki, zato si tožena stranka v predstečajnem obdobju ne bi smela izplačati zneska v navedeni podlagi, saj takšno posojilo tožene stranke tožeči stranki v stečajnem postopku šteje za premoženje družbe, skladno s prvim odstavkom 498. člena ZGD-1.

14Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je pritožbeno sodišče glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in podano trditveno podlago pravdnih strank izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo 39.204,43 EUR (peta alinea 358. člena ZPP).

15Zgolj deloma pa je spremenilo sodbo v delu, ki se nanaša na obrestni del tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je zakonske zamudne obresti od vtoževane glavnice uveljavljala od 1. 1. 2011 dalje, to je od izplačila vtoževanega zneska toženi stranki. Podlaga za vrnitveni zahtevek tožeče stranke je nastopila šele z začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Pred tem ni mogoče sklepati na zamudo v izpolnitvi tožene stranke, saj ni zahtevek še niti nastal, in zato tudi še ni mogel zapasti. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o obrestnem delu tožbenega zahtevka spremenilo in ugodilo tožbenemu zahtevku zgolj v tistem delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko dalje. Ker za višji zahtevek ni izkazane materialne podlage, je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

16Odločitev o stroških celotnega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP. V posledici spremembe prvostopenjske sodbe tožeča stranka ni uspela zgolj glede neznatnega dela tožbenega zahtevka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka, vključno s stroškom pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo kot potrebne pravdne stroške prvostopenjskega postopka v skladu z odvetniško tarifo nagrado za postopek (765,70 EUR), nagrado za narok (706,80 EUR), pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve (20,00 EUR), kilometrino za pristop na narok za glavno obravnavo 16. 4. 2013 in 9. 7. 2013 (2 x 58,46 EUR), vse povečano za 22 % DDV (354,00 EUR) ter plačano takso (795,00 EUR). Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za nagrado za postopek (942,40 EUR), povečano za 22 % DDV in za takso za pritožbo (873,00 EUR). Skupni pravdni stroški tožeče stranke, ki jih mora povrniti tožena stranka tako znašajo 4.781,22 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Glej Bojan Zabel: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV založba, Ljubljana 2007, 3. knjiga, str. 138.