VSL sodba in sklep I Cp 1426/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

a) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke pri 4/9 nepremičnine z identifikacijskim znakom 000 k.o.X. (I./3. točka izreka);
b) razveljavi v točkah I./2., II./2. in III. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (točka I./1. in II./1. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Tožnik je v pravdi zahteval, naj se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta ga pridobili v času njune izvenzakonske skupnosti, spadajo nepremičnina z identifikacijskim znakom 000 k.o. X. ter nepremičnini z identifikacijskima znakoma 001 in 002 k.o. Y. kar naj se razdeli tako, da dobita pravdni stranki v last vsaka delež do ½ na navedenih nepremičninah, toženka pa naj tožniku izstavi ustrezno listino za vknjižbo njegove lastninske pravice v navedenem obsegu. Podrejeno je tožnik zahteval, naj se ugotovi, da sta pravdni stranki z vlaganji povečali vrednost nepremičnini v k.o. X. za 17.857,00 EUR, vrednost nepremičnin v k.o. Y. pa za znesek 23.760,00 EUR; od toženke je zahteval, naj mu plača 33.393,60 EUR z obrestmi, kar predstavlja 80 % vrednosti vseh vlaganj.

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovim zahtevkom. Razsodilo je, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina v k.o. X., da tožnik dobi 4/9, toženka pa 5/9 na tej nepremičnini in da mora toženka tožniku izstaviti primerno listino za vknjižbo njegove lastninske pravice v ugotovljenem deležu pri navedeni nepremičnini. Nadalje je ugotovilo, da sta pravdni stranki z vlaganji v času njune izvenzakonske skupnosti povečali vrednost nepremičninam v k.o. Y. za znesek 23.760,00 EUR, toženki pa je naložilo, da mora tožniku plačati 19.008,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da mora tožnik povrniti toženki 79,57 EUR njenih stroškov postopka z obrestmi. V preostalem delu je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila samo toženka. V pritožbi se sklicuje na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje prvo sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo začetek zunajzakonske skupnosti. Pravdni stranki sta zaživeli kot mož in žena šele decembra 2002. Res se je toženka s sinovoma že prej priselila k tožniku, ker je tedaj potekala adaptacija njenega stanovanja. Za tožnika je tudi kuhala in prala, vendar kljub skupnemu življenju takrat med pravdnima strankama še ni bilo čustvene navezanosti in drugih elementov zunajzakonske skupnosti. Predvsem pravdni stranki nista imeli skupnega denarja, niti skupnega premoženja, zato sta ob nakupu nepremičnin v M. določila, kaj je od koga. Sodišče bi kot toženkino posebno premoženje moralo šteti vse obroke posojila za stanovanje, ki jih je plačala do vključno decembra 2002. Res je imel tožnik večji dohodek, vendar je z njim razpolagal sam in za lastne potrebe, celo za stanovanjske stroške ni prispeval. Denar za obnovo stanovanja je dala toženka. Vrednost vlaganj ne more biti večja od vrednosti stanovanja, saj se je to po adaptaciji le malo povečalo. Cenilec M. K. svojega mnenja ni ustrezno obrazložil. Toženka ni dovolila, da bi tožnik sezidal prizidek k njeni hiši na M. Gre za črno gradnjo, ki jo bo treba porušiti, saj toženka nima interesa niti denarja za legalizacijo prizidka. Hiša ima zato manjšo vrednost, sicer pa ne more biti vredna več, kot je za celo nepremičnino plačala toženka. Za povrh se odločitve sodišča, da naj bi tožnikov delež pri izvedbi in financiranju prizidka ter opornega zidu znašal kar 80 %, ne da preizkusiti.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da sta pravdni stranki živeli skupaj kot zunajzakonska partnerja že od januarja 1998, sicer pa pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je bila življenjska skupnost pravdnih strank po svoji vsebini in po zunanjem videzu enaka zakonski zvezi, zato ji je v skladu z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pripisalo enake premoženjskopravne posledice. Če med pravdnima strankama res ne bi bilo nikakršne čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja in medsebojne pomoči, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi, bi toženka skupnost s tožnikom gotovo že prej zapustila. Toženkin ugovor, da med pravdnima strankama kljub skupnemu bivanju ni bilo ekonomske skupnosti, pa je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ni bistveno, če pravdni stranki nista imeli skupne blagajne. Za obstoj ekonomske skupnosti zadošča, da partnerja s skupnim delom pridobivata sredstva za njune skupne potrebe. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki k skupnemu pridobivanju prispevali tako svoj zaslužek oziroma pokojnino, kot različne oblike dela in tudi svoje posebno premoženje. Morebitna nesoglasja pri gospodarjenju s skupnimi sredstvi ne morejo izključiti obstoja ekonomske skupnosti. Tudi toženkino pritožbeno vztrajanje, da sta pravdni stranki zaživeli v izvenzakonski skupnosti šele decembra 2002, nima opore v izvedenih dokazih. Prepričljivejša je ugotovitev izpodbijane sodbe, da se je izvenzakonska skupnost pravdnih strank začela že v januarju 1998.

