VSL sodba I Cp 2745/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da toženec opusti vsakršno poseganje v solastno nepremičnino ID 000 oziroma parc. št. 116/120 k.o. X., da odstrani mizo s sedežno garnituro in kamin – žar na severnem delu navedene nepremičnine, da omogoči tožencu in njegovi družini prost prehod in prevoz skozi drsna vrata in mala vrata za osebni prehod, da odstrani drsna vrata in mala vrata za osebni prehod, da odstrani zidan prizidek pod balkonom stanovanjske stavbe, ki se nahaja na navedeni nepremičnini in dopusti tožencu nemoteno soposest in souporabo nepremičnine. Odločilo je še, da je tožnik dolžan tožencu povrniti pravdne stroške v znesku 1.407,61 EUR.

2Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da bi vpogled v spis N 265/1998 in samo dejstvo postopka za delitev solastnine dokazoval, da od leta 1983 dalje med tožnikovim očetom in tožencem ni bil dosežen nikakršen dogovor, razen prodaje nepremičnine, ki ima sedaj parc. št. 116/17 in 116/116. Tožnikov oče se po odselitvi za nepremičnino ni zanimal. To dejstvo je izkoristil njegov brat in si uzurpiral določene pravice. Takšnega izkoriščanja dejanskega stanja ni mogoče šteti za konkludentno dejanje. Odsotnost solastnika in njegov molk ne more biti molčeča privolitev v uporabo sporne nepremičnine, saj molk ali pasivnost solastnika že po naravi ne izraža volje za sklenitev dogovora. Ni šlo za dogovor o uporabi, ampak za obseg vzdrževanja solastnih nepremičnin. Delitev v smislu lastnine, kot jo zatrjuje toženec, je lahko trajala le do prodaje zemljišč v letu 2000, saj sta kupnino z bratom prejela v skladu s solastninskima deležema, po obsegu pa sta prodala vsa solastna zemljišča, razen sporne nepremičnine. V letu 2001 sta se zato pričela pogovarjati o sklenitvi razdelilne pogodbe, a do sporazuma o kupnini za delež tožnikovega očeta ni prišlo. Razdelilna pogodba dokazuje, da dogovora o uporabi ni bilo. Tudi zaslišane priče na dogovor sklepajo glede na urejenost posameznega dela zemljišča in kdo je kje vzdrževal. Ni razumljivo, zakaj sodišče zavrača izpoved V. D. Tožnik je takoj, ko je sklenil darilno pogodbo, pričel ukrepati zoper toženčevo samovoljo. Pri postavitvi drsnih vrat in malih vrat za osebni prehod in zidavi prizidka pod balkonom ne gre za vzdrževalna dela, temveč za nove zgradbe, za katere bi moral toženec imeti soglasje solastnika. Imel ga je le za ograjo, za katero je bil zahtevek umaknjen. Tudi vzdrževalnih del toženec ne bi mogel opraviti brez soglasja solastnika, saj njegov solastninski delež na sporni nepremičnini ne presega ene polovice. Zidava in posegi, s katerimi se spreminja dotedanja uporaba zahtevajo posebno soglasje, ki ni bilo dano.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravdni stranki sta solastnika parcele 116/120, k.o. X. Po pravilu, ki ga vsebuje prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ima vsak solastnik pravico imeti stvari v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih. Tožnikov zahtevek ni zgolj negatorni (99. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ), ampak je predvsem vrnitveni, saj od toženca zahteva vrnitev nepremičnine v soposest in souporabo. Zaradi abstraktnosti razmerja po idealnih deležih v odnosu do nepremičnine je lahko posest kot dejanski način izvrševanja oblasti nad nepremičnino pogojena le z voljo solastnikov oziroma odvisna od njihovega medsebojnega dogovora. Toženec je zatrjeval obstoj takšnega dogovora oziroma upravičenje do posesti obravnavane parcele. Pritrditi je treba zaključku sodišča prve stopnje, da ga je toženec tudi dokazal.

6Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravni prednik tožnika in toženec od približno leta 1976 uporabljala solastno nepremičnino, ki je poleg hiše z današnjo parc. št. 226/0 obsegala vrt ob hiši in za hišo z današnjimi parc. št. 116/17, 116/18, 116/19 in 116/120, in sicer tako, da je levo stran vrta uporabljal tožnikov oče J. L., desno stran, vključno z delom ob stanovanjski hiši in pred njo (sedaj sporna nepremičnina parc. št. 116/120), pa toženec. Pri tem je bila nepremičnina za hišo približno po polovici razdeljena s trto, ki je razmejevala del nepremičnine pravnega prednika na levi strani in del nepremičnine toženca na desni. Da sta oba solastnika uporabljala nepremičnine na navedeni način, so potrdile priče M. W. in A. R. (oba soseda) in I. K. Slednji je za oba solastnika na delih nepremičnine, ki sta jih uporabljala, opravljal različna dela, ki sta jih financirala vsak za svoj del. Tudi tožnikov oče kot njegov pravni prednik je izpovedal, da se sicer ne spominja, ali ga je brat spraševal za soglasja za postavitev ograj, vendar pa mu jih sam nikoli ni preprečeval, saj sta bila v dobrih odnosih (1). Na podlagi ocene dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnikov pravni prednik tožencu dopuščal (če ne že izrecno dovoljeval) uporabo sporne nepremičnine, oziroma se je najmanj konkludentno strinjal z deljeno uporabo nepremičnine (2). Glede na navedene okoliščine pri tem ne gre zgolj za molk tožnikovega pravnega prednika ali celo za toženčevo uzurpacijo pravice. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da tožnikov oče ni nasprotoval toženčevi uporabi sporne nepremičnine niti v času njene daritve tožniku. Dogovora o uporabi pa tudi nikoli ni odpovedal.

7Napačno je tudi pritožbeno stališče, da osnutek razdelilne pogodbe dokazuje, da dogovora o uporabi ni bilo. Nepodpisan osnutek pogodbe o delitvi nepremičnine dokazuje, da se prvotna solastnika nista mogla dogovoriti o razdelitvi stvari, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ne pa, da se nista dogovorila o njeni uporabi. Če je dogovor o uporabi nepremičnine obstajal, veže tudi toženca, ki je nepremičnino pridobil po tem, ko so na njej že stale stvari, ki jih navaja v svojem tožbenem zahtevku. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da toženec ne more zahtevati njihove odstranitve, saj takšna uporaba temelji na dogovoru, v katerega je tožnik kot pravni naslednik daritelja vstopil (93. člen SPZ).

8Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki meri na kršitev določb postopka, da bi sodišče prve stopnje moralo vpogledati v nepravdno zadevo v postopku za delitev solastnih nepremičnin. Okoliščina, da poteka postopek delitve solastnine, namreč ne vpliva na obstoj omenjenega dogovora, tako kot tudi njegov obstoj ne bo onemogočal delitve solastnine med pravdnima strankama. Končno je pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prekludiran s trditvijo, da je dogovor veljal zgolj do prodaje dela solastne nepremičnine (286. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Kot je bilo navedeno, pa tožnik tudi ni zatrjeval, da bi ga njegov pravni prednik prekinil z dogovorom oziroma odpovedjo (333. člen Obligacijskega zakonika).

9Glede na navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Prvostopenjsko sodišče iz navedenega razloga ni sledilo izpovedi tožnikove matere V. D., saj je glede na njene navedbe, da sta bila brata oz. solastnika ves čas v sporih, ni štelo za verodostojno.

(2) Prim. Vrenčur, Stvarno pravo, str. 320.