UPRS sodba II U 470/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica tožeči stranki prepovedala prodajo blaga znamke X. zaradi uporabe nepoštenega pogodbenega pogoja pri sklepanju pogodb s potrošniki izven poslovnih prostorov preko zastopnikov, ker se je s spornim pogodbenim določilom o pavšalni odškodnini v višini 25% v škodo potrošnika povzročalo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Rok za odpravo pomanjkljivosti je znašal 30 dni po prejemu odločbe, s tem da je morala gospodarska družba v roku 3 dni tržni inšpektorat obvestiti o odpravi nepravilnosti. V obrazložitvi odločbe tržna inšpektorica navaja, da je gospodarska družba v prodajnih pogojih določila, da v primeru prekinitve sklenjenega naročila po roku 14 dni, mora pogodbeni partner, ki odstopi od naročila, plačati pavšalno odškodnino v višini 25 % od skupne vrednosti naročenega blaga. Navedeno pogodbeno določilo je v nasprotju s 23. in 24. členom Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Po določbi 23. člena ZVPot podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Takšni pogodbeni pogoji so nični. Po prvem odstavku 24. člena istega zakona se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če se v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V konkretnem primeru se je na tržni inšpektorat obrnila potrošnica A.A., ki je ob obisku zastopnice X. na domu sklenila naročilo za nakup posode v znesku 2.289,00 EUR. Kupnino bi naj plačala v 24. mesečnih pologih in sicer v času od 5. 1. 2012 do 5. 12. 2013. Datum dobave blaga pa je bil 28 dni po vplačilo zadnjega pologa, torej šele v začetku meseca januarja 2014. Potrošnica je dne 29. 2. 2012 podjetju sporočila, da odstopa od pogodbe. Do tedaj ni plačala nobenega pologa niti ni prejela izdelka, vendar je podjetje od potrošnice terjalo pavšalno odškodnino v višini 25 %, kar je zneslo 572,25 EUR. Pri navedenem pogoju gre po stališču tržne inšpektorice za nepošten pogodbeni pogoj v smislu določb ZVPot. Čeprav je pavšalna odškodnina dogovorjena obojestransko, pa je položaj naročnika oziroma potrošnika veliko slabši od položaja prodajalca. Možnosti neizpolnitve pogodbe s strani prodajalca so namreč zelo majhne, medtem ko ima potrošnik v primeru odstopa od pogodbe veliko slabše izhodišče, predvsem pa znatno večje finančno breme. V primeru plačila na obroke potrošnik v bistvu kreditira podjetje, saj v naprej plačuje za blago, ki ga bo prejel šele po plačilu zadnjega zneska. Tako pokriva celotne stroške proizvodnje in v celoti prevzema riziko priprave in dobave naročene posode. Zato odškodnina v višini 25 % skupne vrednosti naročila predstavlja znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika. Dejstvo je, da podjetje v času odstopa svoje obveznosti še ni izpolnilo ter ni izdelalo posode, saj znaša rok dobave 28 dni po prejetem celotnem plačilu. Dobavni rok 28 dni je določen v vseh primerih sklepanja pogodb, ne glede na način plačila, zato je možno sklepati, da dejanski proces od naročila v proizvodnjo do dobave izdelka traja največ 28 dni.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke. Ugotavlja, da v primeru potrošnikove odločitve za nakup izdelkov tožeče stranke, mora kupec sprejeti tožnikove prodajne pogodbe, zapisane na naročilnici. V nasprotnem primeru njegovih izdelkov ne more prejeti. Potrošnik pri tem nima možnosti, da bi vplival na vsebino pogodbe. Iz dejstva, da tožeča stranka nudi možnost plačila na več mesečnih obrokov, tudi na 24, je sklepati, da želi privabiti tudi potrošnike z manjšo kupno močjo. Tožnica svojo posodo označuje kot najboljšo kovinsko posodo z doživljenjsko garancijo, iz česar je sklepati, da želi prepričati potrošnike, da gre za premišljen nakup za zelo dolgo časovno obdobje. Za nakup posode