VSL sodba in sklep I Cp 1560/93

1.Pritožba drugotoženca se v delu, ki se nanaša na odločitev o temelju odškodninske odgovornosti (odgovornost drugotoženca za 100 % tožnikove škode) zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana sodba.

2.Pritožbi drugotoženca pa se deloma ugodi v delu, ki se nanaša na odločitev o znesku tožbenega zneska in sicer glede plačila 35.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.4.1993 in se izpodbijana sodba v tem delu in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca dolžna tožniku nerazdelno plačati 37.600,00 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti 26.800,00 SIT pravdnih stroškov pav tako z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov drugotoženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi drugotoženec navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila postopka, saj razlogi o bistvenih okolišičinah nasprotujejo vsebini listin in zapisniku o zaslišanju strank, ki se nahajajo v spisu. Nadalje drugotoženec navaja, da je sodišče prve stopnje neobjektivno poklonilo vero tožniku in njegovim pričam. Nadalje drugotoženec trdi, da ni lastnik psa, temveč sta to njegova starša, saj bi sicer drugotoženec, če bi bil lastnik psa le-ta ga odpeljal v Domžale, kjer je v času škodnega dogodka že bival. Poleg tega drugotoženec trdi, da njegov pes oziroma pes njegovih staršev ni povzročal škode na tožnikovih živalih, saj gre za domačega nenapadalnega psa in bi bilo potrebno zaslišati mater drugotoženca I.

Š. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi drugotoženec izpovedal, da sporni pes ni bil privezan. Drugotoženec nadalje navaja, da je bolj verjetno, da je škodo povzročil pes last prvotoženca, ker je bolj napadalen, sicer pa tudi tožnik ni videl, da bi ravno drugotoženčev pes povzročil škodo. Tudi dolžnost tožnika bi bila, da pazi na svoje živali, ki so se pasle brez varovanja, še zlasti, ker je tam veliko psov. Podrejeno drugotoženec ugovarja tudi višini prisojenega zneska, saj naj bi sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnik je zahteval za eno ovco, eno jagnje in enega kozlička 35.000,00 SIT in sodišče je za dve uničeni živali priznalo toliko kot je zahteval za tri. Ugotovitev prvega sodišča, da naj bi tožnik Veterinarskemu zavodu oddal 6.7.1992 kozlička težkega 33 kg in jagnje težko 35 kg je brez podlage. V kolikor bi kaj takšnega iz tega izhajalo potem sodišče na obravnavi 15.3.1993 ne bi tožnika spraševalo o teži živali. Pri živalih tolikšne teže gre za ovco in kozla in je tudi cena različna, upoštevati pa je potrebno ceno a kg žive teže in ne za maso.

Pritožba je deloma utemeljena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pravilno navaja, da je pravna podlaga odškodninske odgovornosti drugotoženca kot lastnika psa pravno pravilo čl. 1320 ODZ, ki določa, da je za škodo, ki jo povzroči žival odgovoren tisti, ki žival redi, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Drugotoženec tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbi zatrjuje, da ni lastnik psa, temveč da so to njegovi starši. V zbranih dokazih, ki jih je tudi ocenilo je imelo sodišče pre stopnje dovolj podlage zlasti glede na podatke veterinarskega zavoda, da je ugotovilo, da je drugotoženec lastnik spornega psa in nasprotne trditve drugotoženca ne morejo prepričati. Te trditve so tudi v nasprotju z ugovorom proti odločbi Medobčinskega sodnika za prekrške P 25590/90, ko drugotoženec v ugovoru na dveh mestih navaja dobesedno "moj pes", kar nedvomno pomeni, da je drugotoženec lastnik spornega psa. Glede na tako priznanje drugotoženca dokaznega postopka o tem, kdo je lastnik psa ni potrebno dopolnjevati z zaslišanjem prič I. Š. in L. Š. V tej zvezi je tudi nepomembno od kdaj živi drugotoženec v Domžalah, saj bivanje na drugem naslovu ne more biti odločilno za lastništvo psa.

