VSL sklep I Cp 3125/2013

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tudi tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka.

V pritožbi navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obe stranki enako trdita, da je voznik viličarja tožnika zadel v predel desnega boka, posledica zadetja pa je bila poškodba kolena. Pritožnik pojasnjuje, da je dejstvo, ali je poškodba kolena res posledica zadetja, sporno, kar izhaja že iz toženčevih navedb v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se izrecno ni strinjala s tem, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevanimi poškodbami tožnikovega kolena.

Toženec v pritožbi tudi navaja, da je Z. Š. izpovedal, da viličar tožnika nikakor ne bi mogel zadeti v koleno. Do tega vprašanja se sodišče sploh ni opredelilo in s tem dejanskega stanja ni v celoti raziskalo. V preostalem delu pritožbe pa pritožnik obsežno in nadrobno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka in kdo je zanj odgovoren. Pritožnik zaključuje, da sodišče ne razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem, da bi lahko samo presojalo organiziranost in potek dela v skladišču, pa tudi ne z ustreznim strokovnim znanjem za presojo, ali je z dejanjem voznika sploh lahko prišlo do zatrjevane poškodbe tožnikovega kolena.

3Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Izpostavlja, da tožena stranka odgovarja objektivno, saj je viličar, ki je v uporabi, nevarna stvar. Opozarja, da trditev o tem, da viličar tožnika ni mogel zadeti v koleno, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo, zato gre za nedopustne pritožbene novote. V nadaljevanju odgovora se tožnik opredeli do pritožbene graje dokazne ocene.

4Pritožba je utemeljena.

5Pri izdaji vmesne sodbe (315. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP) mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. (1)

Kadar sodišče obravnava tožbo na plačilo odškodnine mora ob odločanju o temelju ugotoviti obstoj vseh predpostavk odškodninske obveznosti, torej: nedopustno škodno dejstvo, vzročno zvezo med zatrjevano škodo in tem dejstvom, odškodninsko odgovornost ter obstoj vsaj minimalne škode (2). Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani vmesni sodbi ukvarjalo le z vprašanjem odškodninske odgovornosti tožene stranke in spregledalo vprašanje obstoja škode in vprašanje vzročne zveze.

6V zvezi z vprašanji vzročne zveze in obstoja škode pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno oz. protispisno ugotovilo, da vprašanje vzročne zveze med pravdnima strankama ni (bilo) sporno, saj da obe enako trdita, da je zatrjevana poškodba kolena posledica zadetja viličarja v predel desnega boka. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla:

- da tožnik pri navajanju posledic škodnega dogodka pretirava in da svoje zdravstveno stanje neutemeljeno povezuje s spornim dogodkom,

- da iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je bil od 16. 3. 2010 dalje v bolniškem staležu zaradi poškodbe izven dela,

- da posledice škodnega dogodka niso takšne kot jih prikazuje tožnik oz. niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom,

- da je tožnik kmalu po škodnem dogodku sodil na nogometnih tekmah,

- da se tožnik ni držal navodil v času zdravljenja in

- da si je sam povzročil morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ter da je poškodba kolena bodisi posledica tožnikove športne aktivnosti ali aktivnosti nogometnega sodnika.

Teza odgovora na tožbo je, da tožnik zaradi škodnega dogodka ni mogel utrpeti strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; kakšne telesne bolečine ter nevšečnosti je prestajal, pa bi bilo mogoče ugotoviti le s pregledom celotne medicinske dokumentacije tožnika (trditve na list. št. 25 v spisu).

7Ravnanje sodišča prve stopnje, ki je pravkar opisane ugovore tožene stranke pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju popolnoma spregledalo, je napačno. Sodišče prve stopnje bi moralo ob izdaji vmesne sodbe ugovore, ki se nanašajo na vprašanje vzročne zveze in vprašanje obstoja (vsaj minimalne) škode, obravnavati, saj to po izdaji vmesne sodbe zaradi njenega prekluzivnega učinka ob odločanju o višini odškodnine ni več dopustno.

8Ne glede na zgoraj pojasnjeno pa Višje sodišče kratko še pojasnjuje: - da je v sodni praksi res sprejeto stališče o objektivni odgovornosti za premikajoč viličar (3); - da pritožbene navedbe v Višjem sodišču niso uspele vzpostaviti dvomov v dokazno oceno sodišča prve stopnje o načinu nastanka nesreče in odgovornosti zanjo (4) ter - da sodišče lahko presoje le trditve pravdnih strank, ki jih izpoved (priče) ne more nadomestiti.

9V 7. točki obrazložitve opisana pomanjkljivost izpodbijane sodbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker takšne kršitve Višje sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi nedopustno poseglo v ustavno zagotovljene pravice pravdnih strank, je pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Procesna podlaga za takšno odločitev je v določbi 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ugovorov tožene stranke v smeri vzročne zveze in obstoja škode. Glede na naravo in vsebino ugovorov izdaja ponovne vmesne sodbe najbrž ne bo smotrna.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 64.

O obstoju vsaj minimalne škode: Galič, A., nav. delo, str. 66 in 67.

Tako Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 319/2006, II Ips 73/2001 in II Ips 682/1993.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so takšne, da omogočajo tudi zaključek o krivdni odgovornosti.