UPRS sodba I U 773/2011

Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo in sklepom je upravni organ v 1. točki izreka zavrnil predlog tožnika, da mu A. račun št. 0732709792 z dne 10. 7. 2009 zniža za 10 %, v 2. točki izreka zavrgel predlog tožnika, da organ ugotovi nezakonitost povišanja cen A. in določi, da je A. upravičen do zaračunavanja naročenih storitev potrošniku po ceni, ki velja po pogodbi za uporabo storitev ... št. A1042227, in sicer 27,50 EUR brez DDV, v 3. točki izreka ugotovil, da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2011, s katero je sodišče tožbi tožnika zoper odločbo in sklep organa, št. 38292-151/2009/8 z dne 3. 11. 2009, ugodilo, izpodbijani akt v 1. in 2. točki izreka odpravilo ter vrnilo zadevo organu v ponovno odločanje. Organ je v postopku ponovnega odločanja ugotovil, da je predmet spora med tožnikom in A. račun št. 0732709729 za mesec junij 2009, za katerega je tožnik zahteval, da mu operater zaradi nedelovanja storitev prizna 10 % popust na računu. Glede na 85. člen Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom) morajo operaterji, ki sklepajo naročniške pogodbe s končnimi uporabniki, skleniti pogodbo, ki mora med drugim vsebovati nadomestila in povračila za storitve, ki niso izvedene v skladu s pogodbeno dogovorjeno kakovostjo. A. je povračila in nadomestila zaradi neustreznih storitev uredil v Splošnih pogojih za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev ... (v nadaljevanju Splošni pogoji) in sicer v 35. členu. Tožnik v postopku ni nikoli dokazoval, niti ni zatrjeval, da je napako v zvezi z delovanjem storitev v mesecu juniju 2009 prijavil, kot je določeno. Res je reklamiral račun in zahteval njegovo znižanje, ni pa izpolnil drugih pogojev. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik storitve reklamiral zgolj meseca julija 2010 (točno: 2009), ko je operaterja prek elektronske pošte 11. 7. 2009 in telefonsko seznanil, da mu ne deluje telefon. Glede na mesec reklamiranja storitev bi bil kvečjemu upravičen do priznanja nadomestila za mesec julij in ne za junij. Ker tožnik ni ravnal, kot je bilo vnaprej dogovorjeno s pogodbo, se ne more uspešno sklicevati na to, da mu je operater zaradi nedelovanja storitev v mesecu juniju 2009 dolžan priznati nadomestilo. S podpisom pogodbe je bil tožnik s splošnimi pogoji tudi seznanjen in ga ti zavezujejo, zaradi česar je odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka. V zvezi z zahtevkom tožnika, da organ ugotovi nezakonitost povišanja cen in določi zaračunavano ceno operaterju za tam navedeno storitev, je organ navedel, da za izdajo ugotovitvene odločbe ni podlage po ZUP, ZEKom pa za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu (92. člen ZEKom) tudi ne gre za ugotavljanje neke pravice, temveč za razreševanje pravnega razmerja med končnim uporabnikom in operaterjem tako, da mora stranka nekaj opraviti ali opustiti. Pravni interes, ki je splošna predpostavka tudi za sprožitev uporabniškega spora, ima končni uporabnik s tem, da od operaterja zahteva, da mu nudi dostop do storitve, ki jo je dolžan zagotavljati oziroma da jo izvaja in zaračunava v skladu s pogodbo in zakonodajo (tako tudi Upravno sodišče v sodbi, I U 123/2010 z dne 12. 12. 2010). Ker je tožnik zahteval, da organ odloči o zahtevku, za katerega ni podlage, je bilo treba njegov predlog zavreči. V presojo dejstva, ali je predlagatelj storitev digitalnega dostopa sploh naročil ali ne, se posledično organ ni spuščal, saj to na odločitev nima vpliva. Glede na povedano je zato odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka.

Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, izpodbijal akt iz vseh tožbenih razlogov in navedel, da je odločba in celoten postopek v popolnem nasprotju z evropskim pravnim okvirom, načeli pravne države, prepovedjo diskriminacije in zaupanja v pravno državo. Tožnik, ki je kot potrošnik vložil predlog za rešitev spora, je resda po poklicu tudi odvetnik, vendar pa se postavi vprašanje, zakaj bi obstajala za tožnika kot potrošnika drugačna merila, kot za druge. Zato tožnik opozarja na ustavnopravne vidike zadeve. V nadaljevanju opozarja na pravo EU, ki uporabnikom telekomunikacij zagotavlja transparetne, preproste in cenovno dostopne izvensodne postopke. Meni, da je bil njegov predlog jasen. Toženka se spreneveda, ko navaja nekakšne ugotovitvene zahtevke, o katerih ne more odločiti. Navedel je tudi, da naslovno sodišče pri odločanju o sporu ni upoštevalo novele ZEKom, ki je bila sprejeta ravno zato, da bi se utrdila dosedanja praksa, tj. da toženka odloča o tovrstnih sporih. V vrsti drugih primerov je toženka odločala o takih sporih. V primeru tožnika pa zopet veljajo druga merila. Zelo bode v oči dejstvo, da je sodišče zavzelo stališče, da naj toženka ne bi bila pristojna za reševanje sporov med tožnikom in operaterjem v odločbi, s katero o tem vprašanju sploh ni odločalo, pri čemer je navrglo razloge, ki so v tožnikovo škodo pri nadaljnjemu reševanju spora. Tožnik je v postopku pred naslovnim sodiščem zahteval tudi povračilo stroškov, ki mu jih sodišče ni priznalo v višini, kot jih prizna za odvetnike. V postopku, I Cp 4375/2009 Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi z zadevo I P 807/2005 se je stečajni upravitelj kot toženec sam zastopal pred sodiščem (in sicer kot stečajni upravitelj). V tem postopku se tožnik zastopa kot potrošnik. Stečajnemu upravitelju so bili priznani stroški po odvetniški tarifi, tožniku v upravnem sporu, I U 2168/2009 pa ne in to z neverjetno obrazložitvijo, da naj se odločba, na katero se je skliceval, z vprašanjem stroškov ne bi ukvarjala. Naslovno sodišče je tožnika tudi diskriminiralo, ko je zavzelo stališče, da ker je prava uka oseba, je treba njegov predlog za vzpostavitev konkurenčnih pogojev na … v Ljubljani zavreči. Nenazadnje tudi organ njegov predlog kvalificira kot predlog (ne glede na kvalifikacijo sodišča, da gre za nedopustno zahtevo). Bistveno je, da je tožnik vložil ta predlog (da naj bi organ uredil področje optike v Ljubljani ter omogočil konkurenco, itd), kot tudi tožbo kot fizična oseba in potrošnik in ne kot odvetnik. Pa vendar je v tem primeru odločilno vlogo igrala njegova izobrazba. Vprašanje stroškov in tožnikovo izobrazbo najbolj nedvomno nakazuje na obstoj dveh pravnih držav v Sloveniji. Zato tožnik pričakuje povsem konkretno obrazložitev, zakaj je odvetnik A.A., ki je bil tožen kot stečajni upravitelj, upravičen do stroškov, ko se je sam zastopal, tožnik pa ne. Upravičen je tudi do obrazložitve, zakaj se v njegovem primeru ni upoštevala novela ZEKom. V nadaljevanju je k 1. točki izreka izpodbijanega akta navedel, da ni jasno, od kje organu temelj za trditev, ''da če to ni bilo res, bi podpis pogodbe zavrnil, dokler mu ne bi bili predloženi''. Tožnik tega ni izjavil. Toženka se ni ukvarjala z bistvenim vprašanjem: ali je tožnik dobil splošne pogoje, ali je bil z njimi seznanjen in ali potem zanj veljajo ali ne. Tožnik nikoli ni s podpisom pogodbe potrdil, da bi bili splošni pogoji priloženi pogodbi in da je z njimi v celoti seznanjen. Po pogodbi je tožnik seznanjen s splošnimi pogoji za opravljanje storitev ... in splošnimi pogoji za uporabo telefonskih storitev .... Gre za dvoje splošne pogoje in ne ene in to za splošne pogoje, ki v času podpisa pogodbe sploh niso več veljali, kar določajo ravno splošni pogoji, na katere se sklicuje organ (prenehanje veljavnosti 1. 