VSM sodba I Cp 720/2013

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsodilnem delu (točka I in II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče ugotovilo (točka I izreka), da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na parcelnih številkah 500/1, 502, 503, 504, 507, 516, 519, 520, 550, vse vpisane pri vl. št. 118 k.o. R. (nadalje kmetijska zemljišča). V točki II izreka je odločilo, da se na podlagi navedene sodbe na navedenih kmetijskih zemljiščih v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do celote. V točki 3 izreka je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izbris solastninske pravice za tožence na navedenih kmetijskih zemljiščih ter zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na teh zemljiščih na ime tožnika. V odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 15.677,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2Prvostopno sodbo v obsodilnem delu (točka I in II izreka) ter v odločbi o pravdnih stroških (točka IV izreka) izpodbija tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se prvostopno sodišče v dokazni presoji ni opredelilo do vseh pravočasno predlaganih dokazov po toženi stranki (pri tem navaja kopijo potrdila o plačilu akontacije, ki se nahaja v prilogi B 14 spisa, odločbo o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 30. 7. 2008 - priloga B 15 ter odkaznega manuala z dne 28. 7. 2008 - priloga B 16, zapisnik o sprejemu ustne ovadbe z dne 10. 6. 2012, uradne zaznamke o izjavah osumljenca z dne 12. 7. 2011 in dne 22. 3. 2012, obvestilo o podrtih drevesih z dne 28. 5. 2011, odločba Zavoda za gozdove z dne 6. 6. 2011 ter delno odločbo Občine Ruše z dne 4. 1. 1993), zaradi česar je sodišče zraven relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. V nasprotju z določbo 286. člena ZPP pa je prvostopno sodišče tožeči stranki dopustilo navajanje dokazov po glavni obravnavi z dne 26. 4. 2012, kar tudi predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka. Enako velja za dokaz tožeče stranke o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 14. 9. 2000, ki ga je tožeča stranka v dokazne namene predložila šele 2. 10. 2012. Tudi z navedenim dokazom je tožeča stranka prekludirana, enako velja za zaslišanje priče A.K. v zvezi z navedeno listino. Zraven tega se prvostopno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do izpovedb drugotoženke in tretjetoženca ter tudi ne do izjave prič A.V. ter M.K. Ker prvostopno sodišče ni sprejelo dokazne ocene o izpovedbah zaslišanih prič in strank postopka, je prvostopno sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka.

Prvostopno sodišče je tudi dokazno zmotno presodilo, da je bil tožnik dobroverni posestnik kmetijskih zemljišč. Tožnik ni mogel biti dobroveren iz razloga, ker v zemljiški knjigi na navedenih zemljiščih ni bil vknjižen kot lastnik, pri čemer je bil tudi seznanjen z vknjižbo prepovedi odtujitve in obremenitve na spornih zemljiščih. Ker je bil seznanjen s plombo, ni mogel biti dobroveren. Izhajajoč iz takega zemljiškoknjižnega stanja tožnik ni mogel biti v opravičljivi zmoti, da je lastnik zemljišča. Do nasprotnega zaključka tudi ne privedejo izvajanja prvostopnega sodišča, da je tožnik na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih s pravno prednico tožencev, postal lastniški dobroverni posestnik. Navedene pogodbe namreč niso predstavljale veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice, ker D.O. (mati in pravna prednica tožencev) navedenih pogodb ni mogla veljavno sklepati ravno zaradi vknjižene prepovedi odtujitve in obremenitve. Po izbrisu prepovedi odtujitve in obremenitve za sporna kmetijska zemljišča pa tožeča stranka ni poskrbela za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime na podlagi prodajne pogodbe in je tako njen zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zastaral.

Prvostopno sodišče je tudi zmotno ocenilo pričetek teka priposestvovalne dobe, ki bi naj po presoji prvostopnega sodišča začela teči najkasneje 25. 3. 1995. Začetek priposestvovanja bi v obravnavanem primeru lahko priče teči šele dne 5. 11. 1999, ko je bila na spornih kmetijskih zemljiščih izbrisana prepoved odtujitve in obremenitve, s čimer je bila seznanjena tudi tožeča stranka.

Zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je sporna kmetijska zemljišča tožeča stranka pridobila v posest leta 1994 oziroma najkasneje 1995. Nasprotno, tožeča stranka spornih kmetijskih zemljiščih nikoli ni imela v posesti. Že iz dejstva, da tožeča stranka za navedena zemljišča nikoli ni plačevala javnih dajatev, temveč je te plačevala D.O., izhaja, da tožeča stranka spornih kmetijskih zemljišč ni imela v posesti. Zraven tega tožeča stranka v spornem obdobju tudi nikoli ni gospodarila z gozdovi, kar izhaja iz izpovedbe priče A.K. in katero sta potrdili priči A.V. in M.K. Enako izhaja iz izpovedbe priče A.P. Iz izpovedb navedenih prič tudi izhaja, da so s spornimi kmetijskimi zemljišči dejansko gospodarili toženci.

V zvezi s prodajnima pogodbama z dne 4. 10. 1994 in 25. 3. 1995, sklenjenima med tožnikom in D.O. za sporna kmetijska zemljišča, pa pritožba zatrjuje, da je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da sta bili glede plačila kupnine po tožniku izpolnjeni ter še dodaja, da dejansko navedeni pravni posel predstavlja zavarovanje za posojilo, katerega je tožnik dal prvotožencu. Pritožba še dodaja, da predmet prodajne pogodbe z dne 4. 10. 1994 in 25. 3. 1995 niso iste nepremičnine, kar izhaja iz zapisa vložne številke v zemljiški knjigi za navedena zemljišča v navedenih pogodbah. Sicer pa tudi plačila, katera je tožnik izvedel na podlagi navedenih pravnih poslov, izkazujejo nedobrovernost tožnika.

Pravdni stroški pa so tudi nepravilno odmerjeni. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3V izjemno obširnem odgovoru na pritožbo, v katerem tožeča stranka polemizira s pritožbenimi zatrjevanji tožene stranke, se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po določbi določbi drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Citirana določba uzakonja pridobitev lastninske pravice na izviren način na podlagi protiknjižnega priposestvovanja. Protiknjižno priposestvovanje je priposestvovanje nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo, a jo priposestvuje oseba, ki ni vpisana v zemljiško knjigo kot lastnik. Predpostavke priposestvovanja so dobra vera, lastniška posest in potek časa. Vse navedene predpostavke (ob predpostavki, da gre za stvar, na kateri se lahko pridobi lastninska pravica in da obstaja sposobnost subjekta, da pridobi lastninsko pravico) morajo biti podane kumulativno. Izhajajoč iz drugega odstavka 43. člena SPZ, ki določa protiknjižno priposestvovanje, se kot neutemeljena pokažejo pritožbena izvajanja, da ni možno priposestvovanje na nepremičnini, na kateri je druga oseba vpisana kot lastnik.

6Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da v predmetni zadevi tožnik razpolaga s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice z vknjižbo na spornih kmetijskih zemljiščih. Tak pravni naslov predstavljata prodajni pogodbi z dne 4. 10. 1994 (priloga A2) in dne 25. 3. 1995 (priloga A4), kateri sta sklenila tožnik in D.O., pravna prednica tožencev (mati tožencev). Prodajna pogodba z dne 25. 3. 1995 predstavlja povsem perfekten pravni naslov, na podlagi katerega bi lahko tožnik, ko je bila v zemljiški knjigi kot lastnica vpisana D.O., dosegel vknjižbo lastninske pravice na svoje ime v zemljiški knjigi. Navedena prodajna pogodba ima tako zavezovalen kot razpolagalen pravni posel. Prvostopno sodišče ima prav, da so predmet navedenih prodajnih pogodb ista kmetijska zemljišča, pri čemer je v prodajni pogodbi z dne 4. 10. 1994 očitno pomotoma vpisana vložna številka 19 k.o. R., kar je popravljeno s prodajno pogodbo z dne 25. 3. 1995, kjer je napisana pravilna vložna številka 118 k.o. R. Pritožbena izvajanja, da predmet navedenih prodajnih pogodb niso ista kmetijska zemljišča, so neutemeljena.

