VSM sklep I Cpg 70/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni, tako izrek sedaj v celoti glasi:
„Ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg .../... z dne 21. 10. 2013 se zavrne.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 546,31 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
Tožena stranka sama krije svoje stroške ugovornega postopka.“
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje povrniti 546,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugovoru tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zoper sklep o zavarovanju I Pg .../... z dne 21. 10. 2013 ugodilo, sklep razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 3. 10. 2013 zavrnilo.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne soglaša z zaključkom izpodbijane sodbe, da toženka ni izkazala nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

3Sodišče prve stopnje je napačno in v nasprotju z njenim namenom povzelo odločbo VSL I Cpg 1946/2012 z dne 9. 7. 2012. Ne drži, da toženka posluje, ker ima iz naslova finančnih prihodkov iz danih posojil pozitivno stanje v znesku 4.232,00 EUR. Takšno pozitivno stanje pove zgolj, da toženka glede na dano posojilo v vrednosti 122.216,00 EUR prejema 3% obresti na letni ravni, kar kaže na negospodarnost, nevestnost, do določene mere celo namerno nenamensko rabo denarnih sredstev. Vsekakor s 4.232,00 EUR na leto ne zmore financirati osnovne dejavnosti, kar pomeni, da je likvidna sredstva (namerno ali ne) odstranila s TRR.

Tožnica graja tudi zaključek izpodbijanega sklepa, da toženka razpolaga z zadostnimi sredstvi, in da bo kasneje, če bo zahtevku ugodeno, tožnici lahko poplačala njeno terjatev. Lastniški kapital, o katerem govori sodišče prve stopnje, v višini 717.113,00 EUR, ne predstavlja nič drugega kot obveznosti do lastnikov, nikakor pa ne aktivnega, še manj likvidnega premoženja, namenjenega poplačilu upnikov. Navedena sredstva predstavljajo le knjigovodsko vrednotenje, zato je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je bilanca stanja sestavljena iz sredstev (aktiva) in obveznosti do virov sredstev (pasiva), je pri oceni, s kolikšnimi dejanskimi sredstvi toženka razpolaga, potrebno analizirati strukturo obveznosti v bilanci stanja toženke (enako tudi v obrazložitvi odločbe VSL I Cpg 1946/2012 z dne 9. 7. 2012). Bilanca stanja toženke izkazuje, da ima slednja lastnega kapitala v višini 717.113,00 EUR, od tega kar 703.228,00 EUR iz naslova prenesenega čistega dobička preteklih let. Ta z vidika družbe pomeni obveznost do družbenikov - ne gre za sredstva ali dejanski denar, temveč za papirnato kategorijo. Dejstvo je, da toženka ne razpolaga s premoženjem v višini 750.562.00 EUR, iz katerega bi se tožnica lahko poplačala. Skupna vrednost sredstev, ki jih sodišče prve stopnje ocenjuje kot likvidna, je po mnenju pritožbe nezadostna oziroma nerealna. Toženka v ugovoru tudi ni razkrila, kaj predstavlja dolgoročna finančna naložba v znesku 553.330,00 EUR, kar še poglablja prepričanje pritožnice, da gre za nerealno vrednost oziroma za naložbo, ki ni ustrezno vrednotena.

Tožnica sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ga „razveljavi, sklep o začasni odredbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg …/... z dne 21. 10. 2013 potrdi in toženki naloži obveznost plačila stroškov pritožbenega postopka“. Podrejeno se zavzema za njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

4.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo tista dejstva, ki so pravno odločilna, je pa na takšni podlagi sprejelo zmoten materialno pravni zaključek. Zaradi tega je bilo treba sprejeto odločitev spremeniti (zavrniti ugovor).

7Tožnica je v zavarovanje denarne terjatve v višini 286.839,41 EUR z obrestmi predlagala izdajo začasne odredbe (prepoved organizacijam za plačilni promet, da izplačajo denarna sredstva z računov toženke do višine zavarovane terjatve). Sodišče prve stopnje je najprej izdalo sklep o zavarovanju, z izpodbijanim sklepom pa ugodilo ugovoru toženke, sklep o zavarovanju razveljavilo in predlog zavrnilo. Nosilni razlog za sprejeto odločitev je, da za izdajo začasne odredbe ni izpolnjena predpostavka iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

8Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom ne soglaša.

9Tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo je na podlagi 15. člena ZIZ treba upoštevati pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP, ki določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Katera dejstva je določena stranka dolžna trditi in dokazati, pove materialno pravo.

10V 270. členu ZIZ so določeni pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Sodišče takšno začasno odredbo izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala (prvi odstavek) in da je verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

11Na tožnici je torej (trditveno in dokazno) breme, da kumulativno izkaže obstoj z zakonom določenih predpostavk za izdajo začasne odredbe, na toženki pa breme, da v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe izkaže, da vsaj ena od njih ni podana.

12V obravnavani zadevi med pravdnima strankama dejstvo, ali je terjatev tožnice verjetno izkazana, ni sporno.

13Je pa med pravdnima strankama sporen obstoj subjektivnega pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju (drugi odstavek 270. člena ZIZ). V zvezi s tem je tožnica zatrjevala naslednje:

- da sta družbenika družbe F. d.o.o. (toženka), R. I. in S.P., na skupščini dne 29. 7. 2008, po tem, ko sta bila (že) seznanjena z vložitvijo revizije zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju II Pg .../... z dne 7. 9. 2006 in je (že) obstajala (potencialna) možnost, da bo pravna podlaga, na podlagi katere je družba prejela znesek 286.839,41 EUR, odpadla, sprejela sklep v obliki notarskega zapisa SV 597/08, da se opravi delitev družbe F. d.o.o. po postopku oddelitve z ustanovitvijo nove družbe;

- da je bila na podlagi tega sklepa in delitvenega načrta z dne 12. 6. 2008 ustanovljena nova družba F. nepremičnine d.o.o., s sedežem na istem poslovnem naslovu kot družba F. d.o.o.;

- da je bil obračunski dan delitve 31. 12. 2007, vpis v sodni register pa je bil izveden 2. 10. 2008;

- da je toženka na novoustanovljeno družbo prenesla opredmetena osnovna sredstva v višini 286.003,60 EUR (med njimi nepremičnini, ki jih je uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti);

- da je toženka na družbo F. nepremičnine d.o.o. prenesla bistveni del sredstev in bistveni del poslovanja: na obračunski dan delitve je imela toženka v poslovnih izkazih izkazana sredstva v višini 1.490.503,00 EUR, prihodke v višini 267.819,00 EUR in čisti dobiček v višini 295.823,00 EUR, po delitvi so se njena sredstva in poslovanje bistveno skrčila, tako da ima v letu 2012 le še 750.562,00 EUR sredstev, 54.657,00 EUR prihodkov in 32.059,00 EUR izgube, medtem, ko družba F. nepremičnine d.o.o. v letu 2012 izkazuje 1.533.610,00 EUR sredstev, 131.214,00 EUR prihodkov in 48.332,00 EUR čistega dobička;

- da iz javno objavljenih računovodskih izkazov ni razvidno, kam je toženka knjižila denarna sredstva v višini 286.839,41 EUR, ki jih je od tožnice na podlagi prisilne izvršbe prejela.

Toženka je (v nasprotju s tem) v ugovoru zatrjevala, da subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve iz drugega odstavka 270. člena ZIZ ni podana.

14Sodišče prve stopnje je ugovoru toženke ugodilo z razlago, da oddelitev družbe z ustanovitvijo nove sicer predstavlja aktivno ravnanje toženke, ki pa ni takšno, da bi imelo za posledico onemogočanje ali oteževanje izvršbe. Novoustanovljena družba sicer posluje bolje od toženke, vendar je na podlagi trenutnega finančnega in premoženjskega stanja toženke mogoče pričakovati, da bo tožnica prejela plačilo. Če se bo stanje poslabšalo, pa ima tožnica možnost, da ponovno predlaga izdajo sklepa o zavarovanju (točki 17 in 19 obrazložitve).

