UPRS sodba in sklep III U 73/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (točka 1. izreka) in ji naložila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti v roku 15 dni od dokončne odločbe (točka 2. izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tožeči stranki izdal osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo od 11. 5. 2012 do 10. 5. 2013 in da je bila na podlagi omenjenega delovnega dovoljenja vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje. Zakon o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) v 33. členu določa, da mora tujec v postopku izkazati tudi zadostna sredstva za preživljanje. Iz podatkov iz bilance stanja in podatkov iz izkaza poslovnega izida pa je razvidno, da tožeča stranka ne dosega zahtevanega zneska, ki bi bil zadosten za njeno preživljanje v Republiki Sloveniji. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 je namreč določil minimalni dohodek v Republiki Sloveniji, ki znaša 260 EUR. Poleg povedanega pa je bilo še ugotovljeno, da tožeča stranka kot samostojni podjetnik, ki je zavezan k plačilu davka ni poravnala davčnih obveznosti v rokih in na način kot to določa 283. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Neporavnani davki in prispevki tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika pa pomenijo nepodrejanje pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea prvega odstavka 55. člena ZTuj-2).

Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 2141-8/2013/2 (1312-10) z dne 18. 2. 2013 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje izhaja, da je upravni organ prve stopnje v izpodbijani odločbi sicer napačno zaključil, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2, pravilno pa je ugotovil, da tožeča stranka nima poravnanih vseh davkov in prispevkov, kar predstavlja razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Podjetnik v skladu z določbo prvega odstavka 7. člena Zakona o gospodarskih družbah odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik posameznik se v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o davčnem postopku šteje za plačnika davka. Zato mora kot plačnik davka, davčni odtegljaj izračunati in odtegniti ob obračunu dohodka, plačati pa na dan izplačila dohodka, kot to določa 283. člen ZDavP-2. Tožeča stranka pa je imela na dan izdaje potrdila davčnega urada Koper z dne 16. 5. 2012, neporavnane davke in prispevke, ki jim je potekel rok plačila, v višini 2.225,07 EUR, enako tudi na dan 27. 11. 2012. Glede na vse ugotovljeno zaključuje, da je organ prve stopnje pravilno in zakonito zavrnil vlogo tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je trudila na vso moč, da bi bilo njeno poslovanje uspešno in da bi izpolnjevala davčne obveznosti do Republike Slovenije. Zaradi zaostrenih finančnih in gospodarskih razmer pa ni dobila plačila za že opravljene storitve, zato ni mogla pravočasno poravnavati svojih davčnih obveznosti. Prosila je za odlog plačila davka, vendar ji je Davčni urad v Kopru zahtevek zavrnil. Iz tega torej izhaja, da ni imela namena kršiti pravni red Republike Slovenije, saj so jo do zamude pri plačilu davčnih obveznosti pripeljale splošne razmere, ki vladajo v državi. Glede na vse navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno ponavlja navedbe iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje.

V pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2013 tožeča stranka prereka vse navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo in vztraja pri navedbah v tožbi.

Dne 6. 9. 2013 je tožeča stranka poslala novo pripravljalno vlogo v kateri navaja, da je tožena stranka (upravni organ prve stopnje) ravnala v nasprotju s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj bi ji morala v upravnem postopku omogočiti, da čim lažje zavaruje in doseže svoje pravice. Upravni organ mora še posebej skrbeti, da nevednost in neukost stranke ter drugih udeležencev v postopku niso v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu in jim v zvezi z uporabo teh pravic tudi svetovati. Kot neuka stranka ni vedela, da lahko dolg iz naslova neplačanih davkov in prispevkov pomeni domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Če bi se tega zavedala bi seveda davek poskušala poravnati, tako kot je to storila po prejemu izpodbijane odločbe. Navaja še, da neplačilo davkov in prispevkov ne more pomeniti domnevo o nepodrejanju pravnemu redu Republike Slovenije. Gre namreč za pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem primeru posebej. Davčni dolg je bila posledica splošne gospodarske krize ter dejstva, da za svoje delo ni prejela plačila. Iz tega torej ni mogoče domnevati, da se ne bo podrejala pravnemu redu, kar dokazuje tudi to, da ima danes poravnane vse davke.

