UPRS sodba I U 42/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki začasno, do pridobitve ustreznega dovoljenja po 51. členu Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1), prepovedal izvajati streljanje na notranjem klubskem strelišču za posameznike, ki ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 56. člena ZOro-1 in se jim orožje ne sme posojati po 44. členu ZOro-1 ter ni pogojev, da se jim orožje prepusti v uporabo za streljanje po drugem odstavku 50. člena ZOro-1.

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ citira vse pravne podlage za svojo odločitev in navaja, da je v času inšpekcijskega nadzora ugotovil, da tožeča stranka na notranjem klubskem strelišču v A. dovoljuje streljanje tudi posameznikom, ki ne izpolnjujejo pogojev po prvem odstavku 56. člena ZOro-1 in jim v skladu z določili 44. člena ZOro-1 ni dovoljeno posojati orožja. Notranje klubsko strelišče tožeče stranke nima dovoljenja po 51. členu ZOro-1 za izvajanje dejavnosti civilnega strelišča po drugem odstavku 50. člena ZOro-1, zato na tem strelišču ni dovoljenja prepustitev orožja za streljanje posameznikom, ki ne izpolnjujejo pogojev po prvem odstavku 56. člena ZOro-1 in jim v skladu z določili 44. člena ZOro-1 ni dovoljeno posojati orožja. Iz navedenega razloga dovolitev streljanja tem posameznikom ni skladna z določili 56. člena ZOro-1.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožeča stranka v tožbi pojasnjuje, da je strelska organizacija in zato zanjo velja izjema iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1, ki določa, da za strelske organizacije ne veljajo določbe ZOro-1 za civilna strelišča, z izjemo 54. in 56. člena tega zakona. Dostop na interno strelišče imajo samo člani društva. Kdor želi opraviti tečaj streljanja, mora najprej izpolniti članske zahteve. Tožeča stranka ne opravlja dejavnosti upravljalca strelišča in posojanja orožja. Inšpektor ni bil prisoten v času, ko bi se na strelišču izvajalo streljanje. Tožeča stranka ne nabavlja orožja in streliva, zato ga tudi ni mogla dati v uporabo. O tem, da naj bi prišlo do kršitev zakonskih določil o izvajanju dejavnosti, se sklepa na podlagi dejstva, da naj bi tretja oseba (B. d.o.o.) prodajala kupone za streljanje pri tožeči stranki. Kuponi so se nanašali na tečaje streljanja, ne pa na izvajanje streljanja. Moralo bi se poizvedeti, komu so bili prodani kuponi in ali je pridobitelj kupona strelišče sploh uporabljal in ali ga je uporabljal kot član društva. Nadalje tožeča stranka očita tudi pomanjkanje pristojnosti inšpektorja, ki je sprožil predmetni postopek, saj 80. člen ZOro-1 določa, da Inšpektorat RS za notranje zadeve lahko opravlja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča. Tožeča stranka pa ne poseduje orožja in ne opravlja prometa z orožjem in se ne ukvarja z dejavnostjo strelišča. Organi, ki so odločali, se niso ukvarjali z opozorili, da niso podani zakonski znaki očitanih kršitev. Odločbam manjkajo argumenti glede odločilnih dejstev. Tožeča stranka je izrecno navedla, da lahko na njenem strelišču streljajo samo člani društva. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi ter po potrebi zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka v upravnem sporu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, naj sodišče do pravnomočnega zaključka tega postopka odloži oziroma zadrži izvršitev izpodbijane prvostopenjske odločbe, vendar je sodišče s sklepom opr. št. I U 42/2013-4 z dne 15. 1. 2013 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo podrobneje pojasnjuje, da ne drži tožbena trditev, da za tožečo stranko ne veljajo določbe ZOro-1 za civilna strelišča. Tožeča stranka omogoča streljanje posameznikom, ki nimajo orožja oziroma orožnih listin, medtem ko tretji odstavek 50. člena ZOro-1 omogoča zgolj streljanje članom društva, ki posedujejo lastno orožje ali pod določenimi pogoji tudi članom, ki nimajo svojega orožja in jim društvo lahko prepusti v uporabo orožje, ki je v lasti društva. Kupovanje kuponov je nedvomno tržna dejavnost, kar je razvidno iz same pogodbe o poslovnem sodelovanju z gospodarsko društvo B. d.o.o. Neposredna zaznava inšpektorja je v konkretnem primeru nepomembna. Inšpektor je dolžan ukrepati v vseh primerih, ko ugotovi, da določena ravnanja pravnih oseb v zvezi z orožjem lahko pomenijo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalnih vlogah se tožeča stranka sklicuje na iste navedbe kot v tožbi, zraven pa še dodaja, da je odgovorna oseba C.C. sicer res podpisal zapisnik o inšpekcijskem nadzoru, vendar pa on ni prava uka oseba in v inšpekcijskem postopku ni računal na nepravilnosti in je zapisnik podpisal v zaupanju do uradnih organov. Izpostavlja tudi to, da je nov očitek o tem, da ni jasno, ali je orožje in strelivo neoporečno, izraža nestrinjanje s tem, da je neposredna zaznava inšpektorja v konkretnem primeru nepomembna, izpostavlja, da je šlo za prodajo kuponov za tečaj streljanja kot izobraževanje, za pristop k tečaju pa je predpogoj članstvo v društvu. Tožeča stranka je v eni od pripravljalnih vlog priložila tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Vrhovno državno tožilstvo v tej zadevi, nanaša pa se na odločitev okrajnega sodišča v zadevi prekrška.

