VSL sodba I Cp 3319/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati znesek 25.613,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške v znesku 1.503,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po pravnomočnosti te odločbe do plačila.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločilnega pomena, kaj predstavlja škodo in kdaj s tem v zvezi nastane terjatev oškodovanca. Nastanek vtoževane terjatve ni vezan na obstoj strokovnega mnenja o poškodbah strehe in možni sanaciji z dne 12.4.2010, temveč na izvedeno sanacijo strehe. Šele takrat bi lahko začel teči petletni objektivni zastaralni rok. V skladu s 132. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda). To pa lahko nastopi šele takrat, ko pride do konkretnega posega v premoženje oškodovanca, do česar je v obravnavanem primeru prišlo s plačilom sanacije strehe izvajalcu del. Dejansko popravilo strešne kritine in plačilo izvajalcu del sta šele omogočila uveljavljanje zahtevka proti zavarovalnici. Pred dogodkom popravila strešne kritine na tožničinem objektu ni mogoče govoriti o nastanku škode kot zmanjšanju premoženja ali kot posegu v to premoženje v obliki plačila sanacijskih del. Noben predračun ali cenitev ne nosi v sebi tudi posledice, da se v njem navedene ocenjene vrednosti poškodovanih stvari štejejo za škodo. Takšen dokument ne predstavlja dokazila o škodi sami in o njeni višini. Tožbeni zahtevek je vezan na dogodek orkanske nevihte, neobičajne za krajevne prilike, ki je enormno poškodovala strešno kritino tožnice in naredila tudi drugo škodo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožničina terjatev proti toženki temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi in ne na neposlovni odškodninski odgovornosti toženke. Tožnica zahteva od toženke plačilo zavarovalnine zaradi poškodbe kritine na strehi, ki jo je 17.8.2007 povzročilo neurje. Zavarovalni primer kot dogodek, za katerega se sklepa zavarovanje in iz katerega izvirajo škodne posledice, ki so predmet zavarovanja, je tako nastal 17.8.2007.

5V skladu s prvim odstavkom 357. člena OZ zastarajo terjatve iz drugih zavarovalnih pogodb, kamor spada tudi v obravnavanem primeru sklenjena zavarovalna pogodba, v treh letih šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Nastop zavarovalnega primera pojmovno ni enak nastanku terjatve. Ta v skladu s sodno prakso nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko postavi zahtevek. Pri pridobivanju podatkov mora stranka ravnati z vso skrbnostjo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se zahteva vednost o škodi, in sicer morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, ni pa potrebno, da je višina škode točno določena.

6Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica že takoj po neurju vedela, da je bila kritina na strehi poškodovana, in se je s toženko spustila v dogovarjanja glede primerne zavarovalnine, v okviru katerih je vodila obširne pogovore s cenilcem toženke in drugimi njenimi delavci. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tudi strokovno mnenje izvedenca o poškodbah strehe in možni sanaciji, ki ga je angažirala sama tožnica, kaže, da je bilo mogoče nastalo škodo natančno oceniti še preden je bila sanirana in preden je tožnica prejela račun. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljuje sklep, da je tožničina terjatev iz zavarovalne pogodbe nastala že v letu 2007 in je triletni zastaralni rok, ki je začel teči prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, potekel 31.12.2010. Ni pravilno stališče pritožbe, da je škoda nastala šele s popravilom strešne kritine oziroma s plačilom izvajalcu del in da je zato šele popravilo strešne kritine oziroma plačilo izvajalcu del omogočilo uveljavljanje zahtevka proti toženki. Navedeno stališče ne upošteva pravne narave vtoževane terjatve, niti namena premoženjskega zavarovanja. V obravnavanem primeru tožnica zahteva plačilo zavarovalnine zaradi nastanka zavarovalnega primera, torej izpolnitev obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe. Namen premoženjskega zavarovanja je povrnitev škode na zavarovani stvari, če bi nastal zavarovalni primer. Škoda na zavarovani stvari nastane z uničenjem ali poškodovanjem zavarovane stvari, kar nedvomno že predstavlja premoženjsko izgubo. Stališče pritožbe, da je škoda nastala šele s plačilom izvajalcu popravila poškodovane strehe, češ da je šele s tem prišlo do zmanjšanja premoženja v smislu 132. člena OZ, se prav tako ne sklada z zahtevo, da dogodek, glede katerega se sklene zavarovanje in ki povzroči škodne posledice (posledično pa tudi nastanek škode), ne more biti odvisen od volje pogodbenih strank. Če bi sprejeli stališče pritožbe, bi bil začetek teka zastaralnega roka v celoti prepuščen volji ene pogodbene stranke, ki bi se lahko tudi več let po nastopu zavarovalnega primera odločila za sanacijo zavarovane stvari. Institut zastaranja bi bil izvotljen, saj bi se na tak način začetek zastaralnega roka lahko odlagal nerazumno dolgo. Namen instituta zastaranja pa je pritisk na upnika, da ne odlaša z zahtevkom za pravno varstvo.

7Triletni zastaralni rok (prvi odstavek 357. člen OZ) se je iztekel 31.12.2010, zato je bila vtoževana terjatev ob vložitvi tožbe (19.12.2011) že zastarana. Tožbeni zahtevek je tako pravilno zavrnjen.

8V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).