se tako odločajo tudi potrošniki z nizkimi prejemki, za tak primer gre tudi v primeru konkretne potrošnice. Kljub temu, da tožeča stranka naročnici ni dobavila posode, pa terja od nje 25 % pavšalno odškodnino, ki znaša okrog 550,00 EUR. Ob takšnih okoliščinah je ugotoviti, da je obravnavani pogodbeni pogoj nepošten do potrošnikov. Tožeči stranki namreč v primeru odstopa od pogodbe ne more nastati škoda v višini 25 % vrednosti blaga, saj izdelkov nima na zalogi, temveč jih proizvaja po naročilu, za vnaprej znane kupce. Izdela pa jih šele po izvedenem dogovorjenem plačilu, posledično to pomeni, da zaradi odpovedi naročila ne more imeti tako visokega izpada prihodka, ki bi utemeljeval odškodnino v višini 25 %. Prav tako ZVPot v 46. c členu ureja uveljavljanje potrošnikove pravice do odstopa od pogodbe brez navedbe razloga in sicer šele od dneva, ko je potrošnik sprejel blago. Zato je v primeru odstopa od pogodbe odločilen tisti dan, ko je potrošnik blago prejel. Pri tem pa gre le za skrajni rok, potrošnik pa lahko od pogodbe odstopi kadarkoli prej in mu ni treba čakati, da bi blago prejel. Takšna razlaga še utrdi prepričanje v nepoštenost obravnavanega pogodbenega pogoja. Tožena stranka je tudi zavrnila pritožbene ugovore tožeče stranke v zvezi z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij in enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ). ZVPot je namreč glede na OZ poseben predpis, namenjen varstvu potrošnikov kot šibkejši stranki. ZVPot pa izrecno določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, pri čemer izrecno navaja, da se štejejo za nepoštene pogoji, ki v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Prav tako v konkretnem primeru ni relevantno sklicevanje tožeče stranke na sodbe okrajnih sodišč, saj v njih ne gre za razsojanje o tem, ali je bil uporabljen nepošten pogodbeni pogoj po 23. členu ZVPot. Pri tem pa iz sodb tudi ni razvidno, zakaj sodišče ni uporabilo splošnih pravil OZ, ki izrecno določajo, da sodišče lahko zavrne uporabo posameznih določil splošnih pogojev, ki so za drugo stranko nepravična ali pretirano stroga (drugi odstavek 121. člena OZ). Vsebino pogodbe je namreč določila le tožeča stranka, potrošnik pa nanjo ni imel nobenega vpliva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Določbe ZVPot se ne smejo in ne morejo razlagati v nasprotju z določbami OZ. Tako imenovana pavšalna odškodnina je bila že večkrat predmet sodne presoje, tudi na višjem sodišču, pri čemer so sodišča enoglasno zavračala ugovore dolžnikov, to je kupcev, v zvezi s pogodbenim določilom o 25 % pavšalni odškodnini za primer neutemeljenega odstopa od pogodbe. Sodišča so navedeni pogoj presojala tudi z vidika morebitne ničnosti, vendar so štela, da je dogovorjena pavšalna odškodnina rezultat soglasja volje strank, pri čemer potrošnik kot kupec ni bil postavljen v neenakopraven položaj, ker je imel možnost odstopiti od pogodbe v roku 15 dni od njenega podpisa brez kakršnihkoli posledic. Sodišča so izrecno zaključila, da določba o pavšalni odškodnini na noben način ne posega v zakonsko varovan položaj potrošnika. Tožena stranka je tako zmotno uporabila določbo 24. člena ZVPot in določbe OZ. Kako bo kupec blago plačal, odloča sam. Pri tem ni v podrejenem ali slabšem položaju in tudi ni šibkejša stranka razmerja, saj lahko odstopi od pogodbe brez posledic v 15 dneh po podpisu pogodbe. Ne more pa kupec blago kupiti, potem pa nekaznovano odstopiti od pogodbe in povzročiti tožeči stranki škodo in stroške. Tako se pojavljajo kupci „ki hodijo od predstavitve na predstavitev, se tam zabavajo pri gostiteljih, jedo in pijejo, dobijo darila, z naročanjem s figo v žepu kradejo čas predstavnikom tožeče stranke in tožeči stranki povzročajo škodo.