7Da navedeni prodajni pogodbi dejansko ne predstavljata prodajnih pogodb, temveč le pravna posla, s katerimi se je zavarovalo posojilo, katerega je dal tožnik prvemu tožencu, so neutemeljena pritožbena izvajanja. Kot prvo navedeni prodajni pogodbi nista izpodbiti, iz vsebine prodajnih pogodb pa povsem jasno izhaja, da gre za nakup spornih kmetijskih zemljišč in to po pravilih Zakona o kmetijskih zemljiščih, kar izhaja tudi iz potrdil pristojnih upravnih organov, kot je zavedeno v overitveni klavzuli v prodajni pogodbi z dne 25. 3. 1995 (priloga A4). Da je sporna kmetijska zemljišča od pravne prednice tožencev tožnik kupil, pa potrjujejo tudi priče M.K., odvetnik, ki je sodeloval pri sestavi pogodbe, J.G., F.S., M.P., C.S., Z.L., J.K., J.G., I.G., A.B., A.P., B.P., I.Z., kot pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče tudi nima nobenega pomisleka, da je bila prodajna pogodba za sporno kmetijsko zemljišče po tožniku izpolnjena, ker že iz zapisa prodajne pogodbe (točka III pogodbe z dne 25. 3. 1995) povsem jasno izhaja, da je tožnik do podpisa pogodbe poravnal že 175.000,00 DEM (ta znesek je bil plačan že leta 1994 ob podpisu prve pogodbe) od dogovorjene kupnine 215.000,00 DEM. Preostali znesek 40.000,00 DEM pa je tožnik izročil oktobra 1994 prvotožencu (sporazum - priloga A6) in to kljub dejstvu, da prodajna pogodba ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Da je kupnina po pogodbi po tožniku bila izplačana in tako pogodba izpolnjena, pa zraven tega izhaja iz izpovedb tožnika ter zgoraj navedenih prič, kot tudi pravilno ugotavlja prvostopno sodišče.

8Nadalje prvostopno sodišče nima pomisleka, da je tožnik na spornih kmetijskih zemljiščih pričel izvrševati lastniško posest že leta 1994 po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 4. 10. 1994, najkasneje pa meseca maja leta 1995, ko je bila prodajna pogodba z dne 25. 3. 1995 overjena pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu. V točki VI pogodbe z dne 25. 3. 1995 je bilo namreč med pogodbenimi strankami izrecno dogovorjeno, da dejansko posest in užitek nepremičnin tožnik nastopi z dnem sodne overitve te pogodbe. Tožnik je lastniško posest na spornih kmetijskih zemljiščih začel izvrševati najkasneje v mesecu maju 1995 in najkasneje od tega dne dalje je začela teči desetletna priposestvovalna doba.

9V obdobju od najkasneje maja 1995 do leta 2008, ko je prišlo do spora med tožnikom in toženci o gospodarjenju z gozdovi, torej več kot deset let, je tožnik na spornih zemljiščih izvrševal dobroverno lastniško posest, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova (27. člen SPZ). Tožnik v navedenem obdobju dejansko ni izvajal kakšnih posebnih posekov dreves v gozdu, ker je kupljena kmetijska (pretežno gozdna) zemljišča kupil kot investicijska vlaganja. Je pa tožnik občasno, kar je za gospodarjenje z gozdnimi zemljišči povsem normalno in običajno, pogledal, kaj se v gozdu dogaja, kar izhaja iz izpovedbe samega tožnika ter prič, navedenih pod točko 7 razlogov te sodbe, kot tudi pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče. Zraven tega je tožnik leta 2000 dobil dovoljenje pristojne območne enote zavoda za gozdove za posek dreves (priloga A41), okoliški kmetje pa so tožnika obravnavali kot lastnika spornih kmetijskih zemljišč (gozdov). Tudi navedeni dokazi (zlasti listinski dokaz o dovoljenju poseka dreves na ime tožnika iz leta 2000) izkazujejo dejstvo, da je tožnik bil tisti, ki je gospodaril s spornimi kmetijskimi zemljišči - gozdovi. Že izhajajoč iz navedenih dejstev, ob dejstvu, da je tožnik sporna kmetijska zemljišča kupil s pravno veljavno prodajno pogodbo, pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče nima nobenega pomisleka, da je tožnik na spornih kmetijskih zemljiščih izvrševal lastniško posest. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

