VSK sklep II Ip 236/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog upnika za oprostitev položitve kupnine zavrne.

2Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upnika oprostiti položitve kupnine. V primeru, če bi sodišče predlogu upnika ugodilo, bi upnik postal lastnik kupljene nepremičnine, terjatev upnika bi sicer prenehala, vendar bi postal lastnik kupljene nepremičnine in bi lahko upnikov upnik izvršbo razširil še na to nepremičnino. V primeru zavrnitve predloga pa obstajata dve možnosti. Če upnik ne bo plačal kupnine, ne bo postal lastnik nepremičnine, ostala mu bo terjatev do dolžnika, od tega pa upnikov upnik ne bo imel nobene koristi. Če pa upnik položi kupnino, je enako, kot če bi sodišče ugodilo predlogu za oprostitev položitve kupnine. Z vidika položaja upnikovega upnika je torej edino pravilno, da bi sodišče predlogu upnika ugodilo, saj bi tako prispevalo tudi k poplačilu upnikovega upnika. Upnikov upnik bi tako namesto zarubljene in nelikvidne terjatve pridobil možnost razširitve izvršbe na kupljeno nepremičnino.

3Pritožba upnika ni utemeljena.

4Kupec, ki je edini upnik, je lahko oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki bi mu pripadal po sklepu o poplačilu (drugi odstavek 191. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Kupca, ki je edini upnik, se torej oprosti položitve kupnine, ker ta ne dosega zneska preostale terjatve. Če sodišče upnika oprosti plačila kupnine, s tem pravzaprav pobota njegovo terjatev s kupnino in hkrati ugotovi upnikovo terjatev. Za pogoje pobotanja pa se štejejo tudi likvidnost, izterljivost in zapadlost terjatve (311. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer v konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča vsi ti pogoji niso izpolnjeni, saj je bila upnikova terjatev, ki je predmet izterjave v tem izvršilnem postopku, zarubljena v drugi izvršilni zadevi (In 1), ki se vodi med P.S. kot upnikom in družbo K. d.o.o. kot dolžnikom. S sklepom o rubežu (ta sklep je v izvršilni zadevi In 1 postal pravnomočen) pa je bilo dolžnikovemu dolžniku (B.B. d.o.o.) prepovedano poravnati terjatev dolžniku (K. d.o.o.), dolžniku (K. d.o.o.) pa je bilo prepovedano to terjatev izterjati. Poleg tega je treba na tem mestu tudi upoštevati, da se bo ta terjatev (ki je predmet izterjave v obravnavani izvršbi) glede na predlog upnika v izvršilni zadevi In 1 s strani izvršilnega sodišča prenesla na upnika v izterjavo ali namesto plačila (členi od 114 do 127 ZIZ), kar dodatno pomeni, da ni mogoče slediti pritožbenim navedbam v smeri, da je iz vidika položaja upnikovega upnika edino pravilno, če sodišče upnika v obravnavani zadevi oprosti plačila kupnine po drugem odstavku 191. člena ZIZ.

5Iz teh razlogov (upoštevaje, da ni bilo zaslediti tudi nobene kršitve, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).