UPRS sodba II U 115/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Lenart pod 1. točko izreka odločila, da nepremičnine s parc. št. 56, 57/1, 57/2, 57/3, 57/4, 463/2, 463/3, 464, 465, 466, 467, 468 in 469, vse k.o. … in s parc. št. 90, 621, 622, 623, 743, 744, 745/1, 745/2, 746/1, 746/2, 747, 748, 750, 757, 814/1, 816/4, 817in 818, vse k.o. …, v lasti A.A. - sedaj tožnice v deležu do 1/2 celote in v lasti B.B. v deležu do 1/2 celote, ne izpolnjujejo pogojev zaščitene kmetije; pod 2. točko izreka je odločila, da se zahteva za priključitev nepremičnin s parc. št. 626/2, 627/2, 628, 629/1, 629/3, 629/6, 716 in 742, vse k.o. …, do celote v lasti tožnice, k nepremičninam, navedenim v 1. točki izreka, zavrne; pod 3. točko je izreka odločila, da se po pravnomočnosti te odločbe pri nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka odločbe, izbriše zaznamba zaščitene kmetije v zemljiški knjigi in pod 4. točko izreka odločila, da stroškov postopka ni bilo. V obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je tožnica dne 5. 9. 2012 po pooblaščencu podala vlogo za preveritev statusa zaščitene kmetije ter hkrati predlagala, da se k predmetni zaščiteni kmetiji priključi tudi nepremičnina v njeni lasti, z zgoraj navedenimi parc. številkami, ki jo je tožnica pridobila na podlagi darilne pogodbe z dne 31. 5. 2007. Organ ugotavlja, da je že v letu 2004 vodil postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev predmetne zaščitene kmetije, ko je z odločbo št. 32017-92/2004 z dne 21. 5. 2004 ugotovil, da kmetija v solasti tožnice in njenega očeta B.B., ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo, ker obsega manj kot 5 ha primerljive kmetijske površine. Navedeno odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v pritožbenem postopku odpravilo in upravni enoti naložilo, da se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo opravi po odločitvi o spremembi vrste rabe zemljišča parc. št. 621, k.o. …, ki se vodi pri GURS, OGU Maribor, pod št. 90312-250/2004. Organ je dne 14. 9. 2012 prejel dopis GURS, OGU Maribor, da je odločba št. 90313-250/200-78 z dne 22. 2. 2012 dokončna in da s tem velja stanje parcele 621, k.o. … iz odločbe z dne 5. 4. 2004, po kateri je predmetna parcela pašnik v izmeri 2.636 m2. Organ je v nadaljevanju pridobil podatke iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra ter pri Okrajnem sodišču v Lenartu tudi podatke o dedičih po pok. B.B. Ugotovljeno je bilo, da zapuščinski postopek še ni končan. Iz podatkov zemljiške knjige je razvidno, da sta tožnica in B.B. še vedno vpisana kot solastnika pod 1. točko izreka odločbe navedenih nepremičnin in da je tožnica edina lastnica parcel, navedenih pod 2. točko izreka odločbe. Iz posestnih listov za navedene nepremičnine pa izhaja, da nepremičnine obsegajo skupaj 4,9646 ha primerljive kmetijske površine in tako ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, saj obsegajo manj kot 5 ha primerljive kmetijske površine. Dalje organ navaja, da 2. člen ZDKG ne dopušča oblike lastništva, po katerem bi del zaščitene kmetije bil v solasti starša in otroka, del pa zgolj v izključni lasti otroka, tako da nepremičnine, ki so v izključni lasti tožnice, predstavljajo 0,9038 ha primerljive kmetijske površine, s čemer je izpolnjen pogoj glede lastništva, ni pa izpolnjen pogoj glede najmanjšega obsega primerljive kmetijske površine in zato tudi ni izpolnjen pogoj, da bi te nepremičnine izpolnjevale pogoj za samostojno zaščiteno kmetijo, kot tudi ne pogoj, da bi bilo nepremičnine v lasti tožnice mogoče šteti v okvir zaščitene kmetije.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper zgoraj navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je bilo v upravnem postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo pravilno ugotovljeno, da kmetija v solasti očeta in hčere ne izpolnjuje pogojev za zaščiteno kmetijo iz 2. člena ZDKG, ker z obsegom 4,9646 obsega manj primerljivih kmetijskih površin od zahtevanih najmanj 5 ha, pri čemer se v kmetijo ne morejo všteti tudi kmetijska zemljišča, ki so v izključni lasti hčere, ker zakon v 2. členu dopušča samo nepremičnine v solasti enega od staršev in njegovega potomca, ne pa tudi tiste nepremičnine, ki so v izključni lasti očeta oziroma hčere. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da katastrski podatki niso usklajeni s stanjem v naravi in da bi se glede vrste rabe za nekatere parcele morali uporabiti GERK, organ pojasnjuje, da se po ZDKG glede obsega zaščitene kmetije in vrste rabe uporabljajo podatki iz zemljiškega katastra in da se GERK ne uporabljajo, ker zato ni zakonske podlage. Glede navedbe, da je usklajevanje evidenc zemljiškega katastra predhodno vprašanje po ZUP, organ pojasnjuje, da morebitna bodoča sprememba uradnih podatkov ni razlog za predhodno vprašanje in če se bodo podatki spremenili, bo to razlog za ponovno preveritev pogojev za status kmetije, saj so pravno relevantni podatki veljavni v času izdaje odločbe. Pojasnjuje tudi, da upravni organ prve stopnje v postopku preveritve pogojev za status zaščitene kmetije ni pristojen sam ugotavljati sprememb glede vrste rabe kmetijskih zemljišč.

