VSL sodba II Cp 2796/2013

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožnici 18.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2007 dalje do plačila in na račun pravdnih stroškov znesek 1.667,09 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Pritožba graja zaključek sodišča, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni prekludirana. Ocenjuje, da je bilo v postopku izkazano, da je bila seznanjena s pravico tretjega že 19. 6. 2008. Dejanski datum odvzema vozila ni relevanten, prav tako tudi ne nadaljnji razgovori s predstavniki policije ali toženke. Zaključki sodišča glede ugovora prekluzije so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče je glede tega tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Realna podlaga za možnost pravne napake je bila tožnici znana 19. 6. 2009. Sodišče prve stopnje ni vezano na stališče pritožbenega sodišča in je bila odločitev v prvem sojenju, ko je sodišče sledilo ugovoru prekluzije, pravilna. Zakon začetka teka roka ne veže na trenutek, ko je kupec prepričan, da pravica tretjega res obstoji, temveč izrecno le na trenutek, ko je izvedel za pravico tretjega. Gre za določbo, ki varuje prodajalca pred dolgotrajnim uveljavljanjem pravic kupca iz naslova pravnih napak. Tožnica je postala lastnica avtomobila v trenutku, ko je plačala zadnji obrok leasinga, na vozilu pa takrat ni obstajala pravica tretjega, ki bi pravico tožnice kakorkoli izključevala ali omejevala. Zahtevek iz naslova pravnih napak zato ni utemeljen. Tožnica bi morala uveljaviti lastninskopravna upravičenja oziroma ustrezna pravna sredstva, da bi preprečila izročitev vozila v Avstrijo. Neutemeljen je zahtevek tožeče stranke v obrestnem delu, saj bi bila tožnica upravičena le do obresti od vložitve tožbe dalje.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uveljavljanje kupčeve pravice iz pravnih napak je vezano na enoletni rok, ki po določilu 395. člena Obligacijskega zakonika (OZ) prične teči od dneva, ko je zvedel za pravico tretjega. Toženka v pritožbi graja v sodbi ugotovljeno dejansko stanje glede pravočasnosti tožničine tožbe, hkrati pa sodišču očita tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti pritožbeni očitki niso utemeljeni.

6Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica preko toženke kupovala rabljeno osebno vozilo BMW 116i, uvoženo iz tujine. Za nakup vozila je sklenila pogodbo o finančnem leasingu premičnin, po kateri je lastnik vozila postala družba H., d.o.o., na katero je bilo vozilo tudi registrirano. Ko je tožnica plačala vse obroke, tudi odkupni obrok, je želela avto odjaviti iz prometa. Takrat pa jo je delavka na oddelku odjave vozil po vpogledu v informacijski sistem opozorila, da je avto označen kot ukraden. Stališče toženke, da je od takrat dalje (19. 6. 2008) začel teči enoletni rok, po katerem izgubi kupec pravico uveljavljati pravne napake, je po oceni pritožbenega sodišča napačno. Pravica tretjega takrat namreč še ni bila tako konkretizirana, da bi jo bilo mogoče identificirati. Priča R., kriminalist, je ob zaslišanju pojasnil, da je takšen zaznamek signal, ki pa je lahko tudi napačen, zato morajo v tovrstnih primerih kriminalisti preveriti v državi razpisa, kaj se z vozilom dogaja. Večkrat se namreč zgodi, da pride do nepravilne označbe v Schengenskem informacijskem sistemu, oziroma, da ukrepa ne izbrišejo pravočasno. Šele po prejemu vseh podatkov se policija odloči, ali bo avto vrnila v tujino, v konkretnem primeru je bilo to več kot dva meseca po seznanitvi z zaznamkom (2. 9. 2008). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožnici tako policisti kot toženka sprva dejali, da morajo proučiti, če ne gre za napako, da je bil avto dejansko ukraden, pa je izvedela, ko se je vrnila z dopusta, približno teden dni po zaplembi, je pravilen nadaljnji zaključek, da je bila tožba, poslana 23.6.2009, vložena pravočasno. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v več odločbah (II Ips 387/95, II Ips 1/2010) pojasnilo, da lahko do razdrtja prodajne pogodbe na podlagi zakona po prvem odstavku 490. člena OZ pride le v primerih popolne evikcije in ne zgolj začasnega odvzema vozila. S tem je prodajalec varovan, saj se kupec v primeru, da dobi vozilo vrnjeno, ne more sklicevati na razdrtje pogodbe po samem zakonu. To pa po drugi strani pomeni tudi, da je potrebno določbo 495. člena OZ glede pričetka štetja roka razlagati tako, da ta začne teči šele, ko se je kupec lahko prepriča, da pravica tretjega na kupljeni stvari dejansko obstoji. Dokler je ta vprašljiva in s strani policije še potekajo poizvedbe, o seznanjenosti s to pravico ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo določilo 495. člena OZ, ob tem pa tudi ni zagrešilo pavšalno očitane postopkovne kršitve iz 15. točke 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo tako izpovedbo tožnice kot tudi priče R.

7Bistvo pridobitve lastninske pravice na stvari je, da ima kupec stvar v posesti. Če mu je bila ta kasneje odvzeta kot ukradena, je podana pravna napaka izpolnitve. Pavšalni pritožbeni očitki, da bi tožnica kot lastnica stvari zgolj s sklicevanjem na četrti odstavek 64. člena SPZ odvzem lahko preprečila, so neutemeljeni. Tožnica vozila tudi ne bi mogla registrirati, ga nemoteno uporabljati, zaradi pravne napake pa ne bi služilo namenu, zaradi katerega je bilo kupljeno.

8Ker je bilo vozilo tožnici trajno odvzeto, je bila pogodba po določilu prvega odstavka 490. člena OZ razdrta po samem zakonu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da mora toženka tožnici povrniti prejeto kupnino, skupaj z obrestmi od dneva, ko je prejela izplačilo, skladno s petim odstavkom 111. člena OZ.

9Po povedanem pritožbeni očitki niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni našlo. Zato je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.