7. 2008, podpis pogodbe s tožnikom 11. 12. 2008), pogodba nima niti ene same besede s splošnimi pogoji, ki so v času podpisa pogodbe dejansko veljali. Zato splošni pogoji tožnika ne morejo zavezovati. Ker gre za očitno prirejanje dejstev, tožnik zahteva javno obravnavo pred sodiščem, na katerem bo možno zaslišanje tožnika o tem, kaj je podpisal, česa ne bi in zakaj ne, ter toženke o tem, od kje ji podlaga za trditve, ki so protispisne. Zato je tudi v celoti upravičen do znižanja cene, saj je operaterja obvestil, da njegova telefonska številka bolj ali manj ne deluje ter tudi navedel konkretne datume, ko ni delovala. V zvezi z odločitvijo v 2. točki izreka izpodbijanega akta je opozoril, da je vložil predlog za rešitev spora 2009 in 2010, vsakič iz drugega razloga. Kot je razumeti odločbo, je toženka oba predloga združila, pri zavrženju pa se na vse načine oklepa določb ZUP. Nikjer ni rečeno, da gre za dva predloga, ki ju je tudi obravnavala, kot da gre za eno in isto stvar. Predlog iz leta 2009 temelji na dejstvu, da splošni pogoji za tožnika ne veljajo, zaradi česar je zanj podražitev neveljavna. V leto 2010 pa je tožnik trdil, da ne gre samo za vprašanje veljavnosti splošnih pogojev, temveč tudi vprašanje dostopa do storitev in njihovega zaračunavanja po novih pogojih. Tožnik je zatrjeval, da bi bilo treba spremeniti pogodbo. Zavrženje predloga nedvomno kaže na nezakonitost odločitve. V 2009 je namreč organ predlog zavrnil in ga je v celoti vsebinsko obravnaval. V 2011, ko je očitno tožnik prišel preblizu rešitve, ki bi bila ugodna za vse potrošnike v RS, pa ga je zavrgel. Tožnikov predlog je bil jasen – gre za spor o zaračunavanju storitev digitalnega dostopa, tožnik pa je od operaterja zahteval, da mu izda račun skladno s pogodbo. Na obravnavi o tem ni bilo govora. Operaterju je bilo sicer jasno, o čem teče spor – o računu za september 2010 in vprašanju zaračunavanja dodatnih 7 EUR, le organu ne. O predlogu za rešitev spora glede računa za mesec september 2010 je treba odločiti. O tem bi moral organ odločiti. Tožnikov predlog ni bil ugotovitveni. Če pa predlog ni bil popoln, bi ga moral organ pozvati na dopolnitev. Jasno tudi ni, kako lahko organ v delu predloga, ki se glasi: ''določi, da je A. upravičen do zaračunavanja naročenih storitev potrošniku po ceni, ki velja po pogodbi za uporabo storitev ... št. A1042227, in sicer 27,50 EUR brez DDV'' odloči, kot da gre za ugotovitveni zahtevek. Za ta zahtevek tudi ni jasno, na kaj naj bi se nanašal, saj je toženka podoben zahtevek zavrnila že 2009. Navajanje sodne prakse, ki ni javno dostopna, pa ne more šteti kot obrazložitev odločbe, saj nenazadnje toženka na sodno prakso ni vezana. Navedel je še, da o predlogu iz 2009 še vedno ni odločeno, pa naj bi bili ti postopki hitri. O sporu bi bilo treba odločiti transparentno, preprosto in na cenovno dostopen način. Predlagal je, da sodišče tožbi ugodi, odločbo v celoti odpravi in vrne v ponovno odločanje toženki. Podrejeno pa, da o zadevi samo odloči in sicer tako, da ugodi njegovemu predlogu za rešitev spora (skladno s katerim mu je A. dolžan v zvezi z računom št. 07032709792 z dne 10. 7. 2009 in računom zaračunavati naročene storitve (naročnina) po ceni, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe za uporabo storitev ... št. A1042227, brez podražitev v letu 2009; in v zvezi z računom št. 0866685332 z dne 11. 10. 2010 zaračunavati naročene storitve po ceni, ki je veljala ob sklenitvi pogodbe za uporabo storitev ... št. A 1042227, brez podražitev v 2009 in 2010, in sicer v obeh primerih 27,50 EUR brez DDV, ter predlogu za rešitev spora, skladno s katerim mu je A. v zvezi z računom št. 0732709792 z dne 10. 