VSL sklep I Cpg 281/2014

I. Pritožba prvega dolžnika F., d.o.o. - v stečaju, se zavrže.

II. Pritožba drugega dolžnika S. Ž. in tretje dolžnice J. Ž. se zavrne in se v izpodbijanem delu, ki se nanaša nanju, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožniki sami krijejo stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov z dne 29.10.2013 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo opr. št. Zg 186/2013 z dne 17.10.2013, s katerim je za zavarovanje upnikove terjatve v višini 62.452,83 EUR s pripadki organizacijam za plačilni promet prepovedalo dolžnikom ali komu drugemu po njihovem nalogu izplačati denarni znesek do višine upničine terjatve, rubež premičnin in predznambo zastavne pravice na nepremičninah.

2Dolžniki so zoper sklep vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru dolžnikov ugodi, predlog za izdajo predhodne odredbe pa zavrne. Priglasili so pritožbene stroške.

3Upnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pred predložitvijo spisa višjemu sodišču, dne 27. januarja 2014 s sklepom v tej zadevi v celoti ustavilo postopek zavarovanja denarne terjatve upnika zoper prvega dolžnika F., d.o.o. - v stečaju, in razveljavilo vsa dejanja zavarovanja, ki so bila odrejena zoper tega dolžnika s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zg 186/2013 z dne 17.10.2013, ker se je nad prvim dolžnikom 20.01.2014 začel stečajni postopek.

5Pritožba prvega dolžnika ni dovoljena.

6Pritožba je nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo (4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Pravni interes za pritožbo mora obstajati do odločitve o pritožbi. Ker je v konkretnem primeru sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvega dolžnika razveljavljen, prvi dolžnik za pritožbo zoper razveljavljeni del sklepa nima več pravnega interesa. Zato je višje sodišče njegovo pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ) in glede na neuspeh pritožnika s pritožbo odločilo, da sam nosi svoje pritožbene stroške.

7Pritožba drugega dolžnika in tretje dolžnice (v nadaljevanju za oba: dolžnik) ni utemeljena.

8Sodišče ugodi predlogu za izdajo predhodne odredbe, če sta izpolnjena dva pogoja: 1. obstoj odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva; 2. če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odstavek 257. člena ZIZ).

9V postopku zavarovanja s predhodno odredbo sodišče, ki odloča o pogojih za izdajo predhodne odredbe, ne presoja, ali je neizvršljiva odločba domačega sodišča, na podlagi katere se predlaga predhodna odredba, tudi pravilna. Nepomembne so zato trditve dolžnika, da je zoper sklep o izvršbi na podlagi menice podal ugovor neveljavnosti menic. Tudi v primeru nepravnomočne sodbe domačega sodišča, v kolikor bi bila ta podlaga za izdajo predhodne odredbe, dolžnik z ugovorom, da se je zoper sodbo pritožil, ne bi uspel.

10Glede na zavrnitev neutemeljenega ugovora dolžnika, s katerim je izpodbijal domnevo obstoja verjetne nevarnosti, da bo brez izdaje predhodne odredbe upniku uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. odstavek 257. člena ZIZ), pritožnik s pritožbo uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da ni dolžno preverjati, ali je bila menica, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, veljavna.

11Po določbi 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ se šteje, da je podana nevarnost v smislu 258. člena ZIZ, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor.

12Dolžnik izrecno ne nasprotuje smiselno izraženemu stališču sodišča prve stopnje, da v primeru, kadar je sklep o izvršbi izdan na podlagi predloga za izvršbo na podlagi priložene menice (41. a člen ZIZ), domneva iz 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ ni izpodbojna. Pritrjuje pa pritožbeno sodišče njegovemu stališču, da lahko izpodbija domnevo nevarnosti iz 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ z ugovorom, da sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi priložene menice. Ker je ugovarjal obstoju domneve nevarnosti s trditvami, da sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi priložene menice, se je do tega ugovora sodišče prve stopnje opredelilo v 6. odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa. Dolžnik s pritožbo vztraja, da navedena ugotovitev sodišča prve stopnje ne drži in se pri tem sklicuje na zapis v sklepu o izvršbi: „Sklep o izvršbi je bil izdan le na podlagi podatkov, ki jih je posredoval upnik v predlogu za izvršbo in sodišče resničnosti njihove vsebine ni preverilo.“

13Da bi preverilo pritožbene navedbe, je višje sodišče pribavilo spis, sedaj opr. št. IX Pg 3997/2013, in ugotovilo, da dejansko navedeni sklep v pravnem pouku vsebuje zapis, na katerega se sklicuje dolžnik, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

14Kljub temu pa sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj se je sodišče prve stopnje opredelilo do ugovora dolžnika tako, da je menice, na podlagi katerih je bil izdan sklep o izvršbi, glede na podane ugovore o njihovi neveljavnosti, tudi presojalo. Ker je ugotovilo, da so menice veljavne, je pravilno zaključilo, da dolžnik ni uspel izpodbiti domneve nevarnosti iz 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ.

15Dolžnik je ugovarjal, da lastne menice ne vsebujejo navedbe plačilnega kraja (4. točka 107. člena ZM) ter da so zato neveljavne. Po določbi 1. odstavka 108. člena ZM listina, v kateri ne bi bilo katerekoli izmed sestavin, naštetih v 107. členu ZM, ne velja za lastno menico, razen v primerih, ki so določeni v naslednjih odstavkih (1. odstavek 108. člena ZM). Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 3. odstavka 108. člena 108. člena ZM, ki določa, da velja za plačilni kraj tisti kraj, ki je naveden kot kraj izdaje menice, v menicah pa je naveden kraj izdaje menic M., pravilno zavrnilo ugovor neveljavnosti lastnih menic. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da so lastne menice neveljavne zato, ker pri zapisu „plačljivo pri“ ne vsebujejo plačilnega kraja, pač pa navedbo banke, pri kateri naj se plača. Ne navaja pa pritožnik nobene od drugih sestavin iz 107. člena ZM, ki jih presojane lastne menice ne bi vsebovale. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni uspel z ugovorom, da ne obstoji domneva nevarnosti, ki jo je upoštevalo pri izdaji predhodnih odredb zoper dolžnika.

16Ker se s tem izkaže, da pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. 239. člen ZIZ) ter glede na neuspeh pritožnikov s pritožbo odločilo, da sama nosita svoje pritožbene stroške.