VSM sodba I Cpg 170/2012

I. Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o podlagi oziroma o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka. Razsodilo je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) po temelju utemeljen in da bo o stroških postopka (dolžno je odločiti tudi o višini tožbenega zahtevka) odločilo s končno sodbo.

2Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je proti sodbi vložila pritožbo iz vseh treh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov v 1. do 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji ter priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče povzema dejanske ugotovitve in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, ki tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, glede na pritožbene navedbe, ki so za presojo odločilnega namena, pa navaja:

5Ne drži, da je sodišče prve stopnje, ko je ugotovilo, da je toženka predpravdno plačala zavarovalnino za trinajst motornih vozil in dve šasiji, ki po poročilih o končnih kontrolah niso imela vseh elementov, pri tožnici pa so bila "odobrena" pred dnem zavarovalnega primera in s čimer naj bi terminu "gotovo vozilo" dala tudi toženka določno vsebino, kršilo določila drugega odstavka 7. člena, 285. člen in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se je že v tožbi sklicevala na toženkino "delno priznanje škode, na nakazili akontacij, na odločitev pritožbene komisije toženke in podobno ter je za svoje navedbe ponudila dokaze. Med postopkom je pojasnila, zakaj nasprotuje trditvam toženke, da je bilo z zavarovanjem kritih le trinajst poškodovanih vozil, pri čemer se je sklicevala na pisne dokaze (prikaz stroškov poškodovanih vozil in "fascikel C."). To pomeni, da se sodišče prve stopnje v svoji odločitvi ne opira na dejstva, ki jih tožnica ni navajala in zato ne gre za uveljavljeno kršitev drugega odstavka 7. točke ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Toženka je imela vse možnosti, da uresniči svojo pravico do izjavljanja v postopku. Na njej je bila presoja, na katere navedbe tožnice bo, tako glede dejanskih kot pravnih vidikov spora, odgovorila. Ne gre za primer, ko bi bila odločitev oprta na dejstvo, glede katere toženki ni bila dana možnost, da se o njej izjavi - seznani, zato svoje izbire ne more prevaliti na sodišče prve stopnje. Iz teh razlogov ne pride v poštev uporaba materialnega procesnega vodstva sodišča, saj ni bila potrebna. Tako ni mogoče pritrditi toženki, da ni imela možnosti izjaviti se o dejstvu, ki je podlaga odločitve in da je hkrati podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, saj je pojasnjeno, zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo postavljenemu zahtevku po temelju. Vsebuje tudi odgovore na ugovore toženke, saj pojasni, zakaj ni sprejelo njenega stališča. Tudi "enolični" opredelitvi sodišča prve stopnje iz 12. do 45. točke obrazložitve sodbe glede "manjkajočih podobnih atributov (manjkajočim elementov za avtodom popravila, ...)", kot vozilom, katerim je toženka izplačala zavarovanje, ni mogoče očitati takšne pomanjkljivosti, da bi zaradi slednje bil onemogočen preizkus. Iz obrazložitve sodbe se da razbrati, zakaj je sprejeta takšna odločitev.

6Sodišče prve stopnje je spornemu predmetu zavarovanja - bistvenemu elementu zavarovalne pogodbe z opredelitvijo: "zaloga motornih vozil na prostem - gotova vozila", dalo pravilno obeležje. V zvezi s tem razloguje, da termina gotovo vozilo ne definirajo splošni pogoji poslovanja (sestavni del zavarovalne pogodbe), da je bila v obravnavanem primeru pri tožnici opravljena dvojna kontrola motornih vozil in da so predmet zavarovanja po pogodbi tista vozila, ki so bila "uradno odobrena". Podlaga za takšno opredelitev izhaja iz listinskih dokazov - podatkov opravljene kontrole in glede na navedeno ni mogoče pritrditi toženki, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi izhajalo le iz priznane zavarovalnine za trinajst motornih vozil (in dve šasiji). Uporabilo je listinske dokaze, kontrolne liste oziroma kompletno dokumentacijo o vozilih, na podlagi katere ni mogoče priti do drugačnega zaključka glede utemeljenosti podlage vtoževanega zahtevka. Dokazne vrednosti ocenjenih dokazov oziroma po toženki zatrjevane, a nedokazane neverodostojnosti listinskih dokazov, ne more omajati pritožbena navedba, ki se nanaša na opredelitev avtodoma s številko projekta 300000280, pri katerem je bila opravljena kontrola 25. 5. 2009, številka odobreno pa ima datum 26. 5. 2009 in ne 20. 5. 2009, kot to izhaja, zaradi očitne pomote zapisa iz izpodbijane sodbe v točki 16 obrazložitve. Pritožbenih navedb toženke o pomanjkljivostih dejanskih ugotovitev zato pritožbeno sodišče ne sprejema. Vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, so pravilno ugotovljena. Tožnica je dokazala, da so bila poškodovana motorna vozila predmet zavarovalnega jamstva iz zavarovalne pogodbe.

7Okoliščine, ki so pomembne za ocenitev nevarnosti iz člena 938 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in se nanašajo na spremembo proizvodnih kapacitet ter povprečne količine zalog gotovih motornih vozil na prostem, je toženka zatrjevala že v četrtem pripravljalnem spisu z dne 17. 6. 2011. Z njimi je uveljavljala tožničino prirejenost podatkov, saj je izrazila prepričanje, da vozila v seznamu tožnice ne predstavljajo stanja gotovih vozil na dan 16. 6. 2009 temveč stanje celotnih zalog. Navedba o povečanju kapacitet proizvodnje zato ni več bila novo dejstvo, in ker je le to navajala in dokazovala šele v petem pripravljalnem spisu z dne 13. 7. 2009, gre za ravnanje toženke v nasprotju z 286. členom ZPP, vsled česar njenih prepoznih navedb o dejstvih in dokazov, sodišče prve stopnje ni bilo več dolžno upoštevati.

8S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na relevantne pritožbene navedbe za odločitev o sporu. Ker je bilo dejansko stanje in materialno pravo (tako pogodbeno kot zakonsko) pravilno uporabljeno, je na podlagi 353. člena ZPP neutemeljena pritožba zavrnjena.

9V nadaljevanju postopka bo potrebno odločiti o višini zahtevka in utemeljiti obseg zavarovalnine z upoštevanjem ugovorov, ki jih je toženka nakazala v dosedanjem postopku.

10Izrek o pritožbenih stroških toženke je posledica neuspeha z vloženim pravnim sredstvom (prvi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).