10Izhajajoč iz določbe 28. člena SPZ je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Tožnik je na spornih kmetijskih zemljiščih v obdobju najkasneje od meseca maja 1995 pa do leta 2008, ko so v gozdovih posek dreves opravili toženci in je zaradi tega prišlo do spora med tožnikom in toženci, izvrševal dobroverno lastniško posest, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče. Tožnik je že na podlagi navedenih prodajnih pogodb, ob dejstvu, da na spornih kmetijskih zemljiščih vse do leta 2008 ni gospodaril nihče drug (da v gozdovih od leta 2000 pa do 2008 ni bil opravljen noben posek dreves izhaja iz izpovedbe priče A.K., vodje pristojne območne enote zavoda za gozdove), lahko bil prepričan, da je lastnik spornih kmetijskih zemljišč. Dobrovernosti tožnika tudi ne more spremeniti dejstvo, da očitno ni poskrbel, da bi se na podlagi prodajne pogodbe z dne 25. 3. 1995 opravila vknjižba lastninske pravice na ime tožnika. Neskrbnost tožnika pri izvedbi vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo je namreč potrebno tehtati s skrbnostjo prodajalke, ki je bila tudi na podlagi navedene pogodbe zavezana k izvedbi vknjižbe lastninske pravice na ime tožnika. D.O. kot prodajalka nepremičnine je na podlagi navedene prodajne pogodbe tudi izpolnila le del svoje obveznosti - tožniku je kupljena kmetijska zemljišča prepustila v posest, ni pa izpolnila obveznosti prenosa lastninske pravice. Tožniku, ki je razpolagal s pravnim naslovom za pridobitev lastninske pravice na spornih kmetijskih zemljiščih tako tudi iz tega razloga ni mogoče očitati nedobrovernosti, kot smiselno zatrjuje pritožba.

11Dokazne presoje prvostopnega sodišča, da je bil tožnik v obdobju maj 1995 do leta 1998 dobroverni lastniški posestnik, tudi ne morejo spremeniti sklicevanja pritožbe na izpovedbe prič A.V. in M.K., ker so izpovedbe navedenih prič, da tožnik ni hasnoval in gospodaril z gozdovi, v nasprotju z izpovedbo že navedenih prič pod točko 7 razlogov te sodbe, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča verodostojno povedale povsem nasprotno, da je tožnik s spornimi kmetijskimi zemljišči - gozdovi gospodaril že od leta 1994 oziroma 1995 dalje, ko je posestvo kupil od D.O. Enako velja za izpovedbo priče A.K., ko je na naroku dne 6. 7. 2011 povedal, da so z gozdovi gospodarili O, ne pa S. Da je izpovedba te priče v tem delu neverodostojna, zraven povsem nasprotnih izjav ostalih prič, izhaja tudi iz dejstva, da je ravno A.K. kot vodja območne enote zavoda za gozdove v letu 2000 izdal odločbo, s katero je dovolil posek v spornih gozdovih tožniku, ne pa O. Da pa se sodišče dokazno ni opredelilo do izpovedbe drugotoženke in tretjetoženca pa so neutemeljena pritožbena izvajanja, ker je prvostopno sodišče ravno na podlagi izvedenih dokazov pravilno presodilo, da trditve tožene stranke, katere so podprte z izjavami drugotoženke in tretjetoženca, in sicer, da tožnik ni bil dobroverni lastniški posestnik na spornem kmetijskem zemljišču, ne držijo.