7. 2009 dolžan priznati popust 10 % od zaračunane storitve za internet in telefon, od vrednosti 24,17 EUR, brez DDV. Toženki naj sodišče naloži tudi plačilo tožnikovih stroškov postopka (za sestavo vloge 500 EUR in sodne takse), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v uvodu načeloma izraža svoja nestrinjanja z ureditvijo uporabniških sporov v ZEKom in obsegom pristojnosti toženke ter odločitvijo naslovnega sodišča v sodbi in sklepu I U 2168/2009. Vprašanje poklica pri vprašanju povrnitve stroškov ni relevantno. Povračilo stroškov v upravnem sporu ureja Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Posledično zato ni relevantna sodba Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 4375/2009. Nerelevantno je sklicevanje tožnika na sodbo sodišča I U 2198/2009, s katero je sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo organa, ki je zavrgel predlog tožnika za vzpostavitev konkurenčnih pogojev na … v Ljubljani. Navedla je še, da tožnikova izvajanja glede1. točke izreka temeljijo na tožnikovi predpostavki, da splošni pogoji zanj ne veljajo. To ne drži. Splošni pogoji so sestavni del naročniške pogodbe in tožnika zavezujejo enako kot pogodba. Splošni pogoji stranke z interesom, ki urejajo storitve PSTN, ISDN in storitve ... (pred preimenovanjem telefonske storitve ... in storitve ...) v 35. členu urejajo tudi način za podajanje reklamacij. Že ZEKom smiselno predvideva, da se napake prijavljajo na način, kot ga predvidevajo splošni pogoji (drugi odstavek 92. člena). S podpisom pogodbe naročnik potrdi vročitev kot seznanitev s pogoji v celoti. Zadošča tudi, da se splošni pogoji nahajajo na spletnih straneh operaterja, te določbe pa naročnike zavezujejo. Če tožnik ob sklenitvi pogodbe ni zahteval vročitve splošnih pogojev, odgovornosti za to ne more prevaliti na stranko z interesom. V zvezi z 2. točko izreka izpodbijane odločbe pa je toženka pojasnila, da gre za vlogo (predlog za rešitev spora iz 2010), ki je bila podana po rešitvi upravnega spora, ker pa gre za nadaljnjo vlogo, knjiženo v tej zadevi, toženka ni izdala posebnega sklepa o združitvi. Četudi pa bi moral biti izdan sklep, pa to ni vplivalo na zakonitost zadeve. Tožnik v vseh vlogah nasprotuje enostranskemu spreminjanju splošnih pogojev oziroma cen storitev po pogodbi. Res je sicer, da toženka na sodno prakso ni vezana, vendar pa je smiselno, da upošteva judikate glede vprašanj, o katerih je bilo že odločeno, saj je to pomembno za zagotavljanje zakonitosti odločb toženke. Toženka ni stvarno pristojna presojati veljavnosti pogodbenih določil in določati, po kateri ceni naj operater storitve zaračunava, ker gre za civilnopravno materijo. Pojasnila je še, da je dolžna stranko pozvati le v primeru, če je zahtevek nepopoln. Zaradi sklica na judikat ni podana bistvena kršitev pravil postopka. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

Stranka z interesom A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik izpodbija odločbo in sklep, ki ju je toženka izdala v zvezi z izvrševanjem sodbe Upravnega sodišča RS, I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2010, s katero je sodišče delno ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo toženke, št. 38292-151/2009/8 z dne 3. 11. 2009, v 1. in 2. točki izreka in zadevo vrnilo toženki v tem obsegu v ponovni postopek. V obravnavanem primeru sodišče tako po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu toženka sledila pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (40. člen ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa.

