VSL sklep II Cp 774/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je vložil toženec R. Š. in s katerim je zahteval, da se tožnici V. Š. in njeni pooblaščenki M. Š. naloži, da tožencu R. Š. in osebam po njegovi izbiri, v roku treh dni izročita ključe gospodarskega objekta, stoječega na parc. št. 530/35, k.o. M. in omogočita neovirano uporabo nepremičnine na prej navedeni parcelni številki in da se pooblaščenki tožnice, M. Š., prepove nadaljnje nagajanje ter dostop na toženčevo služnostno pot do objekta, stoječega na parc. št. 530/35, k.o. M., ki poteka s H. ceste preko vzhodnega dvorišča in severnega predprostora delavnice, stoječe na parc. št. 530/14, k.o. M. Predlagal je še, da se tako tožnici kot njeni pooblaščenki M. Š., hkrati določijo sodni penali v višini vsaki po 200,00 EUR dnevno, če ne bosta ravnali v skladu s 1. in 2. točko sklepa.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi ali pa naj sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. V bistvenem navaja, da je bil sklep izdan brez opravljene obravnave in da je sodišče očitno napačno ugotovilo, da je izvršilna zadeva In 00/00091 že pravnomočno zaključena. Izvršitelj namreč iz objekta na parc. št. 530/35, k.o. M. še ni ničesar izpraznil. Ker je zaklenil napačna vrata, ni pa zaklenil vrat iz sosednje delavnice, je M. Š. celo omogočil vstop v njegovo delavnico.

(3.) Kot izhaja iz podatkov spisa, je pritožnik predlagal izdajo začasne odredbe v pravdni zadevi P 1014/98-II, ki je pravnomočno zaključena, postopek pa je tekel na podlagi tožbe tožnika J. in V. Š.. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi 10.11.1999 s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter izročilno in darilno pogodbo ter pogodbo o dednem odpravku z dne 24.2.1986, na podlagi katere sta tožnika J. in V. Š. izročila v last in posest tožencu R. Š. vsak svoj do ½ solasten delež na nepremičninah, parc. št. 530/35, k.o. M., v celoti razveljavilo v delu, ki se nanaša na toženca R. Š.. Tožencu je bilo tudi naloženo, naj zgoraj navedene nepremičnine izprazni ter jih proste oseb in stvari izroči tožeči stranki v last in posest, v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je tožencu naložilo, da izroči tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis v zemljiško knjigo, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi, pri navedenih nepremičninah vknjižila lastninska pravica na ime tožnikov, na vsakega do ½. V zvezi s to sodbo, kot je razvidno iz prilog B19, B32, B33, B45, B46 in B47, teče izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. In 00/91, ki še ni zaključen. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je glede na navedeno, dejansko nepravilna. Ne glede na to, pa je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlagano začasno odredbo, kljub temu pravilna, vendar pa iz drugih razlogov.

(4.) Začasno odredbo sodišče izda zaradi zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve upnika, pri čemer se takšna začasna odredba lahko izda pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba (270., 272. in 267. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ). Predlog za izdajo začasne odredbe glede na navedeno lahko vloži upnik, ki mora poleg drugih pogojev, ki jih predpisuje ZIZ, s stopnjo verjetnosti izkazati tudi obstoj terjatve ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. V konkretnem primeru pritožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe v pravdni zadevi, kjer ne nastopa kot tožnik (torej kot upnik) temveč kot toženec, kar pomeni, da predmet obravnave v tem postopku, niti v postopku izvršbe, ki še teče, ni njegova morebitna terjatev, ampak terjatev obeh tožnikov. Že iz tega razloga ni pravne podlage za izdajo predlagane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje bi glede na navedeno moralo sicer o predlogu odločiti vsebinsko in ga zavrniti iz razlogov, ki so navedeni, vendar pa drugačna odločitev (zavrženje) ni v pritožnikovo škodo, oziroma pomeni zanj ugodnejšo odločitev v katero zato pritožbeno sodišče ni posegalo. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko navaja, da bi sodišče moralo razpisati obravnavo, saj razpis naroka v tej fazi postopka ni potreben.

(5.) Ker pritožba glede na navedeno ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP).