VSL sklep I Cp 2033/2013

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine 46.074,18 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, rento v višini 420,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in rento v višini 260,00 EUR za v bodoče. Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi povrniti njene pravdne stroške v znesku 20,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Nepravilno je stališče sodbe, da ni podana objektivna odgovornost. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih stvari in nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati. Sodišče je popolnoma spregledalo, da so tožnico poškodovala vrata pomivalnega stroja, zapiralni pokrov je padel na zapestje tožničine leve roke. Pri raziskavi delovne nesreče se je ugotovilo, da je prišlo do okvare sistema, ki zadržuje pokrov oziroma vrata pomivalnega stroja. Situacije, ki je nastala v trenutku nezgode, ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Dejstvo, da je delo, ki ga je tožnica opravljala pri zavarovancu tožene stranke, dokaj nezahtevno in ne potrebuje posebne strokovnosti, delodajalca ne ekskulpira odgovornosti za tožničino poškodbo in njene škodne posledice. Nesporno dejstvo je, da je bil zavarovanec tožene stranke imetnik pomivalnega stroja in zaradi tega zanj objektivno odgovoren. V skladu z uveljavljeno sodno prakso pa med nevarne stvari sodijo vsi stroji. V zadevi niti ni najpomembnejše, ali se je stroj kvaril v preteklosti, odločilno je, da je do tožničine poškodbe prišlo zaradi nenadnega padca vrat, ker so se pokvarila. To napako bi se lahko odpravilo le, v kolikor bi bila opravljena redna vzdrževalna dela. Po vseh pravilnikih, ki veljajo za delovne procese, bi moral stroj imeti navodila za varno rokovanje s strojem in pa tudi evidenco opravljenih rednih servisnih pregledov, ki jih tožena stranka ni predložila, niti ni dokazala, da je bil stroj v trenutku nezgode ispraven. Ob zaslišanju je tožnica povedala, da je nadrejene večkrat opozorila na pomanjkljivo delovanje stroja, da zavarovanec ni imel organizirane servisne službe, kar so potrdile tudi zaslišane priče. V pričevanju A.K. je moč zaznati neskladja, kar se lahko pripiše dejstvu, da je zaposlen pri zavarovancu tožene stranke. Neupravičeni in nepomembni so očitki sodišča, da tožnica ni uspela dokazati, kdaj je izvedela za okvaro in da je o tem obvestila svojega nadrejenega. Objektivna odgovornost je podana, ker niso vrata delovala tako, kot bi morala (ali pa je bil mehanizem zapirala od starosti in vlage poškodovan) in so predstavljala povečano nevarnost nastanka večje škodne posledice in s tem nevarno stvar. Sodišče ni ugotavljalo, ali bi do udarca vrat prišlo tudi, če bi bil stroj vzdrževan in je glede tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi očitno napačno razumelo časovni potek dogodkov, ki ga podaja pritožba v nadaljevanju. Poudarja, da je že večkrat prej prišlo do take okvare stroja, da stroj ni delal, tokrat, ob škodnem dogodku, pa je prišlo še do dodatne okvare in sicer okvare vrat, kar se prej ni zgodilo. Ob dejstvu, da je več prič potrdilo, da je bil stroj že star in okvare pogoste, ni mogoče zatrjevati, da je zavarovanec tožene stranke ukrenil vse, da bi poskrbel za varnost svojih delavcev. Če bi bil stroj redno servisiran, kar bi tožena stranka lahko dokazala, pa je malo verjetno, da ne bi pri ogledu opazili dotrajanega ali poškodovanega sistema za zapiranje vrat. Vsako podjetje mora imeti izdelano izjavo o ceni tveganja in za vsak stroj, vsako napravo so opredeljeni časovni termini, v katerih mora imetnik stroja izvesti periodične preglede. Tega zavarovanec tožene stranke ni opravil in je s tem opustil dolžno ravnanje. Ni pomembno, ali in kdaj je tožnica obvestila nadrejene o napaki. Tudi če ne bi bilo okvare stroja (da ni delal), bi z gotovostjo prišlo do okvare vrat. Tožnica je le opravljala svoje delo in neživljenjsko in nerealno je pričakovati, da bi v primeru, ko ne bi opravila svojega dela zaradi okvare stroja, dobila pohvalo s strani delodajalca, da je pravilno postopala, ko je pustila stroj umazan in to kar dva dni. Zavarovanec tožene stranke je tožnici neupravičeno odpovedal delovno pogodbo, zato tožnica tudi uveljavlja izgubo na dohodku v tem sporu.

V (pravočasni) dopolnitvi pritožbe tožnica še poudarja, da bi moral delodajalec stroju, ki je bil v preteklosti večkrat v okvari, nakloniti večjo pozornost. Stroj je postal nevarna stvar v konkretnih okoliščinah, kar bi moralo sodišče ugotavljati. Krivda delodajalca je torej v njegovi opustitvi, da ni pravi čas pristopil k sanaciji stroja, posebej glede na njegovo slabo zgodovino, pri čemer bi za potrebe zagotovitve varnega dela moral predvideti, da bo do nove okvare prej ali slej prišlo. Okvare vrat se ni dalo videti oziroma predvideti. Sodišče je podalo nelogično in nerazumno obrazložitev, da bi morala predvideti oziroma opaziti okvaro in da ni opisala poškodbe stroja. Stroj je predstavljal tempirano bombo (nevarno stvar), saj so bili delavci dnevno izpostavljeni, da jih bo pri uporabi stroja udaril električni tok ali vrata. To dokazuje tudi to, da je po nesreči bil stroj zamenjan.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodba ugotovi, da se je tožnica telesno poškodovala, ko so se potem, ko se je stroj pokvaril in je notranjost stroja čistila s cevjo, samodejno zaprla vrata pomivalnega stroja ter silovito udarila tožnico po roki. Sodba zavzame stališče, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečni dogodek in da toženi stranki ni mogoče pripisati niti objektivne niti krivdne odgovornosti za nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da objektivna odgovornost ni podana, da pomivalni stroj sam po sebi ni nevarna stvar. Stališče pritožbe, da je vsak stroj nevarna stvar, je zmotno in nima podlage v sodni praksi, ki je tožnica sicer ne ponudi. Ne gre za delovni stroj. Stroj ni nevarna stvar, če je mogoče preprečiti nevarnost ob ustrezni organizaciji delovnega procesa in izvajanju varstvenih ukrepov. Tožnica je v trditveni podlagi tožbe objektivno odgovornost tožene stranke utemeljevala s trditvijo, da je pomivalni stroj predstavljal povečano nevarnost nastanka škodnih posledic zaradi dotrajanosti, zato vse druge trditve, ki jih ponuja v pritožbi v oporo stališču, da je podana objektivna odgovornost (ker niso delovala vrata tako, kot bi morala, so predstavljala nevarno stvar; stroj, ki je bil večkrat v okvari, je predstavljal nevarno stvar; stroj je predstavljal tempirano bombo, delavci so bili dnevno izpostavljeni nevarnosti ali jih bo pri uporabi stroja udaril električni tok ali vrata), niso upoštevne. Tožnica ni izkazala (v pritožbi ne ponudi razlogov) zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem pred sodiščem prve stopnje. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da sodišče, v zvezi z v pritožbi prvič navedenimi trditvami, ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Pritožba pa upravičeno graja odločitev, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožnica se je poškodovala, ker je prišlo do okvare sistema, ki zadržuje pokrov oziroma vrata pomivalnega stroja, kar je po njenih trditvah posledica nerednega vzdrževanja stroja.

Tožnica je krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke utemeljevala s trditvijo, da je bil pomivalni stroj, ki ga je uporabljala pri svojem delu, star 40 let, ni bil ustrezno in redno vzdrževan, večkrat se je kvaril, o čemer je obveščala zavarovanca tožene stranke, ki pa ni ukrenil ničesar, da bi ji omogočil varno delo. Toženka je krivdno odgovornost odklanjala s trditvami, da je bil stroj redno vzdrževan.