15Sodišče prve stopnje je v točkah 21, 22 in 24 obrazložitve zaključilo, da toženka (po formuli „knjigovodska vrednost sredstev - knjigovodska vrednost obveznosti = lastni kapital“) razpolaga z visokimi sredstvi kapitala kot lastnega vira financiranja (na dan 31. 12. 2012 je znašal 717.113,00 EUR), kar kaže na to, da ni prezadolžena. Njena sredstva znašajo 750.562,00 EUR, vsa sredstva (posojila, deleže v družbah) mogoče unovčiti, v letu 2012 je imela toženka kljub izgubi (zaradi prenesenega dobička) izkazan bilančni dobiček v znesku 703.306,00 EUR, iz izkaza poslovnega izida izhajajo (poslovni) prihodki v znesku 54.657,00 EUR, vse to pa kaže na to, da družba posluje.

16Pritožba takšne zaključke izpodbijanega sklepa utemeljeno graja.

17Za presojo, ali je verjetno izkazana nevarnost, da bo zaradi aktivnega ravnanja toženke uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena (na novo družbo ni bil prenesen le večji del opredmetenih sredstev ampak tudi poslovanje toženke), niso odločilni (tisti) podatki iz bilance stanja, ki jih izpostavlja sodišče prve stopnje (lastni kapital v višini 717.113,00 EUR, od tega osnovni kapital v znesku 10.400,00 EUR in preneseni čisti dobiček v znesku 703.228,00 EUR), saj spadajo v kategorij postavk „pasive“ - obveznosti do virov sredstev. Višina lastnega kapitala sicer odseva čisto knjigovodsko vrednost premoženja družbe, vendar ne pove ničesar o sestavi sredstev, iz katerih se upniki lahko poplačajo. Podatki o sestavi sredstev (v bilanci stanja se nahajajo v kategoriji postavk „aktiva“) pa so pri presoji, ali obstaja nevarnost uveljavitve terjatve tožnice, bistveni. Iz njih izhaja, kako so sredstva razporejena glede na njihovo sestavo (opredmetena, neopredmetena), kakšna je njihova likvidnost (ročnost), kako hitro so unovčljiva (dolgoročna, kratkoročna), itd.

18Tožnica se je utemeljeno sklicevala na okoliščino, da so bila z oddelitvijo na novo družbo prenesena unovčljiva sredstva v znesku 286.003,60 EUR. Sodišče prve stopnje primerjave med bilancami stanja družbe F. d.o.o. in F. nepremičnine d.o.o. po delitvi (otvoritvenih bilanc in bilanc stanja za obdobje od 2009-2012) ni opravilo. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da je družba F. d.o.o. na novo družbo prenesla (skoraj vsa) opredmetena osnovna sredstva v navedeni vrednosti (priloga 2 Delitvenega načrta, otvoritveni bilanci obeh družb). Takšno stanje, ki izkazuje, da ima nova družba (F. nepremičnine d.o.o.) več sredstev, pa izhaja tudi iz kasnejših (javno) objavljenih računovodskih izkazov (bilanc stanja za obe družbi v obdobju od 2012-2009, objavljenih na spletnih straneh AJPES pod rubriko „Javna objava letnih poročil - JOLP“).

19Tudi bilančni dobiček, ki ga družba F. d.o.o. vsa leta, tudi v času oddelitve, izkazuje v višini cca. 700.000,00 EUR, za presojo obstoja nevarnosti ni bistven. Pritožba ima prav, da gre zgolj za računovodsko kategorijo in ne za „realen“ denar, s katerim bi toženka (lahko) razpolagala, prav tako pa se upniki iz bilančnega dobička ne morejo poplačati. ZGD-1 strogo določa, za katere namene se lahko bilančni dobiček uporabi, med njimi poplačilo upnikom ni določeno (230. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1).(1) Smiselno enako velja za preneseni dobiček.