Čeprav je toženka večino kredita, s katerim je poravnala kupnino za sporno stanovanje v S., odplačala še pred zvezo s tožnikom, to ne pomeni, da je stanovanje njeno posebno premoženje. Pač pa ima to dejstvo odločilen vpliv na višino toženkinega deleža na celotnem skupnem premoženju. Toženka sicer ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo z adaptacijo, ki je bila izvršena v času izvenzakonske skupnosti, kupljeno stanovanje popolnoma prenovljeno in da se je znatno povečala tudi njegova površina. Potemtakem ne more biti dvoma, da je z adaptacijo nastala nova stvar in da sporno stanovanje zato predstavlja del skupnega premoženja pravdnih strank. Toženka neupravičeno nasprotuje tudi ugotovitvi vrednosti v zvezi z adaptacijo stanovanja ter obnovo in prizidkom stanovanjske hiše v M. Izvršena vlaganja je namreč ocenil izvedenec gradbene stroke, ki je prepričljivo zavrnil vse toženkine pripombe k njegovi cenitvi, toženka pa nato ni predlagala ponovitve dokazovanja z drugim izvedencem, niti ni ponudila kakšnega drugega nasprotnega dokaza. Glede na obsežnost obnove ne more biti relevantna primerjava vrednosti vlaganj s kupnino, ki jo je toženka plačala za sporne nepremičnine. Ker za legalizacijo prizidka ni nobenih ovir, pa ni sprejemljiva niti pritožbena trditev, da je vrednost celotne nepremičnine manjša že zato, ker je prizidek črna gradnja. Končno toženka ni izkazala, da namerava prizidek porušiti in kakšni stroški ji bodo s tem nastali. Utemeljen pa je njen pritožbeni očitek, ki se nanaša na ugotovitev tožnikovega prispevka pri povečanju vrednosti sporne nepremičnine v M. Za 80 % delež, ki ga je sodišče prve stopnje pripisalo tožniku pri teh vlaganjih, je v izpodbijani sodbi sicer navedlo razloge, ni pa upoštevalo, da je treba vse skupno premoženje, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času njune izvenzakonske skupnosti, obravnavati skupno in celovito. Za povrh je spregledalo, da je v sodbi poprej že sprejelo tožnikovo tezo o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju, ki ima sicer oporo v zakonski domnevi iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR.

Po navedenem je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji deloma zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi delno ugodilo. Potrdilo je odločitev o tem, da v skupno premoženje pravdnih strank spada sporno stanovanje v S., saj je ta ugotovitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Potrdilo je tudi ugotovitev, da se je zaradi vlaganj v času izvenzakonske skupnosti povečala vrednost nepremičninam v k.o. Y. za znesek 23.760,00 EUR; ta ugotovitev ima namreč ustrezno podlago v izvedenskem mnenju. Razveljavilo pa je odločitev o deležih pravdnih strank na spornem stanovanju in o tožnikovem zahtevku za plačilo njegovega deleža pri povečanju vrednosti nepremičnin v k.o. X. Čeprav tožnik s tožbo ni zajel vsega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v času njune izvenzakonske skupnosti, se mora pri ugotavljanju njunih deležev oziroma prispevnega razmerja upoštevati celotno premoženje, kar pomeni, da je treba v pravdi, čeprav se tožbeni zahtevek nanaša samo na posamezne stvari iz skupnega premoženja, ugotoviti obseg vsega skupnega premoženja in ga tudi ovrednotiti. Skupno premoženje je treba pojmovati enotno, ker njegovi deli nimajo lastne pravne eksistence in je zato njihova usoda lahko le enaka. Pravna podlaga za različne deleže na različnih delih skupnega premoženja je torej lahko samo volja (sporazum) zakoncev, ne pa vložek posebnega premoženja v določen del skupnega premoženja (1). V nobenem primeru pa ne more biti utemeljen tožnikov zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo njegove solastninske pravice na spornem stanovanju. Ker ne gre za pravnoposlovno, ampak za izvirno pridobitev lastninske pravice, bo tožnik vknjižbo lahko dosegel na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero bo sodišče ugotovilo obstoj te pravice oziroma njegovega deleža na skupnem premoženju. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo in ta tožnikov zahtevek zavrnilo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva prej navedeno materialnopravno izhodišče, ki velja za določitev deležev na skupnem premoženju in njegovo delitev.

Posledica delne razveljavitve sodbe je tudi razveljavitev stroškovne odločitve. Pravica do povrnitve pravdnih stroškov je namreč odvisna od končnega izida pravde. Enako velja tudi za pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je zato v skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP odločitev o stroških vsega postopka pridržalo sodišču prve stopnje.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Jasna Hudej, Iztok Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi (Pravnik 1-2/2011, stran 41