S 1. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa je toženka zavrnila predlog tožnika, da mu A. račun št. 0732709792 z dne 10. 70 2009 zaradi nedelovanja storitev zniža za 10 %, pri čemer se je oprla na 85. člen ZEKom, ki predpisuje vsebino naročniških pogodb, sklenjeno med operaterjem in končnim uporabnikom, in Splošne pogoje A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev .... Tako je v 6. točki prvega odstavka 85. člena ZEKom določeno, da mora pogodba vsebovati nadomestila in povračila za storitve, ki niso izvedene v skladu s pogodbeno dogovorjeno kakovostjo. V 35. členu zgoraj citiranih Splošnih pogojev pa so urejena vračila naročniku zaradi neustreznosti storitev, predpisan pa je tudi postopek prijave prekinitve oziroma zmanjšane dostopnosti storitev. Po ugotovitvi, da tožnik pri prijavi prekinitve storitev oziroma nedelovanja ni ravnal, kot bi moral glede na 35. člen Splošnih pogojev, je toženka zaključila, da tožnikov predlog ni utemeljen. Tožnik ne zatrjuje, da je ravnal v skladu s splošnimi pogoji, temveč ugovarja, da zanj splošni pogoji (in sicer Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev ...) sploh ne veljajo, ne glede oziroma ravno iz razloga, ker s podpisom pogodbe ni potrdil, da so bili splošni pogoji (na katere se sklicuje toženka) priloženi pogodbi in da je bil z njimi seznanjen. S takim naziranjem tožnika se sodišče ne more strinjati. S podpisom naročniške pogodbe je tožnik soglašal s priloženimi pogodbenimi pogoji – širokopasovni dostop, zagotovil, da so vsi podatki točni in resnični, in potrdil, da je v celoti seznanjen s splošnimi pogoji za opravljanje storitev ... in splošnimi pogoji za uporabo telefonskih storitev .... Tožnikov podpis na pogodbi torej izkazuje nasprotno od njegove trditve. Res je sicer, da že ob podpisu pogodbe (dne 11. 12. 2008) Splošni pogoji za opravljanje storitev ... in splošni pogoji za uporabo telefonskih storitev ... niso več veljali, saj so prenehali veljati zaradi uveljavitve Splošnih pogojev A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in storitev ... (1. 7. 2008 – 46. člen zadnje navedenih Splošnih pogojev), vendar pa to za obravnavani spor med tožnikom kot končnim uporabnikom in operaterjem oziroma za obravnavani predlog tožnika za rešitev spora med njima ni pravno pomembno. V času obravnavanega spora so namreč nedvomno veljali Splošni pogoji A. za opravljanje storitev PSTN, ISDN in ..., in pod pogoji katerih bi tožnik moral svojo reklamacijo operaterju prijaviti na tam določen način iz 35. člena. (Očitno) napačna navedba imena splošnih pogojev v pogodbi z dne 11. 12. 2008 pa še ne pomeni, da za tožnika splošni pogoji sploh ne veljajo, saj so del naročniške pogodbe, njihova neveljavnost pa bi pomenila (tudi) neveljavnost sklenjene naročniške pogodbe med tožnikom in operaterjem z dne 11. 12. 2008, ker potem le-ta ne bi vsebovala vseh predpisanih obveznih vsebin iz prvega odstavka 85. člena ZEKom. Tega pa tožnik ne uveljavlja (in kar sicer v obravnavanem upravnem postopku, glede na razloge, navedene v nadaljevanju sodbe, tudi ne bi mogel).

Z 2. točko izreka izpodbijane odločbe in sklepa pa je toženka zavrgla predlog tožnika, da toženka ugotovi nezakonitost povišanja cen A. d.d. in določi, da je A. d.d. upravičen do zaračunavanja naročenih storitev potrošniku po ceni, ki velja po pogodbi za uporabo storitev ... št. A1042227, in sicer 27,50 EUR brez DDV. Odločitev je oprla na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ZEKom. Uvodoma se sodišče strinja s skupnim obravnavanjem toženke obeh podanih predlogov tožnika, tj. predloga z dne 11. 9. 2009 in predloga z dne 1. 12. 2010 oziroma obravnavo predloga z dne 1. 12. 2010 v zadevi pod št. 38292-151 (kjer je obravnavan tožnikov predlog z dne 11. 9. 2009). Tožnik je namreč sam predlog posredoval k zgoraj navedeni zadevi in predlagal skupno obravnavanje z zadevo v zvezi s predlogom z dne 11. 9. 2009. Sicer je predlagal tudi združitev teh zadev, o čemer toženka ni odločila (glede na 130. člen ZUP), je pa iz obrazložitve k tej točki izreka izpodbijanega akta jasno razvidno, katera predloga je toženka obravnavala, zaradi česar neizdaja sklepa o združitvi obeh predlogov ne vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve. Po presoji sodišča je pravilna tudi odločitev toženke k tej točki in sicer je toženka pravilno opredelila predlog tožnika z dne 1. 