20.Prepričljiv tudi ni zaključek sodišča prve stopnje, da je vsa sredstva (posojila, deleže) mogoče unovčiti. Struktura sredstev v bilanci stanja družbe F. d.o.o. za leto 2012 kaže, da večino sredstev v bilanci stanja predstavljajo dolgoročne poslovne naložbe (553.330,00 EUR). Enako izhaja iz otvoritvene bilance družbe F. d.o.o. po oddelitvi. Dolgoročne finančne naložbe so sredstva, ki jih ima poslovni subjekt z namenom, da bi z donosi, ki izhajajo iz njih, dolgoročno povečal svoje finančne prihodke; so naložbe, ki naj bi se obdržale več kot leto dni in s katerimi naj se ne bi trgovalo.(2) To so naložbe v kapital drugih podjetij ali finančne dolgove drugih podjetij, države, občine ali drugih izdajateljev. Posebej izrazite so pri holdinški organiziranosti, kjer matično podjetje (holding) izkazuje svoje vložke v odvisna podjetja (družbe hčere). Trditveno in dokazno breme glede strukture teh naložb je na toženki. Ona je tista, ki ve za kakšno naložbo gre (kakšna je njena donosnost, unovčljivost, likvidnost), kolikšna je poštena (realna, tržna) vrednost tega premoženja, ali se zaradi tega zvišujejo prihodki družbe. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi morala toženka te okoliščine v ugovoru pojasniti, kar pa ni storila. Zgolj dejstvo, da toženka v bilanci stanja prikazuje visok znesek dolgoročnih poslovnih naložb, še ne dopušča zaključka, da gre za likvidno in unovčljivo sredstvo, iz katerega se bo tožnica lahko poplačala.

21Glede kratkoročnih finančnih naložb za leto 2012 (122.216,00 EUR) pa pritožba pravilno opozarja, da gre za posojila tretjim, finančni prihodki v višini 4.232,00 EUR (izkaz poslovnega izida za leto 2012) pa so v primerjavi z višino tožničine terjatve zanemarljivo nizki.

22Glede zatrjevane nevarnosti uveljavitve terjatve je treba (še enkrat) poudariti, da iz računovodskih izkazov (za toženko in novo družbo v obdobju od leta 2009 - 2012), ki so objavljeni na spletnih straneh AJPES, izhaja, da je toženka z opisanim aktivnim ravnanjem v letu 2008 večino (vnovčljivih) sredstev prenesla na novoustanovljeno družbo. Toženka konec leta 2012 izkazuje opredmetena sredstva le v višini 8.294,00 EUR (v letih 2011 in 2012 se je njihova vrednost zmanjševala), v letu 2012 so nizki tudi finančni prihodki, ki so rezultat kratkoročnih in dolgoročnih naložb (finančni prihodki iz deležev 0,00 EUR, iz poslovnih terjatev 2,00 EUR, iz danih posojil 4.232,00 EUR). Denarna sredstva, izkazana v bilanci stanja toženke, so prav tako zelo nizka (za leto 2012 znašajo 2.126,00 EUR). Iz strukture sredstev toženke torej izhaja, da toženka nima sredstev, iz katerih bi se tožnica lahko poplačala. V letih 2011 in 2012 toženka iz (tekočega) poslovanja izkazuje izgubo. V nasprotju s tem pa nova družba F. nepremičnine d.o.o. v otvoritveni bilanci in v bilanci za leto 2012, izkazuje drugačno strukturo sredstev: opredmetena osnovna sredstva v višini 861.327,00 EUR, naložbene nepremičnine v višini 638.419,00 EUR, kratkoročne poslovne terjatve v znesku 31.538,00 EUR in 2.326,00 EUR denarnih sredstev. Izgube ta družba ne izkazuje, pač pa vsa leta čisti dobiček, nazadnje (v letu 2012) v višini 48.332,00 EUR.