“ Škoda pa ni le neposredna materialna škoda, o kateri govori tožena stranka, temveč tudi pozitivni pogodbeni interes, to je izgubljeni dobiček. Gospodarske družbe so pravni subjekti, ki nastopajo na trgu zato, da ustvarjajo dobiček. Nihče tega nima pravice zavirati niti zanikati. Kršitev pogodbene obveznosti je moralno sporno početje ter škodljivo ravnanje v breme zveste pogodbene stranke, ki vodi in vzdržuje aparat proizvodnje, prodaje, reklame, itd. Gospodarska družba pa naj v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe ostane brez pravic oziroma po sodni poti terja materialno škodo in izgubljeni dobiček. Laično je tudi analiziranje škode s strani tožene stranke v primeru neutemeljenega odstopa od pogodbe s strani kupca. Še zlasti je to nedopustno v konkretnem primeru, ko si je stranka privoščila drago posodo in dve letni rok plačila. Tako je dobila priložnost, da bo s pologi počasi plačevala kupnino in pridobila želeni predmet nakupa. Narava blaga in okoliščine sklepanja pogodb sta tako izredno pomembni dejstvi pri presoji, ali gre za kršitev iz 23. člena ZVPot. Tožena stranka pa je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožeča stranka namreč nima monopolnega niti prevladujočega položaja na trgu pri prodaji posode. Posodo vrhunske kvalitete ponujajo tudi drugi proizvajalci. Šibkejšemu sloju prebivalstva pa je na razpolago tudi cenejša posoda, z uporabo katere so preživele generacije in še vedno bodo. Nihče ne potrebuje za preživetje posode tožeče stranke. Ekonomsko škodo je inšpektorica ugotavljala ne da bi tožečo stranko pozvala, da jo utemelji. Podjetje strmi k temu, da ustvari dobiček in temu je podrejen ves sistem delovanja od proizvodnje do prodaje. Pri tem pa rok izdelave posode ni relevantno dejstvo. Rok 28 dni je določen, ker ne želi tvegati, da bi zamujala z dobavo. Kupec res lahko blago vrne po prejemu in dobi vrnjeno kupnino, vendar je to zakonska zahteva, ki zadeva način prodaje od vrat do vrat. Navedene obveznosti pa se tožeča stranka ne more rešiti z zatrjevanjem, da je zanjo nepoštena, čeprav kupec vsak izdelek na predstavitvah vidi, otipa in preizkusi. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis ter odgovor na tožbo, ki ga je sestavil prvostopni organ. Ta v odgovoru vztraja pri svojih ugotovitvah v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, prav tako vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Predmet presoje v upravnem sporu je ukrep tržne inšpektorice, torej inšpekcijskega organa. Pravno podlago za delovanje inšpekcijskih organov in za izrekanje ukrepov predstavlja Zakon o inšpekcijskem nadzoru kot splošen predpis, ter posebni zakoni, ki urejajo delovanje inšpekcij na posameznih področjih. V konkretnem primeru je to ZVPot, ki daje tržnemu inšpektoratu pristojnost za nadziranje uresničevanja navedenega zakona in pooblastila za izrekanje ukrepov na podlagi tega zakona. Namen ZVPot je urediti pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev podjetij, po drugi strani pa tudi določitev dolžnosti državnih organov in drugih subjektov, da te pravice zagotovijo (prvi odstavek 1. člena). Navedeni zakon med drugim tudi določa, da pravice, ki potrošniku pripadajo po tem zakonu, ne posegajo v njegove pravice po splošnih predpisih o obligacijskih razmerjih, kakor tudi, da pravic, ki pripadajo potrošniku po tem zakonu, s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti (21. in 22. odstavek 1. člena). ZVPot torej samostojno ureja določena vprašanja v zvezi z razmerji, v katera vstopa potrošnik pri pridobivanju in uporabi blaga in storitev za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, zato so dolžni državni organi ter sodišča pri odločanju o pravicah potrošnikov upoštevati navedeni predpis kot lex specialis.

V obravnavanem primeru se sporni ukrep tržne inšpektorice nanaša na prepoved prodaje blaga zaradi uporabe nepoštenega pogodbenega pogoja pri sklepanju pogodb s potrošniki izven poslovnih prostorov preko zastopnikov, ki v škodo potrošnika povzročajo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Navedeni ukrep je bi izrečen na podlagi določbe 2. alinee prvega odstavka 72. člena ZVPot, ki določa, da v primeru, če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje pri sklepanju pogodb s potrošniki uporablja nepoštene pogodbene pogoje (prvi odstavek 23. člena) izda odločbo, s katero prepove prodajo blaga do odprave pomanjkljivosti. Člen 23 ZVPot določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, ter da so takšni pogoji nični. Po določbi 1. alinee prvega odstavka 24. člena navedenega zakona se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Pri tem se šteje za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba, s katero se določi pogodbena kazen v korist podjetja (8. alinea tretjega odstavka 24. člena).

Glede na ugotovitev, da v tej zadevi materialni predpis predstavlja ZVPot, je nadalje bistveno, da se sporno pogodbeno določilo nanaša na prodajo blaga, ki se opravlja zunaj poslovnih prostorov, torej pri prodaji blaga na način „od vrat do vrat“ na domu potrošnika. Za navedene pogodbe po ZVPot veljajo še posebne določbe (podnaslov: c) Pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov) v členih 46. do 46.c v povezavi s 43.č in 43. d členom navedenega zakona. Tako v primerih pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, velja, da ima potrošnik pravico, da v 14 dneh podjetju pisno sporoči, da odstopa od pogodbe, ne da bi mu bilo treba navesti razlog za svojo odločitev. V takšnem primeru teče rok za uveljavljanje pravice do odstopa od dneva, ko je potrošnik sprejel blago (46.c člen). ZVPot je torej za primere prodaje blaga po zastopnik podjetja izrecno uredil pravico do odstopa od pogodbe brez negativnih posledic. Navedene zakonske določbe pogodbene stranke tudi ne morejo omejiti ali izključiti (1. člen). Sodišče zato ugotavlja, da je sporno pogodbeno določilo o 25 % pavšalni odškodnini, kot je določeno v prodajnih pogojih tožeče stranke, v nasprotju z zakonsko določbo, ki izrecno daje potrošniku pravico do odstopa od pogodbe brez navedbe razlogov še v določenem času po prejemu blaga. Navedene določbe pa ni mogoče razumeti na način, kot to razlaga tožeča stranka, da te pravice potrošnik nima v primeru odstopa od nakupa še pred dobavo blaga. Takšna razlaga ni skladna z namenom določbe (ščititi potrošnika pred nepremišljeno odločitvijo v primeru pogodbe, ki jih sklepajo podjetja s potrošniki na način, da se podjetje približuje posamezniku) in pomeni omejitev navedene pravice potrošnika (ta gre potrošniku še po prejemu blaga), kar pa je izrecno prepovedano (1. člen ZVPot). Sodišče se zato strinja z razlago tožene stranke, da rok iz 46.c člena predstavlja končni rok za odstop od pogodbe, do izteka katerega za potrošnika ne nastanejo negativne posledice. Posledično pa pomeni pogoj o 25 % pavšalni odškodnini v primeru odstopa od pogodbe (pred dobavo blaga) nepošten pogoj do potrošnika v smislu 23. in 24. člena ZVPot. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno.

Ker gre za kogentno zakonsko določbo, so nerelevantni tožbeni ugovori v zvezi z zatrjevanjem nastale škode tožeči stranki v primeru neutemeljenega odstopa potrošnika od pogodbe. S tem, ko se je tožeča stranka kot gospodarski subjekt odločila, da bo svojo pridobitno dejavnost opravljala na način, ki je po ZVPot opredeljen kot prodaja zunaj poslovnih prostorov (preko zastopnikov od vrat do vrat), je tudi morala prevzeti poslovna tveganja, ki jih takšen način opravljanja pridobitne dejavnosti prinaša, torej tudi tveganje, da bo potrošnik lahko še po prejemu blaga odstopil od pogodbe brez negativnih posledic zanj in bo moral prodajalec trpeti stroške, ki so mu nastali s proizvodnjo, prodajo, logistiko, reklamo, predstavitvami in pogostitvami na domu in podobno. Ker je predmet postopka v tem primeru izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi določb ZVPot, ki je specialni predpis, je tudi nerelevantno sklicevanje tožeče stranke na sodbe pravdnih sodišč, ki so svoje odločitve utemeljevala na določbah OZ, ne da bi pri tem upoštevala tudi določbe ZVPot, kar pa bi morala.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.