VSL sklep Cst 524/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se o prodaji nepremičnine stanovanja št. 24 na naslovu ..., ID znak nepremičnine 000 k.o. X odloči tako, da se prodaja opravi na podlagi zavezujočega zbiranja ponudb, izhodiščna cena se določi v višini 99.000,00 eurov, varščina pa v višini 9.900,00 eurov (1. točka izreka), stečajnemu dolžniku pa je tudi naložilo, da mora v treh mesecih po prejemu tega sklepa izprazniti to stanovanje in ga izročiti upravitelju.

2Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da ni lastnik nepremičnine, vsaj ne v celoti, saj sta se ob ločitvi s soprogo dogovorila drugače, stanovanje pa je njeno in ona redno plačuje anuitete. Sporazum o razdelitvi premoženja bosta predložila tudi sodišču in zahtevala njegovo potrditev, pri čemer A. G. kot kreditojemalka ni z ničemer kršila kreditne pogodbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Ali terjatev kreditojemalca obstaja ali ne, ni stvar odločanja v postopku prodaje, temveč je to stvar preizkusa terjatev, ki je pravnomočno končan s pravnomočnima sklepoma o preizkusu terjatev z dne 8.6.2012 in z dne 23.8.2012. Zato se višje sodišče s temi navedbami ni smelo ukvarjati.

5Iz izpiska iz zemljiške knjige, ki je bil priložen k cenitvi nepremičnine, izhaja, da je lastnik nepremičnine zgolj stečajni dolžnik, in to do celote. Višje sodišče je preverilo, ali se je stanje kaj spremenilo, in ugotovilo, da je iz zemljiške knjige še vedno razvidno enako stanje. Prav tako iz spisa ne izhaja, da bi A. G., ki naj bi bila po trditvah stečajnega dolžnika vsaj delna lastnica nepremičnine, v tem stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico in uveljavljala, da nepremičnina ni del stečajne mase. Stečajni dolžnik pa niti ne trdi, da bi bil sporazum o delitvi skupnega premoženja sklenjen v predpisani obliki, navaja le, da bosta z bivšo ženo to uredila. Stečajni dolžnik tudi ne zatrjuje, da bi o razdelitvi premoženja z njegovo bivšo ženo odločilo sodišče v ustreznem postopku. S sodbo, ki jo je sodišče izdalo glede dolga do L. d.o.o. (upravnika), o čem takem ni odločeno; v tem postopku je sodišče zgolj odločalo o plačevanju stanovanjskih stroškov, za katere je le odločilo, da jih je dolžna plačati tudi bivša žena, ki stanovanje uporablja. Ni pa z učinkom pravnomočnosti odločeno o delitvi morebitnega skupnega premoženja. Prav tako stečajni dolžnik niti ne zatrjuje, da bi bila vložena tožba v zvezi z morebitnim skupnim premoženjem.

6Iz navedenega je tako mogoče zaključiti le, da celotno stanovanje spada v stečajno maso, saj lastništvo jasno izhaja iz zemljiške knjige, zahtevka morebitnega izločitvenega upnika pa ni, zato je pravilen sklep, da se stanovanje proda (330. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP, v zvezi z 299. členom ZFPPIPP), in to v celoti. Lastninska pravica se namreč lahko pridobi tudi na podlagi zakona, torej na izviren način, kot je to v primeru ustvarjanja skupnega premoženja; oseba, ki naj bi tako pridobila lastninsko pravico (v nadaljevanju upnik), sme v stečajnem postopku uveljavljati izločitveno pravico (2. točka 1. odstavka 22. člena ZFPPIPP), in sicer jo mora uveljavljati v roku za prijavo terjatev (1. in 3. odstavek 299. člena ZFPPIPP). Če upnik tak rok zamudi, izločitvena pravica samo zato sicer ne preneha (4. odstavek 299. člena ZFPPIPP), preneha pa s prodajo premoženja (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da zatrjevanj stečajnega dolžnika ni mogoče upoštevati, saj na tej nepremičnini v stečajnem postopku vse do zdaj nobena oseba, niti dolžnikova bivša žena, ni uveljavljala izločitvene pravice, stečajni upravitelj pa je zato dolžan nepremičnino, ki v celoti spada v stečajno maso, prodati. Pri tem je treba opozoriti še, da je A. G. tista, ki bi morala v stečajnem postopku uveljavljati svoje domnevne pravice, stečajni dolžnik namesto nje tega ne more storiti.

7Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).