VSK sklep I Ip 9/2014

Pritožbi se ugodi, sklep v zavrnilnem delu pod točko I ter v točkah II in III izreka razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in sklep o izvršbi razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo 638,40 EUR glavnice in dela pripadajočih zakonskih zamudnih obresti ter v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo tako, da sklep o izvršbi ostane v veljavi glede izterjave glavnice še v znesku 8.813,89 EUR in zakonskih zamudnih obresti, kot je to opredelilo pod točko 2/II izreka sklepa in v preostalem delu ugovor dolžnika zavrnilo. Pod točko II je ugovor zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo zavrnilo, pod točko III pa odločilo o stroških.

Dolžnik se je zoper zavrnilni del sklepa pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je v ugovoru zatrjeval in predlagal dokaze, da sta dolžnik in mati upnika skupaj s samim upnikom po sklenitvi poravnave – izvršilnega naslova, živela v zunajzakonski skupnosti od leta 2004 do februarja 2012, preživnina se je torej plačevala na drugačen način, ne gotovinsko ali z nakazilom na TRR matere. Sodišče zmotno meni, da je po sodni poravnavi edina oblika plačila preživnine le denarno plačilo. Sodišče bi moralo v ugovornem postopku preveriti, ali so nastopila dejstva, ki so povzročila prenehanje terjatve, ki lahko preneha tudi na drug način, sodna praksa gre v drugo smer (sklep VSL I Ip 4137/2011), v primeru obstoja zunajzakonske skupnosti se šteje, da je bila preživninska obveznost izpolnjena. Druga zmotna uporaba materialnega prava pa je glede 2. točke 358. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Zastaranje je odloženo na čas, ko otrok postane polnoleten, toda ni pravično, da upnik vlaga izvršbo za skoraj deset let nazaj in zahteva tudi zakonske zamudne obresti ter se je tudi o tem že izjasnila sodna praksa, preživninski obroki zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je v triletnem roku (sklep VSL III Cp 182/2003). Sicer pa, če bi sodišče pravilno rešilo vprašanje plačevanja preživnine v času obstoja zunajzakonske skupnosti, to vprašanje ni več pomembno.

Upnik je odgovoril na pritožbo. Zunajzakonska skupnost med materjo mladoletnega upnika in dolžnikom po letu 2004 ni obstajala. Sicer pa je sodišče prve stopnje vezano na izvršilni naslov. Če je med strankama po sklenitvi sodne poravnave zares obstajala zunajzakonska skupnost, bi lahko kadarkoli sklenili novo sodno poravnavo. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa ter priglaša stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v delu, v katerem pritožnik ni uspel, torej v zavrnilnem delu, v okviru pritožbenih razlogov ter pri tem pazilo na obstoj uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev ter pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ).

Ker je upnik mladoleten (rojen 19.6.2004), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil ugovor zastaranja neutemeljen, tudi posamezni preživninski obroki, s katerimi se črpa pravica do preživljanja, niso zastarali, saj dokler traja roditeljska pravica, (načeloma do polnoletnosti otroka – 17. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR), zastaranje med starši in otroki ne teče po določbi 2. točke 358. člena OZ, v konkretnem primeru glede na starost upnika vzrok za zadržanje zastaranja še obstoji. Nasprotni razlogi pritožbe so pravno zmotni.

Pritrditi pa je pritožbi, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da obveznost ni prenehala tudi, če bi se izkazalo, da sta mati mladoletnega upnika in dolžnik živela v zunajzakonski skupnosti tudi po 29.10.2004 do konca februarja 2012 in so te navedbe pravno neupoštevne, saj je sodišče vezano na izvršilni naslov, ki nalaga način izpolnitve naložene preživninske obveznosti. Obveznost bi lahko prenehala tudi z dogovorom, po drugi strani pa je treba upoštevati, da sta odločitvi o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo materi in o preživljanju (ko je očetu, dolžniku, naloženo plačilo preživnine) neločljivo povezani, saj če imata oba roditelja otroka v varstvu in vzgoji, ga oba dejansko preživljata ter odpade plačilo preživnine (prim. tudi 105.a člen ZZZDR), prav to pa je trdil dolžnik, in sicer, da je med otrokovo materjo, zakonito zastopnico mladoletnega upnika, in dolžnikom, v spornem obdobju obstajala zunajzakonska skupnost. Ta trditev je torej pravno pomembna, prvostopenjsko sodišče, ki je materialnopravno zmotno štelo, da ta okoliščina ne more imeti pravne teže, ni presodilo te trditve v povezavi s predlaganimi dokazi ter posledično v povezavi z nasprotnimi trditvami upnika in odločilnih dejstev, ki bi omogočala presojo, ali je ugovor utemeljen, ni ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sklep v izpodbijanem obsegu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek ter bo v okviru gornjih napotkov moralo ponovno odločiti o ugovoru.

V posledici delne razveljavitve je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).