12. 2010 kot ugotovitveni zahtevek, saj to izhaja iz njegove vloge z dne 1. 12. 2010 in navedb na obravnavi z dne 18. 1. 2011. Tožnik je namreč v predlogu z dne 1. 12. 2010 predlagal, da naj toženka zaradi zaračunavanja dodatnih stroškov za storitev digitalni dostop na optičnem omrežju ugotovi, da je bilo operaterjevo povišanje cene in zaračunavanja dodatnih stroškov neupravičeno, na obravnavi z dne 18. 1. 2011 (iz zapisnika katere pa je jasno razvidno, da se obravnavata tako predlog za rešitev spora iz leta 2009, kot tudi dodatno še predlog za rešitev spora iz leta 2010, saj je bil povzet tudi potek dosedanjega postopka) pa je tožnik ponovno ponovil svoj zahtevek v zvezi s predlogom iz leta 2010. Po četrtem odstavku 129. člena ZEKom se v postopku sporov pred toženko uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kadar s tem zakonom ni drugače določeno. ZUP ugotovitvene odločbe izrecno ne ureja. Po vsebini ugotovitvena odločba le ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu. ZEKom za uporabniške spore ne pozna ugotovitvenega zahtevka ene stranke do druge za priznanje neke pravice iz tega spora. V uporabniškem sporu gre za razreševanje pravnega razmerja med naročnikom in operaterjem, pri čemer je dolžna stranka nekaj storiti ali opustiti. Po sedaj veljavnem 92. členu ZEKom ima tako vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater (prvi odstavek), kar rešuje toženka. Ker pa takega zahtevka tožnik ni podal, je odločitev o zavrženju pravilna. Tožnik tudi ugovarja, da bi ga morala toženka pozvati, če je bila njegova vloga nepopolna, s čimer pa se sodišče ne strinja. Organ namreč poziva stranko na dopolnitev oziroma razjasnitev vloge le v primeru, če meni, da je nepopolna oziroma nerazumljiva (67. člen ZUP). V obravnavanem primeru očitno temu ni bilo tako. V zvezi s predlogom tožnika za rešitev spora z dne 11. 9. 2009 pa se sodišče tudi strinja z njegovim zavrženjem. Tožnik je namreč predlagal, da naj toženka zaradi povišanja cen določi, naj mu A.A. d. d. zaračunava storitve po ceni, ki je veljala ob sklenitvi naročniškega razmerja. Ob jasno podanem predlogu tožnika in glede na okvir 92. člena ZEKom (v času izdaje odločbe, št. 38292-151/2009/8 z dne 3. 11. 2009, ki ga mora sodišče upoštevati v tem upravnem sporu glede na 6. člen ZUP, je citirani člen določal, da je toženka pooblaščena, da odloča o sporu med operaterjem in končnim uporabnikom, ki spora v zvezi z dostopom do storitev ali njihovim izvajanjem medsebojno nista mogla rešiti) toženka o sporu v zvezi s povišanjem cen ni pristojna odločati, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja med tožnikom kot uporabnikom in operaterjem (takšno stališče je zavzelo sodišče že v sodbi, I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2010, in drugih sodbah, npr.: I U 123/2010 z dne 14. 12. 2010, I U 126/2010 z dne 23. 11. 2010, I U 375/2010 z dne 23. 11. 2010, I U 565/2010 z dne 16. 11. 2010, idr. (ki so objavljene) ter ga zato ne ponavlja). Način odločitve toženke je torej tudi v tem delu pravilen, le iz drugih razlogov, kot jih je navedel organ. Na drugačno odločitev zato sedaj tudi ne more vplivati dejstvo, da je toženka pri prvem odločanju zavrnila tožnikov predlog in ga torej vsebinsko obravnavala, saj je sodišče s sodbo, I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2010, to odločitev toženke odpravilo in vrnilo v ponovno odločanje, ponovna odločitev pa je predmet presoje tega upravnega spora.

Glede tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev sodišča v sodbi, I U 2168/2009 z dne 12. 10. 2010, v delu, s katero je bila njegova tožba zavrnjena (in s katero se očitno tožnik ne strinja), se sodišče ne bo opredeljevalo, ob tem pa še pripominja, da je odločitev sodišča (tudi) v tem delu pravnomočna, tožnik pa je imel zoper zavrnjeni del sodbe možnost vložiti pravno sredstvo, česar pa ni izkoristil.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, ki jih je pa navedlo sodišče, zaradi česar je tožbo tožnika zavrnilo delno na podlagi prvega odstavka in delno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne.