VSL sklep II Ip 1118/2010

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zavrnilo, saj je presodilo, da je ta neobrazložen, ker dolžnik za zatrjevana dejstva ni ponudil nobenih dokazov.

Proti sklepu se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje dolžnik po pooblaščencu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba ter da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter ga vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dolžnik poudarja, da njegov ugovor temelji na negativnem dejstvu, in sicer da upnik za odpravo pomanjkljivosti v garancijskem roku ni predložil ustrezne bančne garancije za izvedena dela. V ugovoru je namreč izrecno poudaril, da plačilo preostalega zneska pogojuje s predložitvijo predmetne bančne garancije. Ker gre za negativno dejstvo, ga dolžnik ne more dokazati. Dokazno breme glede predložitve bančne garancije pa nedvomno leži na upniku, saj sta tako teorija kot sodna praksa zavzeli stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (Sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 751/2006). Skladno s citiranim sklepom dolžnik tudi ni bil dolžan predlagati sodišču, naj pozove upnika na predložitev dokaza o izročitvi bančne garancije. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določbo drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj je ugovor dolžnika potrebno šteti za obrazložen, saj je zatrjeval negativno dejstvo, ki preprečuje izvršbo, dokazno breme glede obstoja tega dejstva pa je na upniku. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa v celoti neutemeljena. Zakon o izvršbi in zavarovanju v 53. členu jasno določa, da mora biti ugovor dolžnika obrazložen, to je podkrepljen z dejstvi in dokazi. Trditve o teh dejstvih morajo biti nadalje konkretne in določne. V predmetnem postopku pa je dolžnik podal le splošne trditve, za katere ni predložil nikakršnih dokazil v obliki pogodbe, sporazuma ali dogovora, iz katerih bi izhajala dolžnost upnika predložiti bančno garancijo. Iz previdnosti upnik v nadaljevanju pojasnjuje tudi vsebinski temelj svojega zahtevka in zanj predloži dokaze. Priglasi stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

Po določbi drugega odstavka 53. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 61. člena ZIZ mora biti ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predlagati dokaze zanje, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri tem mora dolžnik zatrjevati pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi v pravdi lahko uspel, če bi se izkazala za resnična (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na občni seji dne 9. 12. 1999). Glede na to je lahko neobrazložen le tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami (prim. odločitev Ustavnega sodišča Up-854/05 z dne 7. 2. 2007). Tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma, na primer takrat, kadar je neobstoj dejstva odvisen od obstoja nekega drugega dejstva, ki izključuje možnost istočasnega obstoja prerekanega dejstva (npr. dokazovanje tako imenovanega alibija), sicer pa je dokazno breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva na tistem, ki njegov obstoj zatrjuje (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 751/2006 z dne 28.01.2009).

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je mogoče šteti ugovor dolžnika za neobrazložen. Dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je z upnikom poslovno sodeloval na podlagi sklenjene gradbene pogodbe ter da se je upnik s to pogodbo zavezal predložiti ustrezno bančno garancijo za odpravo pomanjkljivosti izvedenih del v garancijskem roku, katere pa še ni predal. Iz tega razloga dolžnik zavrača plačilo izterjevanega zneska do predložitve predmetne bančne garancije. Zatrjevana dejstva pa ne predstavljajo konkretnih pravno pomembnih dejstev, na podlagi katerih bi dolžnik v kasnejši pravdi lahko uspel. Dolžnik namreč ni zatrjeval, da je po sklenjeni pogodbi njegova obveznost plačila pogojena z upnikovo izstavitvijo bančne garancije. Gradbena pogodba sicer predstavlja dvostransko pogodbo, pri kateri se načeloma uporabljajo pravila o sočasnosti izpolnitve (prim. 101. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001), vendar pogodbena stranka ne more brez pojasnila zadrževati svoje izpolnitve, ne da bi nasprotni stranki ugovor neizpolnitve tudi postavila. S stališča vsebine obveznosti pa se to pravilo nanaša predvsem na glavno obveznost pogodbene stranke. Iz tega razloga so pomanjkljive že same trditve dolžnika v ugovoru, zaradi česar ta standarda obrazloženosti v smislu drugega odstavka 61. člena ZIZ ne dosega. Nadalje pa pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da nikakor ni pravilno pritožbeno stališče, da gre v obravnavani zadevi za zatrjevanje t. i. negativnega dejstva, zaradi česar dolžniku ne bi bilo treba predlagati izvedbe dokazov. V obravnavani zadevi namreč ne gre za to, da dolžnik ne bi mogel dokazati same predložitve bančne garancije s strani upnika, kot izhaja iz pritožbenih navedb, temveč je bistveno, da dolžnik ni dokazal niti ni predlagal izvedbe dokaza, ki bi takšno obveznost upnika sploh izkazovale. Drži sicer, da je dokazno breme na tistem, ki obstoj obveznosti zatrjuje in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva (negativa non sunt probanda). Vendar dolžnik v tem primeru priznava poslovno razmerje z upnikom, meni le, da izvedene storitve zaradi ravnanja upnika oziroma zaradi neizpolnitve njegove obveznosti še ni dolžan plačati. Dokazno breme, da je upnikova pravica do plačila izvedenih del po pogodbi pogojena z izstavitvijo bančne garancije, pa je v obravnavanem primeru na dolžniku. Gre torej za dokazovanje „pozitivnega“ dejstva, to je obveznosti upnika po 34. členu gradbene pogodbe, na katerega se dolžnik sklicuje, vendar vpogleda v pogodbo kot dokaza dolžnik ne predlaga.

Odločitev sodišča prve stopnje je glede na zgoraj obrazloženo pravilna, saj dolžnik v ugovoru ni navedel pravnorelevantnih trditev, zaradi česar je njegov ugovor zoper sklep o izvršbi neobrazložen. Pritožba dolžnika tako ni utemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), odločitev o tem pa je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Nadalje pa tudi upnik krije sam svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj ta v izvršilnem postopku ni obvezen, poleg tega pa si z njim upnik v ničemer ni izboljšal svojega procesnega položaja, navedel pa ni ničesar, s čimer se pritožbeno sodišče ne bi seznanilo že iz podatkov spisa.