12Res je, da se prvostopno sodišče ni dokazno opredelilo do po toženi stranki predlaganih dokazov, kot so ti navedeni v prvem odstavku točke 2 razlogov te sodbe. Navedeni dokazi iz razloga, ker vsi posegajo v obdobje izven priposestvovalne dobe, ne predstavljajo odločilnega dokaza za presojo o lastniški dobroverni posesti tožnika. Tako pa navedena opustitev prvostopnega sodišča tudi ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi neizvedbe navedenih dokazov tudi dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.

13Dejstvo, da je na spornih kmetijskih zemljiščih bila od julija 1994 do novembra 1999 vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist tretje osebe, pa tudi ne izkazuje nedobrovernosti tožnika, kot zatrjuje pritožba. Vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve namreč ne izvira iz pravnih poslov med tožnikom in prodajalko oziroma tožnikom ter toženci iz te pravdne zadeve. Zraven tega pa je tožnik na podlagi že navedenih prodajnih pogodb (priloga A2 in A4) razpolagal z veljavnim zavezovalnim pravnim poslom, na podlagi katerega je kot kupec spornih kmetijskih zemljišč lahko bil prepričan, da je lastnik teh nepremičnin. To še toliko bolj ob dejstvu, da je po prodajalki in odvetniku M.K., torej pravnem strokovnjaku, ki je sodeloval pri sestavi prodajne pogodbe, bil seznanjen, da je navedena vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve le prehodne narave, kar se je izkazalo tudi kot resnično, saj je bila ta izbrisana novembra 1999. To pa pomeni, da tožnik kljub vednosti o vknjiženi prepovedi odtujitve in obremenitve, ni bil nedobroveren, saj je razpolagal s pravno veljavnim zavezovalnim pravnim poslom, s katerim je na kmetijskih zemljiščih - gozdovih izvrševal lastniško posest. Prepoved odtujitve in obremenitve je tožniku začasno le onemogočala zemljiškoknjižno izvedbo pogodbe, vknjižbo lastninske pravice in kot taka v danem primeru ni vplivala na tožnikovo prepričanje, da je lastnik kmetijskih zemljišč, katere je kupil, plačal in hasnoval. Prepoved odtujitve in obremenitve tako ne izključuje tožnika kot dobrovernega lastniškega posestnika. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

14V zvezi s pritožbenimi zatrjevanji o kršitvah prvostopnega sodišča v zvezi s prekluzijo dokazov po določbi 286. člena ZPP pa pritožbeno sodišče le dodaja, da je tožeča stranka glede na pravdanje tožene stranke in postopanje prvostopnega sodišča pravočasno pridobila oziroma se je v dokazne namene pravočasno sklicevala na listine iz pravdnega spisa P 382/84, vodenim pred Temeljnim sodiščem v Mariboru, Enota v Slovenj Gradcu. To tudi velja za izvedbo dokaza z vpogledom v odločbo o poseku dreves iz leta 2000, ker je ta dokaz v skladu z določbo četrtega odstavka 286. člena ZPP pravočasno predlagala tožeča stranka potem, ko je tožena stranka pričela zatrjevati, da tožnik na spornih kmetijskih zemljiščih - gozdu ni opravil nobenega poseka, oziroma da mu ni bila izdana nobena odločba o dovoljenosti poseka dreves. Tako pa prvostopnemu sodišču tudi ni očitati nepravilnosti pri izvajanju dokazov po določbi 286. člena ZPP in s tem povezane relativne bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

15Prvostopno sodišče je tudi pravilno odmerilo pravdne stroške. Z izdajo zamudne sodbe v obravnavani zadevi zoper K.B. se sporna vrednost ni zmanjšala. Pravdne stroške pa je v tej pravdi glede na izdano zamudno sodbo zoper K.B. pripisati tožencem. Same pravilnosti odmere priglašenih stroškov tožena stranka ne izpodbija.

16Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

17Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje pritožbene stroške. V sicer zelo obširnem odgovoru na pritožbo se tožeča stranka opredeljuje do pritožbenih izvajanj, pri čemer pa tožeča stranka ponavlja svoja izvajanja iz pravde. Tako tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k razjasnitvi zadeve v pritožbenem postopku in zato krije sama svoje pritožbene stroške.