VSL sodba II Cp 976/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I. in II. znesek 5.217,28 nadomesti z zneskom 4.017,28 EUR ter v točki III. znesek 2.251,70 EUR z zneskom 816,64 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 5.217,28 EUR z zamudnimi obrestmi od 13.6.2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostanku (nad zneskom 5.217,28 EUR s pp) je sodišče zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.251,70 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter relativno bistvenih kršitev postopka pritožuje tožena stranka. Meni, da je sodišče napačno uporabilo določilo 131. in 135. člena Obligacijskega zakonika. Vztraja pri trditvi, da ni podana odgovornost zavarovanca tožene stranke in da je sodišče v premajhni meri odmerilo tožnikov prispevek k nastali škodi. Ravno kombinacija nepozornosti tožnika in neprimernega obuvala pozimi sta vzrok za zadevno nezgodo. Prav tako je napačno uporabljeno materialno pravo glede višine odškodnine. Pristojna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti glede na podobne primere in na težo poškodbe je nesorazmerna. Sklicuje se na primera 370 in 371 iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sodišče je kršilo načelo individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine za tovrstno škodo. Prav tako je previsoko ocenjena odškodnina glede trajnih posledic, saj je tožnik izpovedal, da jih nima. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Sodišče je navedlo, da je tožeča stranka uspela v pravdi z 80 %, kar je napačno, saj je tožeča stranka v navedenem delu uspela le po temelju, po višini pa z 52 %, kar pomeni, da je skupaj uspela s 66 %.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke, ki ji je bila poslana, ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeni očitki, glede podlage odločitve, so neutemeljeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede temelja je materialnopravno pravilna, prvostopenjsko sodišče pa je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku ocenjevalo tako izpovedbo prič (zaposlenih) kot tudi tožnika samega, v luči dokazne ocene pa je ocenilo tudi obutev, ki jo je imel takrat tožnik. Kot izhaja iz obrazložitve na strani 9 (prvi odstavek) je sodišče ocenilo, da je tožnik, ki je bil takrat obut v obutev z gumijastim podplatom, namenil premalo pozornosti poledici in bi zaradi splošnih življenjskih razmer, ki so vladale v okolici, lahko predvidel, da so tla spolzka. Tako bi ravnal povprečno skrben in razumen človek in štel, da so zaradi zimskih temperatur in obilice snega tudi očiščena tla vlažna in posledično ledena, kar lahko privede do zdrsa. Tožnikov soprispevek, ki ga je prvostopenjsko sodišče ocenilo 20 %, je po oceni pritožbenega sodišča primeren. Prvostopenjsko sodišče je pri njegovi oceni upoštevalo vse relevantne okoliščine.

Utemeljeno pa pritožba napada višino dosojene odškodnine, ki presega višino dosojenih odškodnin v primerljivih primerih. Tožena stranka utemeljeno napada višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi višino prisojene odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta načelo individualizacije na eni strani ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnin na drugi strani. Pritožbeno sodišče je po ustaljeni metodi sodne prakse ugotovljena dejstva konkretnega življenjskega primera primerjalo z zadevami in sodne prakse. Pri tem si je pomagalo z neformalnim pravnim virom, to je zbirka Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (1)..

Pravno odločilna dejstva so sledeča: tožnik je moški srednjih let, škodni dogodek se je pripetil decembra 2010. Tožnik je 5.12.2010 dobil poškodbo zloma devetega rebra. Zdravljenje je bilo zaključeno 18.1.2011. Hude bolečine so trajale do treh dni, srednje bolečine tri tedne, preostali čas zdravljenja so trajale lažje bolečine, ki so lahko prisotne tudi sedaj ob spremembah vremena. Tožeča stranka tri tedne ni bila zmožna opravljati težjih fizičnih aktivnosti in dolgotrajnih fizičnih aktivnosti, v tem času je potrebovala tujo pomoč pri oskrbi. Opravljala je boleče dihalne vaje in bila poleg pregleda v UKC Ljubljana štirikrat pregledana pri splošnem zdravniku. Dvakrat je bila RTG slikana.

Primerjava iz citirane zbirke prikaže naslednje. V zadevah, evidentiranih pod številkami 370-373 so bile priznane odškodnine v višinah dveh plač. Gre za primerljive zadeve z obravnavano. Odškodnina, ki je bila tožniku priznana kot pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavani zadevi ustreza vrednosti štirih povprečnih plač (3.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 600,00 EUR za strah in 1.000,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti). Pravična denarna odškodnina, ki bi tožniku pripadala, je taka, da ustreza znesku dveh povprečnih plač.

In sicer je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo odškodnino, ki se nanaša na telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po presoji pritožbenega sodišča mora biti ta odškodnina nižja za 1.000,00 EUR. Da se bo ta primer bolje vklapal v celovito sodno prakso, je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo na 2.000,00 EUR. Prav tako je po presoji pritožbenega sodišča previsoko odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik sam je izpovedal, da trajnih posledic nima, da pa ga morda zaboli ob spremembah vremena, in da čuti pri kakšnem sedenju oziroma športu občasne bolečine. Tudi iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da bi poškodba tožniku pustila trajne posledice in zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Pač pa je izvedenec dopustil, da so spremembe na rebru, ki se je zaraslo z zadebelitvijo, lahko povezane z občasnimi lažjimi bolečinami pri spremembah vremena, pri nekaterih gibih in težjih fizičnih aktivnosti. Pritožniku se torej posledice in zmanjšanje življenjskih aktivnosti kažejo v bolečinah, ki pa jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo že pri odmeri odškodnine za bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kot bodoče telesne bolečine (prim. zadnji odstavek na 10. strani prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je zato odškodnino iz tega naslova znižalo za 500,00 EUR. V odškodnino zaradi strahu pritožbeno sodišče ni posegalo, saj ni bilo materialnopravne podlage ne pritožbe.

Po odločitvi pritožbenega sodišča znaša tako pravična denarna odškodnina v obravnavani zadevi za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 500,00 EUR in za strah 600,00 EUR. Skupni znesek pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo znaša 3.100,00 EUR, kar ustreza 2,5 plačam glede na čas sojenja.

Po spremenjeni odločitvi je tožnik proti toženi stranki uspel le z delom tožbenega zahtevka in sicer približno 1/3. Sodna praksa opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in uspeha po višini, vendar na tem področju ni popolnoma usklajena. V obravnavanem primeru je bil med strankama res sporen tako temelj kot višina, vendar z ugotavljanjem temelja niso nastali posebni stroški in upoštevaje vse okoliščine primera pritožbeno sodišče ni ločeno upoštevalo uspeha po temelju in višini. Tožena stranka obračuna stroškov konkretneje ne izpodbija (le glede deleža uspeha), zato je pritožbeno sodišče, ki je pri obračunu ni našlo nobenih kršitev, ki bi jih morala upoštevati po uradni dolžnosti, upoštevalo obračun, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče in ugotovilo, da znašajo stroški tožeče stranke 2.822,14 EUR. Pri 30 % uspehu, tako znašajo stroški tožeče stranke 846,46 EUR, ob pobotanju s stroški tožene stranke (21,00 EUR), mora tako ta plačati tožeči stranki 825,46 EUR (165., 155. in 154. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih tožena stranka v pritožbi ni konkretno priglasila.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Dunja Jadek Pensa in ostali, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001.