VSC sodba Cp 692/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, (I/1) da je prva tožena stranka dolžna plačati 242.934,71 EUR, od tega posameznemu tožniku znesek, kot je navedeno v tej točki, vse skupaj pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vročitve tožbe dalje do plačila, vse v petnajstih dni, da ne bo izvršbe; (I/2) da je druga tožena stranka dolžna plačati znesek 44.226,02 EUR, od tega posameznemu tožniku znesek, kot je navedeno v tej točki, vse skupaj pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vročitve tožbe dalje do plačila, vse v petnajstih dni, da ne bo izvršbe; (I/3) da sta toženi stranki dolžni solidarno in nerazdelno plačati znesek v višini 46.156,34 v EUR, od tega posameznemu tožniku znesek, kot je navedeno v tej točki, vse skupaj pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vročitve tožbe dalje do plačila, vse v petnajstih dni, da ne bo izvršbe; (I/4) da sta toženi stranki dolžni tožečim strankam povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V tč. II izreka pa je odločilo, da so tožeče stranke dolžne plačati prvi toženi stranki 4.833,02 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, uveljavljen na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zavrnilo zaradi zastaranja.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da je kršilo drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kar se procesnopravno manifestira kot bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov tožečo stranko prikrajšalo tudi za pravico do izjave, kar ima za posledico kršitev načela kontradiktornosti. Z obrazložitvijo v sodbi, da teh dokazov ni izvajalo zaradi ugotovitve zastaranja tožbenega zahtevka, saj bi njihova izvedba zgolj podaljšala postopek, k rešitvi zadeve pa ne bi pripomogli, je sodišče pojasnilo le, da je zavrnilo dokaze kot nepomembne za odločbo, ker je že na podlagi drugih dokazov ugotovilo zastaranje, ni pa pojasnilo, zakaj je štelo te dokaze kot nepomembne za odločbo, upoštevaje pri tem dejstvo, da je tožeča stranka prav z izvedbo teh dokazov dokazovala pravnorelevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi, torej začetek teka zastaralnega roka. V posledici navedenega sodba ni ustrezno obrazložena, s čimer je kršena 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni. Da bi se z izvedbo predlaganih dokazov zgolj podaljšal postopek, k rešitvi zadeve pa ti dokazi ne bi pripomogli, ne more biti razlog za vnaprejšnjo zavrnitev še neizvedenih dokazov kot nepotrebnih. Dokler namreč sodišče dokazov ne izvede, ne more presojati o tem, ali lahko takšni dokazi pripomorejo k rešitvi zadeve ali ne, prav tako pa ne more zavrniti dokazov iz razloga, ker bi njihova izvedba podaljšala postopek. Šele po izvedbi vseh dokazov, še posebej po izvedbi dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in tožnikov, bi lahko sodišče v celoti oz. popolno ugotovilo dejansko stanje ter zaključilo, da toženi stranki predmetnih nepremičnin nista nikoli izročili v posest tožnikom oz. njihovim pravnim prednikom. Sodišče prve stopnje je zaradi neizvedbe s strani tožeče stranke predlaganih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi določil zakona bi moralo pravilno zaključiti, da začne teči zastaralni rok za predmetni premoženjski zahtevek, takrat ko so nepremičnine vrnjene v posest, in ne z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Drugi odstavek 72. člena ZDen določa le obdobje, za katerega pripada denacionalizacijskemu upravičencu oz. njegovem pravnim naslednikom povrnitev odškodnine iz naslova nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja in ne določa začetka teka zastaralnega roka, kot je napačno zaključilo sodišče. Tožeča stranka še navaja, da tožnikom nepremičnine niso bile vrnjene v posest, v posledici česar gre za nezmožnost uporabe teh nepremičnin tudi v času po pravnomočnosti denacionalizacijskih odločb, kar vse je posledica ravnanja prve in druge tožene stranke. V luči navedenega je sklicevanje obeh toženih strank na ugovor zastaranja nemoralno. Ugovor zastaranja pa je nedopusten, če je zoper načela javne morale. Tožeča stranka izpodbija tudi izrek o pravdnih stroških in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži vse nastale stroške tožeče stranke oz. podredno pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Druga tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso utemeljeni. V skladu z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožeča stranka se prvič šele v pritožbi sklicuje na kršitev določbe drugega odstavka 287. člena ZPP z navedbo, da sodišče ni navedlo v sklepu, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Glede na to, da je sodišče na naroku 20. 