VSK sklep II Kp 41454/2013

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog oškodovanca kot tožilca G.Ć. vložen zoper obdolžena V.Ž. in pravno osebo Ž. d.o.o. zaradi storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 na podlagi drugega odstavka 277. člena v zvezi s prvim odstavkom 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo. Sklenilo je še, da je na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Zoper takšno odločitev je oškodovanec kot tožilec vložil pritožbo po pooblaščenem odvetniku. Pritožbo vlaga iz razlogov po 3. do 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in s pritožbo izpodbija sklep v celoti. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtožni predlog oškodovanca kot tožilca zavrglo, ker ni zahteve upravičenega tožilca. Kot navaja, je oškodovanec lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt ali nosilec takšne pravice, ki je bila s konkretnim kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena. Ob tem kot primer navaja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 33851/2011 z dne 12. marca 2013.

Sodišče prve stopnje pravilno povzema določbo 144. člena ZKP v kateri je opredeljen izraz oškodovanca, zmotno pa je njegovo stališče, ko oškodovancu kot tožilcu takšen status odreka. Kot je namreč pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, lahko s kaznivim dejanjem ponarejanja listin nastane škoda tudi konkretno določeni osebi oziroma je lahko njena osebna ali premoženjska pravica prekršena ali ogrožena, zaradi česar lahko kot oškodovanec prevzame oziroma nadaljuje kazenski pregon, v primeru, če državni tožilec od njega odstopi. Pogoj je, da je iz opisa kaznivega dejanja jasno razvidno, da je prekršena ali ogrožena kakšna njegova pravica. Po presoji pritožbenega sodišča je to v opisu dejanja povsem jasno razvidno iz navedbe, da naj bi iz neresnične izjave izhajalo soglasje oškodovanca kot tožilca s prenehanjem delovnega razmerja. S tem je namreč oškodovanec kot tožilec ob pravice, ki mu gredo iz naslova sklenjenega delovnega razmerja (npr. pravice do plačila za delo in drugih prejemkov ter pravic, ki jih sicer podrobneje urejajo Zakon o delovnih razmerjih in drugi zakoni, kolektivna pogodba, pogodba o zaposlitvi ). Ker je stališče sodišča prve stopnje, da oškodovanec kot tožilec v obravnavani zadevi ni upravičen tožilec, napačno, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 402. člena ZKP).