Tožnica v obširni tožbi navaja, da je dne 4. 9. 2012 vložila vlogo za preveritev statusa predmetne kmetije. Dne 14. 9. 2012 je vodjo postopka in vodjo pristojnega oddelka na UE Lenart ustno seznanila, da so podatki katastra o vrsti rabe o parceli s parc. št. 621/0, k.o. … neusklajeni s stanjem narave in da ravno vrsta rabe te parcele vpliva na to, ali ostane kmetija zaščitena. Dne 1. 10. 2012 pa je podala še zahtevo za razrešitev predhodnega vprašanja, da naj se najprej reši vprašanje usklajenosti katastrskih podatkov. Upravna enota je njeno zahtevo ignorirala in nato izdala izpodbijano odločbo, s katero je kmetijo neupravičeno razščitila. O razščiti predmetne kmetije je namreč na zahtevo dedičev z nasprotnimi interesi že bil voden postopek. Upravna enota je tedaj kmetijo razščitila, vendar je ministrstvo na podlagi pritožbe tožnice takšno odločbo upravne enote razveljavilo in UE Lenart naložilo, da postopek preverjanja za neizpolnjevanje pogojev za zaščito kmetije opravi šele po odločitvi o spremembi vrste rabe spornega zemljišča št. 621/0, k.o. …, ki ga vodi OGU Maribor. Ta postopek o preverjanju stanja vrste rabe za sporno parcel še vedno ni končan. Razen tega je tožnica zoper sporno odločbo št. 90312-250/204, ki je neupravičeno spremenila vrsto rabe sporne parcele, vložila tožbo na upravno sodišče, le-to pa o tožbi še ni odločilo. Upravni organ pa bi moral počakati do odločitve sodišča. Tožnica je vložila tudi zahtevo za spremembo vrste rabe za sporno parcelo po izdelanem elaboratu zunanjega izvedenca, o čemer OGU še vedno ni odločil. Prav tako je nedopustno, da UE, ki vodi konkretni postopek, ne ve, da podatki zemljiškega katastra o parcelah in o vrstah rabe niso več uradni, temveč so zakriti in se kot uradni ne vodijo. Po Uredbi GURS se v evidenci katastra podatki vrste rabe izbrišejo, česar pa GURS ni storila. Podatki v bazi katastra so zato neuporabni in se ne dajo preizkusiti. Z dnem 1. 7. 2012 je namreč prenehal veljati Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišča (UL SRS, št. 28/1979) in noben drugi akt v ta namen preverjanja statusa kmetije ni nadomestil. Ker je bila zahteva za preveritev zaščitene kmetije vložena po 1. 7. 2012, ko omenjeni Pravilnik ni več veljal, je izpodbijana odločba, ki se opira na neveljavne katastrske podatke, nezakonita. Tožnici je zato nastala velika materialna in moralna škoda. Tudi zato, ker niso bili upoštevani pravilni podatki, je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje 5 ha primerljivih površin. Vsekakor pa bi upravna enota z odločanjem morala počakati do odločitve v zvezi s predhodnim vprašanjem. Tožnica prilaga obvestilo OGU Maribor, ki dokazuje, da je imela tožnica ves čas prav, ko je zatrjevala, da je vrsta rabe za parcelo št. 621/0 napačna. To pa dokazuje tudi, da ima obravnavana kmetija ves čas status zaščitene kmetije. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo nastalih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila poslana tudi prizadetim strankam B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., ki na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je bilo odločeno, da se navedene nepremičnine v solasti očeta in hčerke ne štejejo za zaščiteno kmetijo in da se zahteva tožnice za priključitev nepremičnin v njeni lasti v navedene nepremičnine v solasti, zavrne.