Z isto pripravljalno vlogo je predlagala tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj sodišče odredi odložitev izvršitve izpodbijane odločbe.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je bila vloga tožeče stranke za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnjena, ker naj ne bi imela zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji (3. točka 33. člena ZTuj-2) in ker obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea 1. točke 55. člena ZTuj-2). Upravni organ druge stopnje pa je v odločbi, s katero je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo ugotovil, da razlog iz 3. točke 33. člena ZTuj-2 ne obstaja, pač pa obstaja razlog iz 5. alinee 1. točke 55.člena ZTuj-2, zaradi katerega je bila prošnja tožeče stranke za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, utemeljeno zavrnjena. Sodišče ugotavlja, da se neizpolnjevanje pogojev iz Zakona o tujcih ne ugotavlja kumulativno pač pa zadošča že, da enega od pogojev, ki jih določa zakon, prosilec za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje. Zato je bilo treba v tem upravnem sporu preveriti zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec (tožeča stranka) ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje nesporno izhaja, da tožeča stranka v času postopka v zvezi z njeno prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji in pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela poravnanih davkov in prispevkov v višini 2.225,07 EUR katerih rok plačila je potekel, čeprav bi navedene davčne obveznosti kot samostojni podjetnik posameznik morala poravnati. V nadaljevanju sodišče še ugotavlja, da je bila tožeča stranka z dopisom Upravne enote Izola, št. 214-253/2012-9 z dne 21. 5. 2012 seznanjena s podatki Davčnega urada Koper, opr. št. DT 0100-2524/2012-2 z dne 16. 5. 2012 iz katerih izhaja, da nima poravnanih davčnih obveznosti v skupnem znesku 2.225,07 EUR in da za mesec marec in april 2012 še ni predložila obračunov prispevkov za socialno varstvo zasebnika. V istem dopisu so bile navedene določbe 55. člena ZTuj-2, ki določajo, da se tujcu dovoljenja za prebivanje ne izda, če med drugim, obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Zato je bila tožeča stranka v skladu s 5. točko tretjega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pozvana, da v roku 5 dni po prejemu navedenega dopisa poda svojo izjavo in se opredeli do ugotovitev upravnega organa. Dopis z navedeno vsebino je tožeča stranka prejela 24. 5. 2012. Tožeča stranka je dne 4. 6. 2012 pri davčnem organu zaprosila za odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga, ki pa je bila dne 14. 11. 2012, s sklepom zavržena. Davčni urad je še z dopisom št DT 0100-6148/2012-2 z dne 27. 11. 2012 upravnemu organu prve stopnje sporočil, da tožeča stranka na dan 27. 11. 2012 nima poravnanih vseh davčnih obveznosti, ki jim je potekel rok plačila. Upravni organ prve stopnje pa je tožeči stranki dne 29. 11. 2012 ponovno poslal dopis, ki ga je prevzela dne 11. 1. 2013. V tem dopisu tožečo stranko ponovno opozarja na neporavnani davčni dolg in na posledice v zvezi s tem, ki so določene v 5. alinei 1. točke 55. člena ZTuj-2 ter jo ponovno pozval, da se v roku 5 dni od prejema navedenega dopisa izjavi in opredeli do ugotovitev upravnega organa. Ker odgovora tožeče stranke na navedeni dopis ni bilo je upravni organ prve stopnje dne 8. 1. 2013 izdal izpodbijano odločbo. Iz navedenega torej sledi, da očitek tožeče stranke v tožbi, da ji upravni organ ni omogočil, da čim lažje zavaruje in doseže svoje pravice, ne drži. V posledici tega sodišče tudi ugotavlja, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in z izdajo le te niso bile kršene določbe Zakona o splošnem upravnem postopku.

V zvezi s samo ugotovitvijo v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka ni poravnala svojih davčnih obveznosti (kar med strankama tudi ni sporno) zaradi česar je bila prošnja tožeče stranke za podaljšanje začasnega prebivanja v Republiki Sloveniji zavrnjena (5. alinea prvega odstavka 55.členaa ZTuj-2), sodišče ugotavlja, da je odločitev tožeče stranke pravilna in zakonita, saj v upravnem postopku ugotovljena ravnanja tožeče stranke, tudi po mnenju sodišča izkazujejo tako domnevo. Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo tožeči stranki izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo od 11. 5. 2012 do 10. 5. 2013. V skladu s 1. točko 58. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se samostojnega podjetnika šteje za plačnika davka, zato se po mnenju sodišča od tožeče stranke še toliko bolj pričakuje izpolnjevanje davčnih obveznosti do države, v kateri opravlja svojo dejavnost. Poziv tožeči stranki, da se izjasni v zvezi z ugotovljenim neplačanim davkom in opozorilo na posledice neplačanega davka, pa so po mnenju sodišča dovolj jasna, da bi ga tožeča stranka, lahko razumela. Neporavnani davki in prispevki tujca, ki v Republiki Sloveniji opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika dejansko pomenijo nepodrejanje pravnemu redu Republike Slovenije in predstavljajo razlog za domnevo da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki II. izreka:

Zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadejala tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Iz navedene določbe izhaja, da je možno z začasno odredbo sodišča, odložiti izvršitev izpodbijanega akta le do izdaje pravnomočne odločbe. Sodišče je v tem upravnem sporu pod točko I. izreka sodbe in sklepa III U 73/2013 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. Ker v tej zadevi sodišče ni samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovila tožena stranka in spremenilo izpodbijani upravni akt oziroma sodišče ni odločilo na podlagi 66.člena ZUS-1, pritožba zoper navedeno sodbo (točka I. izreka) v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1, ni dovoljena. Tako je navedena sodba postala pravnomočna, to pa ima za posledico, da o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče, v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 ne more več odločati, zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe za začasno zadržanje izpodbijane odločbe, zavreči.

K točki III. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.