VSL sodba in sklep I Cpg 1247/2013

I. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (IV., V., VI. in VIII. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 421-56-2011 z dne 24. 3. 2011 v znesku 7.007,58 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 25. 3. 2011 za znesek 7.000,00 EUR za delno poplačilo terjatve toženca po računu št. 28 v znesku 7.000,00 EUR in učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 11. 3. 2011 v višini 3.000,00 EUR, s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računu št. 28 v znesku 3.000,00 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v 15. dneh tožeči stranki vrne blago, navedeno v računu tožeče stranke št. 421-56-2011 z dne 24. 3. 2011 ali plača vrednost tega blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora vrniti tožeči stranki 3.000,00 EUR v 15. dneh, po preteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da se v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavi učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 19. 1. 2011 v višini 2.120,00 EUR, s čimer je toženec prejel delno plačilo svoje terjatve po računu št. 28 v znesku 2.120,00 EUR je zavrnilo (IV. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da v primeru, da vrnitev blaga ni mogoča, tožena stranka plača najmanj znesek 7.000,00 EUR v roku 15 dni (V. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vrniti tožeči stranki 2.120,00 EUR v roku 15 dni (VI. točka izreka). Zavrnilo je še tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.120,00 EUR od 22. 9. 2011 in od zneska 3.000,00 EUR od 22. 9. 2011 do poteka izpolnitvenega roka (VII. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.159,00 EUR, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2Zoper II., IV., V., VI. in VIII. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba zoper II. točko izreka ni dovoljena.

5Tožeča stranka je glede izpodbijanja učinka prodaje in prenosa lastninske pravice na blagu z izročitvijo stvari po računu tožnika št. 421-56-2011 z dne 24. 3. 2011 v znesku 7.007,58 EUR in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo z dne 25. 3. 2011 za znesek 7.000,00 EUR za delno poplačilo terjatve po računu št. 28 v znesku 7.000,00 EUR primarno zahtevala od tožene stranke, da ji v 15 dneh vrne blago, navedeno v računu toženca št. 421-56-2011 z dne 24. 3. 2011. V primeru, da vrnitev blaga ni mogoča, pa mora plačati tožniku vrednost blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe, vendar najmanj znesek 7.000,00 EUR v 15 dneh. Z izpodbijano II. točko izreka pa je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo toženi stranki vračilo blaga po zgoraj navedenem računu ali pa plačilo vrednosti tega blaga po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ker pa v delu alternativne obveznosti tožene stranke, ki se nanaša na plačilo vrednosti blaga po cenah na dan izdaje sodbe, izrek sodbe ni izvršljiv, pač pa zgolj izrek, ki nalaga toženi stranki vrnitev blaga, je bilo torej v celoti ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku.

6Tožena stranka zato s pritožbo ne more doseči več, kot je v prvostopenjskem postopku. Upoštevaje navedeno ji je treba odreči pravni interes za pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo v tem delu na podlagi 352. člena v zvezi s 4. odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

7V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

8Ker je torej odločitev o ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku postala pravnomočna, ne more biti utemeljena pritožba tožeče stranke zoper odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo zneska 7.000,00 EUR (V. točka izreka), ker ga je tožeča stranka postavila zgolj podredno, če sodišče ne bi ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku (na vračilo blaga).

9Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinkov nakazila denarnega zneska 2.120,00 EUR na račun toženca dne 19. 1. 2011 in na vračilo navedenega zneska (IV. in VI. točka izreka), ker je ugotovilo, da je tožena stranka uspela izpodbiti obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. točke 1. odstavka 271. člena v zvezi z 2. točko 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP. Pri tem se je oprlo na predlog tožeče stranke za začetek stečajnega postopka z dne 7. 4. 2011, iz katerega je razbralo, da se je insolventnost pri tožeči stranki pojavila v decembru 2010, ko je X. banka, d. d., blokirala transakcijski račun tožeče stranke, še vedno pa je ostal delujoč transakcijski račun pri Y. banki, d. d. Pritožbena trditev, da je bila tožeča stranka v trenutku izpodbijanih pravnih dejanj že dalj časa insolventna, kar naj bi bilo razvidno iz listinskih dokazov v spisu – predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko ter bilance stanja na dan 31. 12. 2010 in izkaza poslovnega izida za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2010, tudi po presoji pritožbenega sodišča še ne dokazuje vedenja ali dolžnosti vedenja tožene stranke, da je bila tožeča stranka dne 19. 1. 2011, ko je bilo izvršeno nakazilo tožeče stranke toženi stranki, insolventna. Tožeča stranka niti ne trdi, da je bila bilanca stanja tožeče stranke na koncu leta 2010 in izkaz poslovnega izida za leto 2010 javno objavljena že dne 19. 1. 2011, zato na dan 19. 1. 2011 tožena stranka ni mogla poznati teh podatkov, ki jih mora tožeča stranka skladno s 1. odstavkom 59. člena ZGD-1 posredovati AJPES-u v treh mesecih po koncu koledarskega leta. Prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da je letno poročilo tožeče stranke za leto 2009 izkazovalo poslovanje z dobičkom, pritožbeno sodišče pa še ugotavlja, da tudi sicer iz spisovnega gradiva ni razvidno, kdaj je tožeča stranka sama zaznala svojo insolventnost: ali v drugi polovici leta 2010 ali v decembru leta 2010, ko ji je bil blokiran eden od transakcijskih računov ali še po sestavi letnega poročila oz. izdelavi bilance stanja in izkaza poslovnega izida za leto 2010 (tožeča stranka je v zvezi s tem predlagala celo postavitev izvedenca) kljub temu, da je sama razpolagala z vsemi potrebnimi poslovnimi podatki. Pričakovanje, da bo za insolventnost tožeče stranke v januarju 2011 vedel toženec kot tožnikov zunanji poslovni partner, se zato izkaže kot nerealno kljub tožnikovi zamudi z izpolnitvijo obveznosti do tožene stranke in blokadi enega od tožnikovih transakcijskih računov.

10Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil transakcijski račun tožeče stranke blokiran v decembru 2010. Zgolj enomesečna blokada enega od transakcijskih računov tožnika kaže lahko zgolj na likvidnostne težave tožnika, ne pa že na njegovo insolventnost, ki je stanje trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti dolžnika (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP). Zato ni mogoče pritrditi pritožniku, da bi toženec s pribavo podatkov iz BON-2 o plačilni sposobnosti tožeče stranke na dan 19. 1. 2011 (ko je bilo izpodbijano nakazilo opravljeno) lahko ugotovil insolventnost tožnika.

11Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbenega stališča, da bi tožena stranka z vložitvijo predloga za izvršbo lahko dosegla blokado transakcijskih računov tožeče stranke in tako ugotovila insolventnost tožnika. Vložitev predloga za izvršbo v času, ko je tožena stranka prejela (vsaj delno) poplačilo svoje terjatve, ni logična in razumna reakcija upnika, pač pa je glede na izkazane likvidnostne težave tožnika realnejše pričakovanje upnika, da mu bo postopoma dolžnik vendarle poplačal dolg brez nepotrebne sodne intervencije.

12Na podlagi obrazloženega je zato pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je prvotožena stranka uspešno izpodbila domnevo obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti nakazila z dne 19. 1. 2011 iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP in zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje nakazila z dne 19. 1. 2011 in plačila zneska 2.120,00 EUR (IV. in VI. točke izreka sodbe).

13Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba pa je v preostalem izpodbijanem delu (IV., V., VI. in VIII. točka izreka) uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo v preostalem nezavrženem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP in je posledica pritožnikovega neuspeha v pritožbenem postopku.