UPRS sodba in sklep II U 135/2013

I. Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. II U 135/2013-2 z dne 17.
4. 2013, se nadaljuje.
II. Tožba se zavrne.

Upravna enota Ptuj je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločila, da vojni veteranki A.A. - sedaj tožnici ne pripada pravica do zdravstvenega varstva od 1. 1. 2013 dalje; pod 2. točko izreka je odločila, da se odločba št. 130-610/2010 z dne 6. 2. 2010 z dnem 1. 1. 2013 razveljavi in pod 3. točko izreka je odločila, da posebni stroški niso zaznamovani. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) po uradni dolžnosti uvedla postopek zaradi ugotovitve, ali tožnica kot vojna veteranka od 1. 1. 2013 dalje izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do zdravstvenega varstva. Ugotavlja, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Zato tožnici glede na določbo prvega odstavka 231. člena ZUJF v povezavi s 100. in 101. členom ZUJF, ki spreminjata 6. in 15. člen Zakona o vojnih veteranih (ZVV), od 1. 1. 2013 pravica do zdravstvenega varstva ne pripada.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnil. Na podlagi ugotovljenega dejstva, da tožnica ni prejemnica veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica od 1. 1. 2013 dalje nima več pravice do zdravstvenega varstva po Zakonu o vojnih veteranih, pravilna.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila kot vojnemu veteranu priznana pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, in sicer od 1. 12. 2010 dalje. Z izpodbijano odločbo pa sta upravna organa v isti zadevi odločila drugače in s tem posegla v njeno že pridobljeno pravico in ji to pravico odvzela. Navaja, da je že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo poudarila, da 101. člen ZUJF ne more veljati, ker pomeni kršitev drugega odstavka 155. člena Ustave RS, ki izrecno določa, kdaj imajo lahko zakoni učinek za nazaj. 101. člen ZUJF, na katerem izpodbijana odločba temelji, pa spreminja in poostruje pogoje za pridobitev pravice do plačila dodatnega zdravstvenega zavarovanja za nazaj. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu oziroma izpodbijano odločbo spremeni tako, da s sodbo odloči o pravici in ugotovi obstoj kršitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ, glede na to, da tožnica na svoje premoženjske in socialne razmere ni uživalka veteranskega dodatka in tudi ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev za njegovo pridobitev, pravilno odločil, da tožnica od 1. 1. 2013 dalje nima več pravice do zdravstvenega varstva po ZVV. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V predmetni zadevi je sodišče postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem sprožilo postopek za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da navedeni določbi nista v nasprotju z Ustavo RS.

K I. točki izreka :

Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je le-to o zahtevi za presojo ustavnosti že odločilo, se postopek pred upravnim sodiščem v zadevi nadaljuje.

K II. točki izreka :

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnico sporen odvzem pravice do zdravstvenega varstva po določbah ZUJF. Le-ta je namreč s 100. členom spremenil prvi odstavek 6. člena ZVV, tako da ima (sedaj) pravico do zdravstvenega varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je trajno popolnoma nezmožen za delo. S 101. členom pa je spremenil prvi odstavek 15. člena ZVV, ki sedaj določa, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, medtem ko je prej ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, ne glede na njihovo premoženjsko stanje.

Po prvem odstavku 231. člena ZUJF se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) bili upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. V skladu z drugim odstavkom 231. člena ZUJF pa upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, ki med strankama niso sporne, izhaja, da tožnica ne prejema veteranskega dodatka in da tudi ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev prvostopenjskega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

V zvezi z ugovorom tožnice, da 101. člen ZUJF ne more veljati, ker s z njim posega v že pridobljene pravice in zato pomeni kršitev drugega odstavka 155. člena Ustave RS, se sodišče sklicuje na zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013. V tej odločbi je Ustavno sodišče v zvezi z zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej, za čas po 1. 1. 2013 in zato ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.