6. 2013 sklenilo, da se ostali predlagani dokazi, razen tistih, ki jih je izvedlo, zavrnejo, bi morala tožeča stranka navedeno kršitev uveljavljati takoj na naroku, na katerem se je glavna obravnava tudi sicer končala. Ker tožeča stranka v pritožbi ni izkazala, da brez svoje krivde predhodno te kršitve ni mogla navesti, se kršitev, na katero se sklicuje prvič šele v pritožbi, ne upošteva. Tudi sicer zaradi opustitve izvedbe predlaganih dokazov sodišče tožeče stranke ni prikrajšalo za pravico do izjave. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ni potrebna izvedba vseh predlaganih dokazov. Glede na to, da je odločalo najprej o ugovoru zastaranja, je pravilno in v skladu z načelom procesne ekonomije izvedlo le dokaze, za katere je štelo, da jih je potrebno izvesti za ugotovitev pravnoodločilnih dejstev. Navedba sodišča, da bi izvedba ostalih predlaganih dokazov zgolj podaljšala postopek, k rešitvi zadeve pa ne bi pripomogli, je zato zgolj dodaten argument sodišča, ki pa ni pa odločilen.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prav z izvedbo dokazov, ki jih sodišče ni izvedlo, dokazovala pravnorelevantna dejstva za odločitev v predmetni zadevi, in sicer začetek teka zastaralnega roka. Ker je začetek teka zastaralnega roka vezala le na trditev, da je tožbeni zahtevek pravočasen, ker nepremičnine niso bile vrnjene v posest, sodišču prve stopnje, glede na to, da toženi stranki nista prerekali navedbe tožeče stranke, da nepremičnine niso bile vrnjene v posest tožnikom, ni bilo potrebno tega nespornega dejstva preverjati z izvedbo po tožeči stranki predlaganih dokazov (z zaslišanjem tožnikov in prič). Začetek zastaralnega roka je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja pravilno ugotovilo glede na materialnopravno določbo in obrazložilo, da ta rok začne teči s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji; dejstvo da tožnikom nepremičnine niso bile vrnjene v posest, pa na začetek tega roka ne more vplivati. Glede na obrazloženo je neutemeljen tudi očitek, da sodba ni ustrezno obrazložena in da je zaradi tega podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da tožbeni zahtevki tožnikov temeljijo na določbi drugega odstavka 72. člena ZDen in tudi v skladu s sodno prakso obrazložilo, da pridobi denacionalizacijski upravičenec s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo pravno podlago za zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ne glede na to, ali je bila nepremičnina vrnjena v posest. Sodišče prve stopnje je pravilno (v točki 10) ugotovilo, sicer pa to dejstvo niti ni pritožbeno izpodbijano, kdaj so delne odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku, postale pravnomočne, in ob pravilni razlagi, da so zastaralni roki (za zastaranje odškodninskega zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen velja splošni 5-letni zastaralni rok tudi po stališču sodne prakse) pričeli teči z navedenimi dnevi pravnomočnosti posameznih odločb, pravilno ugotovilo, da je datum pravnomočnosti zadnje izdane odločbe 24. 1. 2006 in je po njej zastaralni rok iztekel 24. 1. 2011. Vsi roki so iztekli pred vložitvijo tožbe 21. 6. 2011, zato je prvostopenjsko sodišče utemeljeno ugodilo ugovoru zastaranja ter tožbeni zahtevek zavrnilo. V pritožbi ponovljeno stališče tožeče stranke o začetku teka zastaranja je glede na obrazloženo zmotno.

Pritožbene trditve o nemoralnosti ugovora zastaranja je tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da trditve brez svoje krivde ni mogla navesti že tekom postopka na prvi stopnji. Ker ni izpolnila pogoja iz prvega odstavka 337. člena ZPP, pritožbeno sodišče trditve o nemoralnosti ne sme upoštevati. Tudi sicer pa meni, da je pritožbena navedba neutemeljena, ker so tožniki razpolagali s pravnomočnimi odločbami v denacionalizacijskih postopkih, na podlagi katerih bi lahko zahtevali izročitev nepremičnin v neposredno posest, zaradi česar je razlog za nezmožnost uporabe nepremičnin (ki so jih sicer tožniki, razen pete tožeče stranke in dvanajste tožeče stranke, kot je navedeno v tožbi, leta 2007 prodali) na njihovi strani.

Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tako niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).