UPRS sodba IV U 75/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 468/4 k.o. ... Naložila jima je, da takoj po vročitvi te odločbe ustavita njegovo nadaljnjo gradnjo (1. točka izreka) in da ga v roku 90 dni po vročitvi te odločbe odstranita ter vzpostavita zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), saj se bo v nasprotnem primeru začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se ga opravi po drugih osebah (3. točka izreka). Za objekt so bile na podlagi 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) izrečene prepovedi (4. točka), poleg tega pa še odločeno, da bosta stroške postopka plačala tožnika na podlagi posebnega sklepa (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta tožnika izjavila, da je objekt postavil tožnikov oče v letu 1991 in ga uporabljal za rejo drobnice, po tem pa sta ga tožnika obnavljala in vzdrževala. Priložila sta kopijo vloge za spremembo namembnosti zemljišča, ki sta jo podala na Mestni občini Celje. Na podlagi inšpekcijskega pregleda je toženka ugotovila, da gre za novo ali nadomestno gradnjo na bolj ali manj na istem mestu, kot je stal prejšnji objekt, za katero tožnika nista pridobila gradbenega dovoljenja. Sklicuje se na 3. in 152. člen ZGO-1.

Upravni organ druge stopnje je v odločbi, s katero je zavrnil pritožbo zoper inšpekcijsko odločbo, ugotovil, da je bilo pred pričetkom gradnje izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarskega poslopja, hleva, ne pa za gradnjo stanovanjske hiše. Ker je iz priložene dokumentacije razvidno, da gre za stanovanjski objekt, ni utemeljen ugovor tožnikov, da gre za dokončanje del po obstoječem gradbenem dovoljenju.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da se upravna organa nista ukvarjala z vprašanjem, ali je gradnja v svoji osnovi vendarle zgrajena na podlagi gradbenega dovoljenja in nista opravila primerjave med gradbenim dovoljenjem in postavljenim objektom v tehničnem smislu (lokacija, površina, oblika ipd.), ne glede na to, da tudi zanikata, da bi bil predmetni objekt stanovanjski. Pri tem se sklicujeta na odločbo inšpektorja z dne 19. 3. 2013, iz katere izhaja, da je objekt v gabaritih, višini ter lokaciji zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem, ni pa z njim skladna namembnost objekta. Ugotovitev v zvezi z uporabo objekta ali njegovo gradnjo pa lahko pomeni le morebitno odstopanje od gradbenega dovoljenja. Taka gradnja pa je lahko neskladna in ne nelegalna. Dodajata še, da je upravni organ upošteval zakonodajo do vključno junija 2004, ne pa vseh nadaljnjih sprememb, kar je še dodatni razlog za nezakonitost odločbe. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da tožnika na zemljišču parc. št. 468/4 k.o. ... gradita stanovanjski objekt navedenih tlorisnih velikosti, za kar nista pridobila gradbenega dovoljenja.

V zadevi ni sporno, da je bilo 21. 10. 1991 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo gospodarskega objekta - hleva. Prav tako tožnika v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ugotovitve, na kateri izpodbijana odločba temelji, da gre za objekt za stanovanjske namene, nista izpodbijala. Zato je tožbena navedba, da zanikata, da gre za objekta za stanovanjske namene, nedovoljena tožbena novota. V upravnem sporu namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Iz odločb upravnih organov izhaja, da sta na zaslišanju dne 12. 11. 2012 in v pritožbi sta celo navedla, da sta z namenom legalizacije objekta pri Mestni občini Celje vložila vlogo za spremembo namembnosti zemljišča, ki bo dovoljevala tudi gradnjo večjih stanovanjskih objektov. Ugotovitev toženke, da tožnika nista dokončala del po obstoječem gradbenem dovoljenju in zgradila hleva, ampak stanovanjski objekt, je zato pravilna, ne glede na to, ali njegova lokacija, površina in oblika ustreza gospodarskemu objektu, za katerega je bilo gradbeno dovoljenje pridobljeno.

Ker tožnika v upravnem postopku (pritožbi zoper izpodbijano odločbo) tudi nista oporekala vrsti izrečenega inšpekcijskih ukrepov (inšpekcijski ukrepi pri nelegalni gradnji), je tudi tožbeni ugovor, da bi morali biti izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi neskladne gradnje, prav tako nedovoljena tožbena novota. Sodišče ga zato ni presojalo.

Ker tožnika nista pojasnila, kako naj bi očitano neupoštevanje sprememb ZGO-1 od junija 2004 dalje lahko vplivalo na odločitev, sodišče tega ugovora prav tako ni presojalo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.