VSRS Sodba XI Ips 59499/2013-194

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 59499/2013 z dne 6. 2. 2014 zoper obdolženega T. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1 po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 59499/2013 z dne 11. 2. 2014 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 19. 2. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve navaja, da izpodbijana sklepa nimata razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, ter da bi bil namen ukrepa dosežen že z odreditvijo hišnega pripora. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter zoper obdolženca podaljšani pripor odpravi ali ga nadomesti z milejšim ukrepom oziroma da izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 3. 2014 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je na nivoju pavšalne trditve navedba zahteve, da so razlogi sklepa glede odločilnih dejstev nejasni in med seboj v nasprotju, da v izpodbijanem sklepu višjega sodišča ni vsebinskega neskladja, ki bi predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ter da trditve zahteve za varstvo zakonitosti po vsebini pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno v predkazenskem postopku ter tekom preiskave zbranih dokazov.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena. Slednji je v izjavi na odgovor dne 7. 3. 2014 navedel, da v celoti vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ter poudaril, da zaseženega GBL, ki ga je imel obdolženec v posesti zgolj z namenom čiščenja kovin in ne kot prepovedano drogo, ni mogoče enačiti z GHB.

B.

5Vložnik v uvodu zahteve trdi, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev kazenskega zakona, v obrazložitvi zahteve zatrjevane kršitve pa ne substancira. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

6Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanje omogočanja uživanja prepovedanih drog po drugem in prvem odstavku 187. člena KZ-1 in neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1, oprlo predvsem na prepoznavo obdolženca na fotografijah s strani M. H. ter njegov opis moškega, ki naj bi mu omogočil uživanje prepovedane droge in ki se ujema z obdolženčevo zunanjostjo, na posnetke prisluhov telefonskih pogovorov med obdolžencem in kupci droge, na poročila o tajnem opazovanju, na zapisnike o zasegu prepovedane droge kupcem ter na zapisnik o opravljeni hišni preiskavi obdolženca, pri kateri so bile najdene različne vrste prepovedanih drog. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kažejo na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Navedeni dokazi, zlasti prepovedana droga, ki je bila pri kupcih zasežena neposredno po njihovem kontaktu z obdolžencem, tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec na festivalu Trnfest dal M. H. in A. Š. v uživanje neznano količino prepovedane droge ter da je različnim odjemalcem neupravičeno prodajal substance, ki so uvrščene med prepovedane droge. Če se obdolženčev zagovornik s temi ugotovitvami sodišča ne strinja ter obsežno navaja, da je obdolženec dolgoletni uživalec mamil, ki je zaseženo drogo hranil le za lastno uporabo, da je nedokazana ugotovitev sodišča, da je imel obdolženec inkriminirane snovi na svojem domu zaradi trgovine z mamili, ki naj bi mu pomenila stalen vir zaslužka, da ni bil nikoli zaloten pri preprodaji droge, da je tekočino, imenovano GBL, uporabljal izključno z namenom čiščenja kovine, da gre v obravnavanem primeru za klasični policijski konstrukt ter da nobena od v preiskavi zaslišanih prič obdolženca ni obremenila, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu glede utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7Na obstoj utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev oziroma podaljšanje pripora glede na količino in raznovrstnost prepovedanih drog, ki so bile zasežene pri odjemalcih oziroma najdene pri hišni preiskavi obdolženca, ne more vplivati niti v zahtevi zatrjevano nasprotje med opisom dejanja v obtožnici ter razlogi sklepa višjega sodišča, ki se nanaša na razlikovanje med prepovedano drogo GHB ter substanco GBL, ki jo je po navedbi zahteve mogoče kupiti v prosti prodaji ter je namenjena čiščenju kovin. Obdolženčeva obramba bo na zatrjevano razlikovanje med kemijskima substancama GHB in GBL opozorila v ugovoru zoper obtožnico oziroma na glavni obravnavi.

8Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev milejšega ukrepa, to je hišnega pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (15. točka na šesti strani sklepa okrožnega sodišča ter 6. in 7. točka na tretji in četrti strani sklepa pritožbenega sodišča), da je pripor neogibno potreben za odvrnitev nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj ter zagotovitev varnosti, zdravja in življenja odvisnikov ter potencialnih odjemalcev prepovedanih drog, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom (hišnim priporom), saj naj bi obdolženec kazniva dejanja izvrševal tudi na svojem domu.

C.

9Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je v veliki meri vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.