23Navedeno po oceni sodišča druge stopnje dopušča zaključek, za katerega se vseskozi zavzema tožnica, da je toženka z delitvijo družbe aktivno ravnala v smeri, da na novo družbo prenese večino sredstev, ki so unovčljiva in da nanjo prenese tudi poslovanje družbe. Vse do konca leta 2012 se struktura sredstev v bistvenem ni spremenila, kvečjemu se je še poslabšala (zmanjšala so se opredmetena osnovna sredstva, ki jih je imela toženka, tekoče posluje z izgubo).

24Dodati je še treba, da sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve zmotno zaključuje, da ni jasno, kam je toženka prejeta sredstva v višini 286.839,41 EUR knjižila, zato pa ni gotovo, da tožnica tega denarja ne bi mogla dobiti od nove družbe na podlagi univerzalnega pravnega nasledstva. ZGD-1 v šestem odstavku 623. člena določa, da z delitvijo preide na novo oz. prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova oz. prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba. To pa pomeni, da bi na novoustanovljeno družbo denarna sredstva v znesku 286.839,41 EUR prešla, če bi bilo tako določeno v delitvenem načrtu. Ker iz delitvenega načrta (priloga A20 spisa) to ne izhaja, in ker je bila oddelitev opravljena po stanju na dan 31. 12. 2007, znesek 286.839,41 EUR pa je bil prisilno izterjan po tem datumu (21. 2. 2008), je jasno, da denarna sredstva novo družbo pravno formalno niso mogla biti prenesena.

25Glede na takšno dejansko stanje tožnica od novoustanovljene družbe F. nepremičnine d.o.o. na podlagi šestega odstavka 623. člena ZGD-1 (univerzalnega pravnega nasledstva) ne bo mogla zahtevati plačila te terjatve.

26Bistvena okoliščina za presojo obstoja nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, je tudi dejstvo, da toženka ni izkazala, da je za znesek 286.839,41 EUR oblikovala (vsaj bilančne, če ne dejanske) rezervacije(3), kar bi v okviru dobre poslovne prakse kot dober gospodarstvenik morala storiti. Še posebej zato, ker je bila z vložitvijo revizije in s tem možnostjo, da pravna podlaga, na podlagi katere je prejela denarni znesek, lahko odpade, seznanjena.

27Nepomembno tudi ni, da toženka v ugovoru ni zatrjevala (in dokazovala) ekonomskih (gospodarskih) razlogov za izvedeno oddelitev z ustanovitvijo nove družbe.

28Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremenilo, tako da je ugovor zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

29O stroških postopka je odločilo v skladu s drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ker toženka z ugovorom ni uspela, je svoje stroške dolžna kriti sama, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na ugovor (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje te stroške ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Tožnici pripada 431,40 EUR po tar.št. 3468 ZOdvT, 22% DDV v višini 23,73 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, skupaj 546,31 EUR.

30Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je toženka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (431,40 EUR po tar.št. 3468 ZOdvT, 22% DDV v višini 94,91 EUR in materialni stroški v višini 20,00 EUR, skupaj 546,31 EUR). Toženka do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, saj v vlogi zgolj

ponavlja že izpostavljena pravna stališča. Stroške tako ni mogoče oceniti za potrebne.

----------------------

Op. št. (1): Na podlagi 230. člena ZGD-1 lahko skupščina družbe s sklepom o uporabi bilančnega dobička odloči, da se bilančni dobiček uporabi za razdelitev delničarjem, za oblikovanje drugih rezerv iz dobička, da se uporabi za druge namene (izplačilo delavcem, članom nadzornega sveta), vendar le, če statut tako določa, ali da ostane nerazporejen (se opredeli kot preneseni dobiček).

Op. št. (2): Vir:

http://www.ajpes.si/fipo/Pojasnila_za_gd_2006.asp.

Op. št. (3): Rezervacije se oblikujejo kot vnaprej vračunani stroški oziroma odhodki za zbiranje zneskov, ki bodo v prihodnosti omogočili pokritje takrat nastalih stroškov oziroma odhodkov, obravnavati jih je mogoče kot dolgove v širšem pomenu (http://www.ajpes.si/fipo/Pojasnila_za_gd_2006.asp).