VSL sodba II Cp 2855/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (V. točka izreka) spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

-razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 142607/2009 z dne 6. 10. 2009 (I. točka izreka),

-tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati 721,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, ki so natančneje navedeni v II. točki izreka izpodbijane sodbe,

-postopek ustavilo za glavnico 768,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka),

-zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 334,66 EUR z obrestmi (IV. točka izreka).

-odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške(V. točka izreka).

2Tožnik zoper zavrnilni in stroškovni del (IV. in V. točko izreka) sodbe vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter tožencu naloži povrnitev pravdnih stroškov. Obsežno pojasnjuje, da je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (v nadaljevanju Pravilnik 2006), nepravilno. V bistvenem navaja, da je tudi Pravilnik iz leta 1998 (v nadaljevanju Pravilnik 98) v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu cen na drobno in da se vrednost tarife lahko spreminja tudi v krajših obdobjih, če indeks rasti cen na drobno preseže 10% od začetka koledarskega leta. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika iz leta 1998. Pravilnik 2006 namreč ni uvedel nove tarife, pač pa je zgolj revaloriziral tarifo Pravilnika 1998. Nadalje navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da je toženec kot uporabnik varovanih avtorskih del dolžan tožnika obveščati o vseh spremembah, ki lahko vplivajo na njegove obveznosti. V skladu s 159. členom ZASP (1) je uporabnik namreč dolžan sporočati podatke o uporabi del. Toženec pa obvestila o zaprtju svojega poslovnega prostora tožniku ni predložil. Sicer pa iz dokumenta z dne 15. 3. 2007, ki ga je predložil toženec, ne izhaja, da je prenehal z dejavnostjo v restavraciji pred 14. 3. 2007. Toženec je izpovedal, da je opravljal dejavnost do 14. 3. 2007. Zato bi mu moralo sodišče naložiti še plačilo nadomestila za uporabo avtorskih del za marec 2007. Odločitev o stroških postopka je nejasna, saj sodišče v izreku ne zapiše, koliko pravdnih stroškov je toženec dolžan povrniti. Izrek nasprotuje obrazložitvi izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

3Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno stališče o pravni podlagi za izračun nadomestila za uporabo avtorskih varovanih del je zmotno. Stališča sodne prakse o tem vprašanju so bila v začetku postopka pred sodiščem prve stopnje različna, a so se po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 160/2011, poenotila. Tarifa iz Pravilnika 2006 ni bila sprejeta po postopku, ki ga je predvideval tedaj veljavni ZASP, normativni del Pravilnika 98, v katerega spada tudi njegov 11. člen, ki je urejal usklajevanje tarifnih postavk ob upoštevanju indeksa rasti cen na drobno, pa po stališču Vrhovnega sodišča ni bil sestavni del tarife v ožjem pomenu besede, ki ga je preizkusil in nanj izdal soglasje pristojni Urad za intelektualno lastnino. Naravo skupnega sporazuma po prehodni določbi 4. odstavka 26. člena ZASP-B je imela le tarifna priloga Pravilnika 98, poimenovana Tarifa za javno pribočitev glasbenih del. To pomeni, da normativni del Pravilnika 98 z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del sporazuma in se sodišče prve stopnje nanj kot veljavno osnovo za obračunavanje avtorskega honorarja v obravnavani pravdi pravilno ni sklicevalo. Zmotno je torej stališče tožnika, da je upravičen do plačila revaloriziranega zneska avtorskega nadomestila, določenega v Pravilniku 98.

6Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da je upravičen do plačila nadomestila za uporabo neodrskih glasbenih del za celotno obdobje od septembra 2004 do novembra 2007. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec za obdobje, ko v restavraciji ni več opravljal dejavnosti (prenehal je v marcu 2007) in tako ni uporabljal avtorskih del, ni dolžan plačati nadomestila za javno priobčitev. V skladu s 159. členom ZASP (2) je uporabnik, četudi za to nima dovoljenja, za kar gre v tej zadevi, dolžan kolektivni organizaciji sporočati podatke o uporabi del. Gre za splošno obveznost uporabnika, da sporoči tiste podatke, ki so potrebni za izračun dolžnega nadomestila, torej za pobiranje in delitev honorarjev (3). Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bila uporabnikova dolžnost obveščati kolektivno organizacijo tudi o zaprtju svojega poslovnega prostora, v katerem so se pred tem javno priobčevala neodrska glasbena dela, oziroma o prenehanju uporabe del zaradi zaprtja lokala. Zakon takšne obveznosti ne določa, niti za njeno opustitev ne predpisuje sankcij. Zakon zahteva obveščanje o uporabi del, ne pa o prenehanju njihove uporabe. Ker toženec v spornem obdobju ni javno priobčeval neodrskih glasbenih del v restavraciji, ni dolžan plačati nadomestila. Zahtevek je bil zato v navedenem obsegu materialnopravno pravilno zavrnjen.

7Pritožnik zmotno meni, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nadomestila za uporabo avtorskih del za marec 2007. Sodišče prve stopnje je res (očitno pomotoma) zapisalo (4), da je toženec dolžan tožnici za uporabo del plačati nadomestilo (le) za obdobje od septembra 2004 (5) do vključno februarja 2007 (kar je 30 mesecev), vendar je priznalo nadomestilo tudi za marec, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo za glavnico 721,99 EUR, kar predstavlja nadomestilo za 31 mesecev v višini 23,29 EUR (6) mesečno.

8Pritožba pa utemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. Izrek o stroških postopka, iz katerega izhaja, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške, pri čemer sodišče ne opredeli zneska, je res v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (7), ki pa jo pritožbeno sodišče lahko samo odpravi. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera (ugodeno je bilo zahtevku za glavnico 721,99 EUR, zavrnjen je bil zahtevek na plačilo 334,66 EUR, tožba na plačilo 768,27 EUR pa je bila umaknjena po toženčevem ugovoru zastaranja šele na prvem naroku), je po presoji pritožbenega sodišča na podlagi drugega odstavka 154. člena in 158. člena ZPP pravilna takšna stroškovna odločitev, kot jo je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo sodišče prve stopnje, in sicer, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

9Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v V. točki izreka) ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj uveljavljani in uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani (prvi in drugi odstavek 339. člena ZPP).

10Ker je tožnik uspel s sorazmerno majhnim delom pritožbe, in sicer le glede stranske terjatve - pravdnih stroškov, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP)

--------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 in nasl.).

(2) V 4. odstavku 159. člena ZASP je določeno, da so uporabniki varovanih del, ki ta dela uporabljajo na podlagi ZASP brez neizključnega prenosa ustrezne pravice, dolžni enkrat mesečno predložiti pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. Dolžnost obveščanja je predpisana zaradi nadzora nad eksploatacijo avtorskih del.

(3) Glej Miha Trampuš, Branko Oman in Andrej Zupančič v ZASP s komentarjem, GV Založba, 1997, stran 367.

(4) Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da toženec pred 15. 3. 2007 ni prenehal z opravljanjem dejavnosti v restavraciji.

(5) Zahtevek za čas pred tem je zastaral in je tožnica zato tožbo v tem delu umaknila.

(6) Kot znaša po določilu IIIA2 Tarife/1998 (za 70 obiskovalcev v gostinskem obratu s popolno ponudbo) z DDV.

(7) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)