Tožena stranka v več pripravljalnih vlogah dodatno utemeljuje svoja stališča, med drugim pa tudi navaja, da razlika med prvim in tretjim odstavkom 50. člena ZOro-1 ni le v dejstvu, ali pravna oseba poseduje orožje in strelivo, temveč tudi v namenu strelišča. Po tretjem odstavku gre za strelišča ali zemljišča, ki jih uporabljajo posamezniki in strelske organizacije, uporabljajo jih lahko le za lastne potrebe. V kolikor je strelišče v lasti strelske organizacije, lahko strelišče uporabljajo le člani te organizacije, ne pa tudi povsem tretje osebe, še najmanj pa turisti, katere je tožeča stranka še posebej vabila na streljanje.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZOro-1 v prvem odstavku 51. člena v zvezi s civilnimi strelišči določa, da lahko pravna oseba in podjetnik pričneta izvajati svojo dejavnost, ko dobita dovoljenja ministrstva, pristojnega za notranje zadeve. Tretji odstavek 50. člena citiranega zakona pa določa, da določbe tega zakona o civilnih streliščih ne veljajo za strelišča ali zemljišča, ki jih uporabljajo posamezniki in strelske organizacije, razen določb 54. in 56. člena tega zakona in določb predpisov, ki urejajo red in varnost na strelišču. V tem postopku je med strankama sporno to, ali je strelišče tožeče stranke civilno strelišče, za katero veljajo vsa določila VI. poglavja ZOro-1, ali pa uporablja strelišče zgolj za svoje člane, kar ves čas zatrjuje. Tako tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da imajo dostop na interno strelišče samo člani društva in da kdor želi opravljati tečaj streljanja, mora najprej izpolniti članske zahteve in da ne opravljajo dejavnosti upravljalca strelišča. S tem v zvezi tožeča stranka še navaja, da v času, ko je bil inšpektor prisoten, ni bilo nikogar, ki bi izvajal streljanje.

Sodišče zgornjim navedbam tožeče stranke ne more slediti. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 10. 4. 2012 je razvidno, da je prisotni zastopnik tožeče stranke izrecno navedel, da tožeča stranka na notranjem klubskem strelišču organizira tečaje streljanja tako za bodoče kot za obstoječe člane (str. 2 zapisnika). Torej se organizirajo tečaji tudi za nečlane (to so bodoči člani). Res je sicer, da v nadaljevanju navaja, da posamezniki, ki še niso člani strelskega društva, ne morejo vstopiti na strelišče. Vendar pa iz pogodbe o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in B. d.o.o. izhaja, da bo B. vršila prodajo kuponov za nakup dnevne ponudbe preko uporabnikov spletnega portala Č. (1. člen pogodbe). Obvezuje se izpeljati promocijsko akcijo pospeševanja prodaje ponudnikove storitve. Iz aneksa k navedeni pogodbi izhaja, da ponudba vsebuje 51 % popusta za tečaj streljanja z različnim strelnim orožjem. Nadalje piše, da ponudba vsebuje teoretični del varnega rokovanja z orožjem, streljanje z malo kalibrsko pištolo, revolverjem, različnimi pištolami in šibrovko. Ker je iz navedene dokumentacije razvidno, da se je društvo ukvarjalo s tržno dejavnostjo, tako da je prodajalo kupone za tečaje streljanja, je tožena stranka tudi po mnenju sodišča smiselno sklepala, da ne gre za strelišče, ki bi ga uporabljali izključno člani društva. Glede zatrjevanja tožeče stranke, da so se kuponi nanašali na tečaje streljanja, ne pa na izvajanje streljanja, sodišče meni, da če je šlo za tečaje streljanja za nečlane društva, je to prav tako izven okvira, ki ga določa tretji odstavek 50. člena ZOro-1.

Nadalje je iz upravnega spisa v zadevi opr. št. I U 43/2013, ki je isti, kot upravni spis v obravnavani zadevi, ker je šlo za isti inšpekcijski nadzor, razvidno, da je tožeča stranka na spletni strani tudi oglaševala svojo dejavnost na tak način, da se da iz tega smiselno sklepati, da so lahko streljali tudi nečlani. Tako je na primer na spletni strani, katere kopija se nahaja v omenjenem upravnem spisu, navedeno: „Ali potrebujem dovoljenje? - Ne potrebujete nikakršnih dovoljenj, strelca nadzoruje vodja streljanja............. Dobrodošli tudi turisti“. Če bi bilo strelišče samo za člane društva, potem ne bi pisalo „dobrodošli tudi turisti“. Na spletni strani tudi piše: „Kako lahko preizkusim? - Preprosto! Kontaktirajte nas in rezervirajte termin...... Z vodjo streljanja se boste pogovorili o vaših željah in izkušnjah.“ Če bi bilo strelišče namenjeno izključno članom društva, ne bi bilo takega oglaševanja, kot je zgoraj (kako lahko preizkusim), saj člani društva redno hodijo na strelišče in ne pridejo le enkrat zato, da bi preizkusili streljanje. V nadaljevanju je na spletni strani tudi pojasnjeno, kaj vse se zgodi v enem terminu in ali je primerno tudi za ženske. Če bi bilo strelišče namenjeno le za člane kluba, bi bila taka pojasnila povsem odveč, saj mora član strelskega društva streljanje zelo dobro poznati in taka osnovna pojasnila niso potrebna. Iz vsega tega je lahko tožena stranka utemeljeno sklepala, da strelišče ni namenjeno zgolj članom društva, čeprav sicer oglaševanja iz spletne strani ne citira v izpodbijani odločbi, vendar se navedena dokumentacija nahaja v upravnem spisu. Sodišče meni, da je dejansko stanje glede na vse navedeno dovolj pojasnjeno in da ni potrebno, da bi moral inšpektor pri inšpekcijskem pregledu naleteti na določeno osebo, ki bi se nahajala na strelišču in ne bi bila član društva.

Neutemeljene so tudi tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na pristojnost inšpektorja. Iz prvega odstavka 80. člena ZOro-1 izhaja, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona pri pravnih osebah in podjetnikih, ki posedujejo orožje, se ukvarjajo s prometom orožja ali dejavnostjo strelišča, opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve. V konkretnem primeru je šlo za inšpekcijski nadzor nad opravljanjem dejavnostjo strelišča. Tudi če bi se sledilo navedbam tožeče stranke, češ da ni šlo za civilno strelišče, bi bil tudi za dejavnosti strelišča iz tretjega odstavka 50. člena ZOro-1 prav tako pristojen inšpektor za notranje zadeve.

Ker je odločitev obeh organov pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, tožeči stranki skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 ni prisodilo stroškov upravnega spora, saj v tem primeru vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.