Določitev zaščitene kmetije ureja Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Po določbi prvega odstavka 2. člena ZDKG, veljavnega v času odločanja, je zaščitena kmetija po tem zakonu kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive primerljive kmetijske površine. Po določbi drugega odstavka 4. člena ZDKG pa se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka pa podatki iz zemljiškega katastra.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu, je odločitev upravnega organa, po presoji sodišča, pravilna. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov zemljiške knjige in katastrskih podatkov z vpogledom v posestne liste, torej na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, pravilno ugotovil, da nepremičnine v solasti (pok.) očeta in hčerke obsegajo skupaj 4,9646 ha primerljivih kmetijskih površin in glede na tak obseg ne izpolnjujejo pogoja iz prvega odstavka 2. člena ZDKG, saj ne izpolnjujejo pogoja obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin. V skladu z isto zakonsko določbo pa je pravilno ugotovil tudi, da se v obseg predmetne kmetije, kjer gre za razmerje oče-hči, ne morejo všteti (samo) nepremičnine v izključni lasti tožnice (hčere) in da obseg nepremičnin v izključni lasti tožnice, manjši od 5 ha primerljivih kmetijskih površin, ne zadošča za samostojno zaščiteno kmetijo. Ker torej v konkretnem primeru predmetna kmetija ne izpolnjuje obsega najmanj 5 ha primerljivih kmetijskih površin in se nepremičnine v izključni lasti tožnice ne morejo šteti v obseg predmetne kmetije, je odločitev prvostopenjskega organa, da navedene nepremičnine ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo, pravilna.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Sodišče se sicer strinja s tožnico, da bi moral upravni organ pred svojo odločitvijo počakati do odločitve sodišča, vendar pa sodišče hkrati ugotavlja, da je o tožničini tožbi, vloženi zaradi uskladitve podatkov zemljiškega katastra v zvezi s sporno parcelo to sodišče že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. II U 66/2013 z dne 11. 12. 2013 tožbo zavrnilo. Odločilo pa je tudi o tožbi, vloženi zaradi uskladitve podatkov zemljiškega katastra v zvezi s sporno parcelo-obnovi postopka in sicer je s sodbo opr. št. II U 404/2012 z dne 11. 12. 2013 tudi to tožbo zavrnilo. Obe navedeni sodbi sta pravnomočni. Ni pa bil upravni organ dolžan počakati do odločitve GURS v zvezi z njeno novo zahtevo za spremembo vrste rabe sporne parcele. Tožnica tudi zmotno meni, da se podatki iz zemljiškega katastra ne upoštevajo več. Res je sicer, da se po določbi 160. člena ZEN podatki o vrsti rabe vodijo samo do 30. 6. 2012, vendar pa določba 4. člena Zakona o spremembah Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka, ki velja od 23. 6. 2012, določa tudi, da ne glede na enajsti odstavek 160. člena ZEN, ki določa, da po preteku obdobja iz prvega odstavka tega člena geodetska uprava po uradni dolžnosti izbriše podatke o vrstah rabe zemljišč in o katastrskih kulturah ter katastrskih razredih, razen podatkov o zemljiščih pod stavbo, geodetska uprava Republike Slovenije v zemljiškem katastru do 29. junija 2013 izkazuje podatke iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 160. člena ZEN, kot so evidentirani na dan 30. junija 2012. To pa pomeni, da se podatki iz zemljiškega katastra, ne glede na navedeno določbo 160. člen ZEN, do navedenega obdobja, upoštevajo. Ker je tožnica k tožbi priložila obvestilo GURS o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru v k.o. … z dne 4. 3. 2013, sodišče še pojasnjuje, da se to dokazilo pri tej odločitvi ne more več upoštevati, da pa lahko tožnica v okviru zakonskih norm sproži druge ustrezne postopke.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Takšna odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka sama trpi stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.