Sodba se glede tega vprašanja (vzdrževanja stroja) ne opredeli. Očitno zaradi materialnopravno zmotnega stališča, da bi bila podana protipravnost ravnanja tožene stranke, če bi tožnica uspela dokazati: „da je ugotovila, da je stroj pokvarjen, da je o tem obvestila neposredno nadrejenega, pa so ji ukazali, naj delo dokonča, to je, naj stroj vseeno očisti“ (12. točka obrazložitve). Vprašljiv je zaključek sodbe (14. točka obrazložitve), da je šlo za nenaden in nepredvidljiv dogodek, ki ga niti toženka niti tožnica nista mogli predvideti. Če bi se trditve tožnice, da je na stalno kvarjenje (dotrajanega) pomivalnega stroja zavarovanca tožene stranke opozarjala (o tem sodba zaenkrat nima razlogov), bi bilo stališče o nepredvidljivosti okvare (tudi take, zaradi katere je prišlo do poškodbe tožnice) vprašljivo. Sodba sicer ugotavlja, da se je stroj večkrat kvaril, da pa nihče ni omenjal, da bi imel stroj okvaro pri mehanizmu odpiranja in zapiranja vrat, ki je povzročila samodejno zapiranje vrat.

Opis dogodka, ki ga je v prijavi poškodbe pri delu podala tožnica in ga povzema sodba (14. točka obrazložitve), kaže, da je najprej prišlo do okvare stroja (da stroj ni deloval), potem, ko je tožnica poskušala očistiti notranjost stroja, pa se je, kot je bilo ugotovljeno ob raziskavi nesreče, utrgal pokrov. Neumesten je pritožbeni očitek, da je sodišče napačno razumelo časovni potek dogodkov (da se je stroj pokvaril najprej na način, kot že večkrat prej, da ni deloval), prišlo pa je še do dodatne okvare in sicer okvare vrat, kar se prej ni nikoli zgodilo). Tožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje jasnih trditev o tem ni podala, tudi potem ne, ko je toženka v odgovoru na tožbo navedla, da je prišlo do okvare zapiralnega sistema (1), da pa je tožnica za omenjeno napako vedela in o tem tudi obvestila vzdrževalca zaposlenega pri zavarovancu tožene stranke, ki pa stroja sam ni mogel popraviti. Šele iz predloženih dokazov in po izvedenem dokaznem postopku, se je izkazalo, da je očitno dogajanje potekalo tako, kot povzema sodba na podlagi opisa tožničine prijave poškodbe pri delu.

Presoja obstoja krivdne odgovornosti je po prepričanju pritožbenega sodišča odvisna od vprašanja, ali je bil stroj ustrezno in redno vzdrževan, kar je dokazno breme toženke. V primeru pozitivnega odgovora na to vprašanje, pa bi bilo treba zavzeti stališče o tem, ali bi zavarovanec tožene stranke okvaro (pokvarjen mehanizem vrat) z rednim vzdrževanjem preprečil. Sodba o teh vprašanjih ni zavzela stališča in je dejansko stanje v tej smeri ostalo nepopolno ugotovljeno. Gre za obsežen sklop odločilnih dejstev, ki jih bo moralo razčistiti sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih samo ne more ugotavljati, ker bi s tem prikrajšalo stranki pri pravici do pritožbe.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZPP). Posebni napotki, glede na že obrazloženo, niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo v nakazani smeri dokazni postopek ustrezno dopolniti in ugotoviti vsa odločilna dejstva ter o zahtevku tožnice ponovno odločiti.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Pri samem sistemu za zapiranje je prišlo do poškodbe nosilca vrat s PVC vzvodom ali verige, s pomočjo katere se vrata odpirajo, nedelujoči del sistema pa služi temu, da vrata pomivalnega stroja ostanejo v poziciji, v katero jih namestimo, v obravnavanem primeru odprta.“