UPRS sodba I U 828/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo uporabnega dovoljenja Upravne enote Kamnik št. 351/185/2012/15 z dne 12. 10. 2012, ki se nanaša na rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta v vrtec, zunanjo in prometno ureditev, komunalne priključke na zemljišču parc. št. 1451/6, 1496/14, 481/1 in 479/4, vse k.o. ..., in vodovodni priključek na zemljiščih parc. št. 1451/4, 1451/5 in 479/1, vse k.o. ..., investitorja družbe A., d.o.o. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnica vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in v njem navajala, da bi morala biti kot izvajalka dela strojnih instalacij skladno z 89. členom Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) vabljena na tehnični pregled, predložiti pa bi morala tudi izjavo o zanesljivosti objekta za strojne instalacije, ki je sestavni del dokazila o zanesljivosti objekta, ta pa je pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja. Pri tem omenja verjetnost, da so bile upravnemu organu predložene nepristne listine, kar naj bi bil razlog za izrek ničnosti odločbe. Toženka sklep utemeljuje na ugotovitvi, da je tožnica zamudila enomesečni rok iz 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP in da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena stranka, saj ni predložila ustreznih dokazil (pogodbe z investitorjem).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. Strinja se z odločitvijo upravnega organa prve stopnje, obrazložitev pa delno nadomešča s svojimi razlogi. Stališče upravnega organa prve stopnje, po katerem tožnica ni upravičena oseba za vložitev predloga za obnovo postopka, ocenjuje kot pravilno, vendar ne iz razloga, ker tožnica ni predložila dokazil, pač pa ker drugi odstavek 96. člena ZGO-1 izrecno navaja, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor. Pri tem se sklicuje tudi na pomen uporabnega dovoljenja, ki je zgolj v preverjanju tehničnih vprašanj glede objekta. Neplačane terjatve tožnice, ki bi jih bila dolžna poravnati prizadeta stranka, pa ne predstavljajo zakonitega zadržka zoper izdajo zahtevanega uporabnega dovoljenja. Glede na ugotovitev, da je obnovitveni predlog podan s strani neupravičene osebe, upravni organ druge stopnje ni preverjal oziroma presojal predpostavke pravočasnosti podanega predloga, ker je za odločitev v zadevi zadostna že ugotovitev, da ni izkazana ena izmed predpisanih predpostavk.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je bila na podlagi dogovora, sklenjenega s prizadeto stranko, ki je bila investitor rekonstrukcije navedenega objekta, zavezana zgraditi vodovodne inštalacije, ogrevanje, prezračevalni sistem in klimatizacijo za učilnice, prezračevalni sistem za kuhinjo in izvesti montažo radiatorjev. Do konca leta 2011 je zgradila del vodovodnih inštalacij, prezračevalne inštalacije, dobavila je rekuperator in klimatsko napravo ter izvedla prezračevanje kuhinje in kotlovnice. Leta 2012 je zgradila še vodovod in kanalizacijo v nadstropju ter glavni vodovodni in kanalizacijski priključek, za kar še ni dobila plačila. V nadaljevanju podrobno navaja okoliščine v zvezi z ugotovitvijo zatrjevane pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Navaja razloge, zakaj je nepravilno stališče upravnega organa prve stopnje, da tožnica s prizadeto stranko ni sklenila pogodbe. Ker je nesporno, da je izvedla gradbena dela na objektu, bi morala tudi sodelovati v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Svoje upravičenje do položaja stranskega udeleženca utemeljuje na določbah ZGO-1, ki ji omogočajo udeležbo na tehničnem pregledu in ji nalagajo izdajo in predložitev listin, potrebnih za izdajo uporabnega dovoljenja, predvsem dokazila o zanesljivosti objekta. Meni, da za kvaliteto svoje storitve odgovarja na pogodbeni, odškodninski in kazenskopravni podlagi ter se sprašuje, kdo je izdelal listine z vsebino, ki bi jo smela sestaviti in potrditi le sama. Navaja, da obstaja velika verjetnost, da so bile v postopku izdaje uporabnega dovoljenja naslovnemu organu predložene nepristne listine, tožnica pa ne more nositi posledic takšnega nedopustnega ravnanja. Sklicuje se tudi na tretji odstavek 89. člena ZGO-1, ki izvajalcu izrecno določa pravico vložitve zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovni postopek in povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ni izkazala pravne koristi v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka. Tožničine navedbe o odškodninski in kazenski odgovornosti ocenjuje kot tožbene novote, poleg tega pa so neutemeljene, ker odgovornost tožnice na podlagi civilnopravnih ali kazenskih predpisov v ničemer ni odvisno od njenega sodelovanja v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek istega člena). Gre torej za korist, ki temelji na materialnem predpisu.

