VSL sodba in sklep II Cp 1830/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bila izvršba, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Piranu, Ig 1513/95 in In 2003/00036, nedopustna in nezakonita (sklep pod točko I).

S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 174.122,50 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 23.5.2011 naprej zaradi nedopustnega ravnanja izvršilnega sodišča (točka II izreka). Pravdne stroške tožene stranke v višini 2.880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka III izreka).

Zoper odločbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obravnavanem izvršilnem postopku, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo na tožnikove nepremičnine zaradi terjatve, ki je upniku nastala zoper družbo, so bila kršena materialnopravna in procesna pravila izvršilnega postopka, pravila Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod) in pravila stečajnega postopka. Izvršilno in pravdno sodišče bi moralo nanje paziti po uradni dolžnosti. Pritožniku ni bil vročen sklep o dovolitvi izvršbe zoper prvotnega dolžnika – družbo, na kar je opozorilo Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-351/04 z dne 20.10.2005. Kršeno je ustavno načelo enakega varstva pravic v sodnih postopkih. Zmotne in v nasprotju z listinskimi dokazi so ugotovitve, da pritožnik ni izkoristil pravnih sredstev, ki jih je imel na voljo. Prezrto je dejstvo, da ni imel možnosti za izjavo o prehodu terjatve nanj, ker niti ne ve, za katero terjatev gre. Zmotna in napačna je odločitev o zakonitosti oziroma nezakonitosti izdanega sklepa o nedovolitvi izvršbe zoper pritožnika. Trdi, da je nezakonit le izvršilni postopek zoper njega in ne zoper družbo, in da s slednjim ni bil seznanjen. Obrazložitev sodbe je v nasprotju z izrekom odločbe v točkah I. in II.. Podlaga za odškodninsko tožbo je v Ustavi RS. Razlogi sodbe so nejasni: po eni strani sodišče ugotavlja protipravnost ravnanja izvršilnega sodišča, v nasprotju s tem pripiše krivdo za posledice tožniku, češ da ni izkoristil pravnih možnosti. Zmotna in napačna je ocena, da mu je bila odločba pravilno vročena. Ni jasno, kaj mu je bilo vročeno in v kakšnem svojstvu. Sporen je izvršilni naslov, ki naj bi bil priložen izvršilnemu predlogu. Očitano opustitveno ravnanje pritožnika je le posledica protipravnega ravnanja sodišča. Zato zanj ne more imeti pravnih posledic. Pravni pouk ni relevantno vprašanje. Na zaporedje dogodkov ne vpliva. Že povprečno izkušenemu laiku je jasno, da je bil konkretni izvršilni postopek voden malomarno. Satisfakcija, ki jo zasleduje pritožnik, je v prvi vrsti imaterialne narave. Zadoščalo bi že priznanje napake, da sodišča niso nezmotljiva.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem postopku uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zatrjevanega protipravnega ravnanja sodišča v izvršilnem postopku, zaradi katerega je tožeča stranka utrpela škodo (prodajo svojega solastniškega deleža na nepremičnini za poplačilo tujega dolga, ki je bil predmet nezakonito vodenega izvršilnega postopka zoper tožnika namesto zoper družbo). Zahteva (le) denarno odškodnino v višini 174.122,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2011, kar ustreza ocenjeni tržni vrednosti njegovega solastniškega deleža na nepremičnini. Drugih morebitnih oblik satisfakcije, na katere se sicer nezadosti konkretizirano sklicuje v pritožbi, na prvi stopnji ni bilo in jih sodišče glede na načelo dispozitivnosti niti ni moglo obravnavati.

Prav ima pritožba, da je treba pri odločanju o odškodninski odgovornosti države za škodo, ki jo povzroči državni organ posamezniku s protipravnim ravnanjem, izhajati iz 26. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje ga je pravilno uporabilo v povezavi s splošnimi pravili odškodninskega prava: prvim odstavkom 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odgovornosti pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij.

Ugotovilo je, da je bilo očitano dejanje izvršilnega sodišča protipravno (vodenje izvršbe zoper pritožnika kot novega dolžnika v nasprotju s tedaj veljavnim 22. členom Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju: ZIP) brez ustreznih dokazil o prehodu terjatve prvotne dolžnice (družbe R, d.o.o.) nanj) in da mu je s poplačilom upnika nastala določena škoda. Po ugotovitvi, da zoper napačno izdani sklep o izvršbi Ig 1513/95 z dne 9.5.1996 ni vložil pravnih sredstev, o katerih je bil obveščen in jih je imel na voljo, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze zavrnilo. Razlogi o tem in odločitev niso nejasni, kot trdi pritožba, pač pa materialnopravno pravilni. Za nastanek nepogodbenega razmerja odgovornosti države za tožnikovo škodo morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta: poleg ugotovljenega protipravnega dejanja (škodljivo dejstvo) in škode tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Že če manjka eden od navedenih elementov, odškodninske odgovornosti ni.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sprejeti dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila med nastalo škodo in ugotovljenim protipravnim ravnanjem izvršilnega sodišča zaradi opustitev pritožnika samega pretrgana relevantna vzročna zveza. Ugotovljena so vsa pravno odločilna dejstva, odločitev pa je pojasnjena v pravilnih in popolnih razlogih. Pritožbeno sodišče jim v celoti pritrjuje in bo zato v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Razlogi o zavrženju tožbe glede ugotovitvenega zahtevka v točki 8 so pravilni in skladni z določili 181. člena ZPP. Pritožba ne pojasni, v čem naj bi izrek nasprotoval obrazložitvi, pritožbeno sodišče pa samo očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne najde.

Ugotovitve o protipravnem ravnanju izvršilnega sodišča v točki 15 sodbe so povsem jasne in nedvoumne. Pritožbeni očitki o kršitvah materialnopravnih in procesnih predpisov s področja izvršilnega in stečajnega prava, na katere naj bi pazilo sodišče po uradni dolžnosti, so torej odveč. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-351/04 z dne 20.10.2005 in kršenje pritožnikovih ustavnih pravic pa je neutemeljeno. Obravnavani postopek je, kot priznava tudi pritožba, potekal pred uveljavitvijo ZFPPod in po določbah tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (ZIP – Ur. list RS, št. 27/90 s spremembami). Ustavno sodišče pa je v navedeni odločbi presojalo in ugotavljalo neskladje 24. člena kasneje veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. list RS, št. 51/98) z ustavo, ker tedaj še ni bilo urejeno odločanje o prehodu obveznosti (terjatev) med trajanjem izvršilnega postopka izbrisanih družb po določbah ZFPPod na družbenike. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Ni bilo ne trditev ne ugotovitev, da bi družba kot prvotni dolžnik med izvršilnim postopkom prenehala in da bi se izvršilni postopek zato nadaljeval s tožnikom kot družbenikom izbrisane družbe kot novim dolžnikom. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje mu je bil s sklepom o izvršbi, ki je bil naslovljen nanj kot na dolžnika, izvršilni naslov (sklep o izvršbi zoper družbo) pravilno osebno vročen 9.9.1997. Dokazna ocena o tem je oprta na tožnikovo priznanje, da je podpis na vročilnici, ki dokazuje osebno vročitev, njegov. Z golo pritožbeno trditvijo, da mu sklep niti ni bil vročen, sprejete dokazne ocene ne more omajati.

Pritožbeno sodišče ne dvomi niti o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve, da je bil tožnik seznanjen z vsebino izvršilnega postopka, ki se je vodil zoper njega in z možnostmi za izpodbijanje napačno izdanega sklepa s pravnimi sredstvi. Oporo zanjo je imelo v podatkih izvršilnega spisa, ki jih je pravilno in popolno ocenilo skupaj z ostalimi (listinskimi) dokazi. Pritožbene navedbe, da pritožnik ni bil seznanjen s pravnomočnim sklepom o dovolitvi izvršbe zoper družbo, ker da mu ta ni bil vročen, so protispisne. Da je bil sklep o izvršbi zoper pritožnika izdan na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi zoper družbo R, d.o.o., namreč izhaja že iz navedb samega predloga za izvršbo (da je bil navedeni sklep pravnomočen). Da ga je tožnik prejel kot prilogo skupaj s sklepom o izvršbi, izdanim zoper njega, pa izhaja iz odredbe izvršilnega sodišča na red. št. 3 izvršilnega spisa, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje (točka 20 sodbe) in listin v prilogi A30 in B3 spisa. Ob ugotovljenem dejstvu, da je bil predlog za izvršbo naslovljen na tožnika kot na fizično osebo in mu vročen na domači naslov, tudi ne more biti dvoma o pravilnosti ocene in ugotovitve, da je tožnik vedel, da se izvršba ne vodi (več) zoper družbo, pač pa neposredno zoper njega. Pritožbeno sklicevanje na tožnikov položaj v firmi sprejete dokazne ocene ne more omajati.

Dejanskih ugotovitev o tem, da je sklep o izvršbi zoper tožnika vseboval pravilen pravni pouk z napotki o možnostih za vložitev ugovora zoper nepravilno odločitev, pa pritožnik niti ne graja. Zmotno meni, da ne gre za pravnorelevantno vprašanje. Nasprotno: ugotovitev sodišča je povsem pravilna. Prav pravilni pravni pouk o ugovoru kot pravnem sredstvu, s katerim je mogoče izpodbijati materialnopravno in procesno napačen sklep o izvršbi zoper tožnika, je slednjemu omogočil, da bi se o napačni odločitvi, ki je imela zanj škodljive posledice, izjavil.

Tako se izkaže, da so bile kljub ugotovljenim nepravilnostim v obravnavanem postopku upoštevana vsa procesna in ustavna jamstva, na katere je opozorilo tudi Ustavno sodišče v odločbi, na katero se opira pritožnik (vročitev sklepa zoper prvotnega dolžnika novemu dolžniku z možnostjo pravice do izjave v pravnih sredstvih, predvidenih že v postopku na prvi stopnji). Ker jih po ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožnik ni izkoristil, s pritožbo ne more uspeti. Do njegove škode ne bi prišlo, če bi napačni sklep izvršilnega sodišča pravočasno izpodbijal s pravnimi sredstvi. Vzročna zveza med napačnim ravnanjem sodišča in njegovo škodo je pretrgana in odškodninske odgovornosti tožene stranke ni. Taka so tudi stališča v sodni praksi. Stranka, ki meni, da je z nezakonitim delom pristojnega organa prikrajšana za svojo pravico, ne more uspešno terjati satisfakcije v obliki denarne odškodnine, če je zanemarila v postopku zakonsko predvidena sredstva, namenjena prav preprečitvi nastanka za stranko neugodnih posledic morebitnih procesnih kršitev in varovanju njenih materialnopravnih pravic (prim. sodba VS RS II Ips 773/2009).

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu, ki ga je opravilo po drugem odstavku 350. člena ZPP, ne najde niti kršitev niti napak, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker jih pritožnik ni priglasil.