Trditev v pritožbi, da sodišče ni odločalo o tem drugotoženčevem ugovoru je protispisna, saj je prvo sodišče o tem ugovoru odločilo na strani 4 izpodbijane sodbe. Nobenega dvoma tudi ne more biti, da je škodo na živalih povzročil tudi pes drugotoženca, saj je imelo sodišče prve stopnje v izpovedih prič N. in T. dovolj podlage za ugotovitev, da se je drugotoženčev pes nahajal na področju, kjer so bile pokončane tožnikove živali. N. je sledil drugotoženčevemu psu, T. pa kot raznašalec časopisa pozna pse na tistem področju. Ker sta tako pes prvotoženca in drugotoženca delovazala skupaj kar izhaja iz izpovedi priče N. odgovarjata oba lastnika psov solidarno (čl. 206 ZOR) in se zaradi tega drugotoženec ne more sklicevati, da je škodo na tožnikovih živalih povzročil prvotoženčev pes, saj ugotavljanje škode kolikor jo je povzročil vsak izmed psov ni stvar tega postopka, temveč stvar notranjega razmerja obeh lastnikov psov v morebitni regresni pravdi. Ker drugotoženec ni ukrenil vse, kar je potrebno za varstvo in nadzorstvo psa, saj sam priznava zaslišan kot stranka, da pes ni bil privezan, je drugotoženec odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov pes. Za ugotavljanje te odškodninske odgovornosti ni pomembno kdo je psa odvezal kot zmotno meni drugotoženec v pritožbi. V kolikor drugotoženec trdi v pritožbi, da je sodišče prve stopnje neobjektivno poklonilo vero tožniku in pričam, izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Glede na jasna določila ODZ o odškodninski odgovornosti imetnika živali je za odločanje o tej zadevi irelevantno, ali tožnik ni ustrezno varoval živali.

Podana tudi ni bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi bila po trditvah drugotoženca v tem, da razlogi sodbe o bistvenih okoliščinah nasprotujejo vsebini listin in vsebini zapisnikov, saj drugotoženec te kršitve ne konkretizira, temveč se sklicuje pavšalno na besedilo ZPP (čl. 354/2 tč. 13). Kerje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je drugotoženec v celoti odgovoren za škodo, ki jo je povzročil njegov pes, je pritožbeno sodišče z vmesno sodbo potrdilo odločitev sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka (čl.

368 v zvezi s čl. 330 ZPP).

Pritožba drugotoženca pa je utemeljena glede višine tožbenega zahtevka. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za izgubljeno ovco je tožniku priznalo za jagenjčka in kozlička toliko kot je zahteval za vse tri živali, ker tožnika ni pozvalo, da navede vrednosti posameznih živali. Trditev v pritožbi, da je ugotovitev teže kozlička (33 kg) in jagnja (35 kg) brez podlage je neutemeljena, saj je sodišče težo poginulih živali ugotovilo na podlagi potrdila Veterinarskega zavoda. Pač pa je sodišče prve stopnje neupravičeno priznalo tožniku kot meso brutto težo živali, čeprav je znano, da celotna teža živali ni meso. Zaradi tega je bilo pritožbi drugotoženca deloma ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, kolikor se nanaša na vrednost kozlička in jagnja. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje z dodatnimi poizvedbami ugotoviti kolikšna je cena jagnja in kozlička za "živo" težo (tara) oziroma koliko mesa ima 35 kg težko jagnje oziroma 33 kg težak kozliček. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče pravilno odločiti o višini tožbenega zahtevka, glede poginulega jagnja in kozlička, medtem, ko je odločitev o stroških zdravljenja poškodovanih živali pravnomočna, saj drugotoženec temu delu sodbo sodišča prve stopnje ne izpodbija razen, kolikor se upira po temelju, kjer pa je kot že omenjeno njegova pritožba neutemeljena.

Izrek o stroških temelji na določilu čl. 166 ZPP.