To, da je v smislu drugega odstavka 43. člena ZUP z drugim odstavkom 96. člena ZGO-1 le investitorju priznana pravna korist za sodelovanje v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja, pomeni, da ZGO-1 drugim osebam ne priznava pravne koristi za sodelovanje v tem postopku. Zato bi morala tožnica za priznanje statusa stranske udeleženke zatrjevati in izkazati pravno korist, ki temelji na drugem predpisu (ne na ZGO-1) in zaradi varstva katere se želi udeležiti tega postopka. Pri presoji zatrjevane pravice do udeležbe v postopku pa je treba upoštevati tudi, ali je konkretni upravni postopek po svoji naravi tak, da je v njem sploh mogoče uresničiti varstvo zatrjevanih pravic in pravne koristi.

V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZGO-1 se v postopku za izdajo uporabnega dovoljenja preverja, ali je objekt izveden v skladu z gradbenim dovoljenjem, ali je objekt zanesljiv, ali je projekt izvedenih del izdelan v skladu s predpisi in ali so zgrajeni objekti, s katerimi se zagotavlja minimalna komunalna oskrba. Po 1. točki prvega odstavka 96. člena ZGO-1 se uporabno dovoljenje izda za objekt, za katerega je bilo izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje, če upravni organ na tehničnem pregledu ali ogledu ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka prejšnjega člena.

Iz navedenega izhaja, da se v tem postopku ugotavljajo le morebitne tehnične pomanjkljivosti, zaradi katerih objekta (v konkretnem primeru polnilnice mineralne vode) ne bo mogoče uporabljati, ne pa kakršnekoli investitorjeve pravice ali pravice tretjih oseb, saj so te predmet presoje v zvezi z investitorjevo pravico graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Po oceni sodišča so tako neupoštevne tožbene navedbe, ki utemeljujejo pravico tožnice do sodelovanja v postopku z njenimi pravicami do udeležbe na tehničnem pregledu in dolžnostjo izdaje in predložitve listin, potrebnih za izdajo uporabnega dovoljenja (dokazila o zanesljivosti objekta), ki izhajata iz določb ZGO-1. Kot rečeno, ZGO-1 v postopku izdaje uporabnega dovoljenja priznava pravni interes za sodelovanje v postopku le investitorju, tožnica pa pravnega interesa za sodelovanje v postopku ne utemeljuje na kakšnem drugem predpisu.

Svoje pravne koristi pa prav tako ne uveljavlja z dvomi v pristnost listin, ki so bile predložene upravnemu organu v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Z navedenimi ugovori uveljavlja javni interes, saj je uporaba tehnično brezhibnih objektov predvsem v javnem interesu. Če bo do postopka, vodnega zaradi odgovornosti tožnice, dejansko prišlo, pa bo lahko tožnica ugovore o nepristnosti listin uveljavljala v tistem postopku in na njih ne vpliva sodelovanje tožnice v postopku izdaje uporabnega dovoljenja.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale v tožbi navedene okoliščine, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu,v nadaljevanju ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno tudi prizadeta stranka v tem upravnem sporu ni upravičena do povračila stroškov postopka, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.