VSL sodba I Cp 2500/2009

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku točke 1. in v točki 2. spremeni tako,

da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožnici znesek 1.567,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 dalje do plačila, zavrne;

da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 294,75 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Pritožba tožene stranke se v preostalem izpodbijanem delu (glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 5007,51 EUR za čas od 1.7.2005 do 27.12.2005) zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 187,74 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

:

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede zneska 5.007,51 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 28.12.2005 dalje do plačila postopek ustavi, s sodbo pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 1.567,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2005 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.007,51 EUR od 1.7.2005 do 27.12.2005. V presežku, to je glede zneska 1.812,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2007 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.565,59 EUR pravdnih stroškov skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Pritožuje se zoper celotno sodbo, vsebinsko pa zoper ugodilni del in stroške postopka (1. odstavek točke 1. in točko 2.). Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožeči stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi sicer ugotovilo, da ni dokazano, da bi bila tožnica pred nezgodo privezana z varnostnim pasom, kljub tej ugotovitvi pa je spregledalo ugotovitve izvedenke, ki je povedala, da je možno, da bi bile poškodbe prsne hrbtenice tožnice manjše, če bi bila le-ta privezana in da bi bilo tudi manj verjetno, da bi prišlo do tako hude fleksijske poškodbe prsne hrbtenice, kot je bila izkazana v konkretnem primeru. Ker obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja in med samim izvedenskim mnenjem, je podana absolutna bistvena kršitev iz 339. člena ZPP. Sodišče v sodbi tudi ni ugotovilo, kakšne bi bile poškodbe, če bi bila tožnica privezana in glede na to tudi ni prisodilo primerne denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Za nepripetost z varnostnim pasom bi moralo upoštevati vsaj 25 % soprispevek tožnice. Prvostopno sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni priznalo 20 do 25 % soodgovornosti tožnice, ki je prisedla k vinjenemu vozniku. Ta kršitev je bila storjena tudi s tem, ko prvostopno sodišče ni valoriziralo že plačane odškodnine. V posledici teh kršitev je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker sta bila sodba in sklep v tej pravdni zadevi izdana še pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (v nadaljevanju ZPP-D – Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožbeno sodišče na podlagi 130. člena ZPP-D postopek izvedlo po do takrat veljavnih določilih Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) .

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta sklep in sodba sodišča prve stopnje glede na to, da je pritožbo vložila samo tožena stranka zoper sodbo, postala pravnomočna v delu, v katerem je sodišče ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe za znesek 5.007,51 EUR s pripadki in v zavrnilnem delu (glede zneska 1.812,39 EUR s pripadajočimi obrestmi). V preostalem delu je bila sodba preizkušana v mejah pritožbenih razlogov (1. odstavek 350. člena ZPP) in po uradni dolžnosti glede kršitev absolutne narave, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ter glede pravilne uporabe materialnega prava.

179člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) sodišču med drugim nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega kaže poudariti, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatel. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v prometni nezgodi, intenzivnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevajoč pri tem zaslišanje tožnice in izvedensko mnenje, ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu in ugotovitve glede zmanjšanja življenjske aktivnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina za strah ter odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerjena v primernem znesku. Enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova materialne škode. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi s trditvijo pritožnice, da je tožnica soprispevala k nastanku škode s tem, ko se v vozilu ni privezala z varnostnim pasom. Po 3. odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika bi bila tožena stranka (oziroma njen zavarovanec) deloma prosta odgovornosti, če bi dokazala, da je oškodovanka, to je tožnica, prispevala k nastanku škode. V konkretnem primeru je prvostopno sodišče sicer ugotovilo, da tožnica v vozilu pred nezgodo ni bila privezana z varnostnim pasom, vendar pa je na podlagi mnenja izvedenke medicinske stroke, ki je ugotovila, da je možno, da bi tožnica poškodbe utrpela kljub temu, da bi bila privezana, zaključilo, da dejstvo, da varnostni pas ni bil uporabljen, ni prispevalo k nastanku oziroma večjemu obsegu škode. S takšnim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj iz izvedenskega mnenja prof. dr. D. M. S., ki je bilo dopolnjeno ob zaslišanju, ni mogoče narediti drugačnega zaključka. Izvedenka je v svojem pisnem izvedenskem mnenju sicer res zapisala, da je možno, da bi bila poškodba prsne hrbtenice v manjšem obsegu, nadalje, da je možno, ne pa povsem gotovo, da ne bi prišlo do udarca v čelo in da bi bilo v primeru, da bi bila tožnica privezana, tudi manj verjetno, da bi prišlo do take hude fleksijske poškodbe prsne hrbtenice, kot je bila izkazana v konkretnem primeru, vendar pa je nato ob zaslišanju (list. št. 140) izpovedala, da je glede na dejstvo, da se je avto prevračal, možno, da bi poškodbo utrpela kljub temu, da bi bila privezana. Ker tožena stranka dodatnih pripomb zoper takšno mnenje ni imela, niti ni v zvezi s svojimi trditvami o soprispevku tožnice, ki se nanaša na uporabo varnostnega pasu, predlagala dodatnih dokazov, je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da dejstvo, da tožnica ni bila pripeta z varnostnim pasom, ni prispevalo k nastanku oziroma večjemu obsegu škode. V zvezi s tem je pritožnico potrebno tudi opozoriti, da je bila tudi njena trditvena podlaga glede zatrjevanega soprispevka izredno skopa, saj je v odgovoru na tožbo uveljavljala zgolj soprispevek tožnice v višini 25 %, sklicujoč se pri tem na uveljavljeno sodno prakso, ni pa ob tem zatrjevala nobenih dejstev v smislu tega, da bi bil obseg škode v primeru uporabe varnostnega pasu manjši. Šele v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca medicinske stroke je predlagala, da naj izvedenec ugotovi, kako je nepripetost vplivala na obseg poškodb. Navedbe v pritožbi, v katerih tožena stranka sedaj smiselno zatrjuje, da bi bile poškodbe tožnice manjše, so tako nedovoljena pritožbena novota (337. člen ZPP).

Utemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na zatrjevan soprispevek tožnice k nastali škodi zaradi dejstva, ker je pristala na vožnjo z vinjenim voznikom. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki niso izpodbijane, izhaja, da je tožnica nedvomno vedela, da je voznik tisti večer v lokalu pil alkoholne pijače, saj so v lokal prišli skupaj. Dejstvo, da se vozniku, ki je povzročil prometno nesrečo, ni poznalo, da bi bil zaradi pitja tudi pijan in zato zmanjšano sposoben za vožnjo, pa po oceni pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da ni podan tožničin soprispevek k nastali škodi. V sodni praksi je namreč splošno sprejeto stališče, da je odločitev za vožnjo z vinjenim voznikom mogoče uvrstiti med takšna ravnanja oškodovanca, ki imajo v smislu 3. odstavka 153. člena OZ za posledico delno oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila kot nevarne stvari. Izhodišče tega stališča je pravilo, da mora vsakdo v prvi vrsti tudi sam skrbeti za svojo varnost. Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnica v lokal prišla skupaj z povzročiteljem nesreče in da je tožnica videla, da je voznik tisti večer pil alkoholne pijače, bi se, preden je prisedla v avtomobil, morala prepričati ali je voznik sposoben za vožnjo ali ne, saj je obstajala velika verjetnost, da temu ni tako. Ob le povprečni skrbnosti bi glede na okoliščine morala ugotoviti, da je voznik pod vplivom alkohola. Če tega ni ugotovila, kot sama zatrjuje, je ravnala malomarno. Presoja višine tožničinega prispevka k njej nastali škodi zaradi vožnje z vinjenim voznikom je odvisna od dejanskih okoliščin vsakega konkretnega življenjskega primera. V konkretnem primeru, ko je tožnica zavestno prisedla v avto k vinjenemu vozniku in se z njim peljala, pritožbeno sodišče ocenjuje soodgovornost tožnice v višini 20 %.

Sodišče prve stopnje je od skupnega zneska odškodnine, ki predstavlja pravično denarno odškodnino, odštelo nominalni znesek že plačane odškodnine. Takšno postopanje je materialnopravno zmotno, na kar tožena stranka utemeljeno opozarja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe 168. člena Obligacijskega zakonika odločilo o višini odškodnine po cenah na dan sodne odločbe, saj se na ta način zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine. Ker se valorizira denarna obveznost tožene stranke, je potrebno valorizirati tudi delno plačilo, saj se le tako medsebojne pravice in obveznosti izenačijo. Z upoštevanjem valorizacije je tožena stranka poravnala svojo obveznost v znesku 5.628,44 EUR in ne le v višini 5.007,51 EUR, kot je pri odločitvi upoštevalo prvostopno sodišče.

Glede na odškodnino, ki jo je kot pravično določilo prvostopno sodišče in v katere višino nima pomislekov niti pritožbeno sodišče in z upoštevanjem soprispevka tožnice v višini 20 %, bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 5.260,16 EUR odškodnine. Glede na že poravnani valorizirani znesek v višini 5.628,44 EUR, je torej svojo obveznost do tožeče stranke že v celoti izpolnila. V posledici takšne ugotovitve je moralo pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugoditi in izpodbijani del sodbe spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 1.567,68 EUR s pripadajočimi obrestmi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožba (ki v tem delu ni bila posebej obrazložena), pa je neutemeljena in jo je bilo zato potrebno zavrniti, v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od zneska 5007,51 EUR za čas od 1.7.2005 do 27.12.2005. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožeči stranki pripadajo zahtevane zamudne obresti od izteka 15 dnevnega roka po tem, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, upoštevajoč pri tem 2.odst. 299. člena OZ.

V posledici spremembe odločitve sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev prvostopnega sodišča glede stroškov, ki so nastali pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji. Glede na to, da je tožena stranka tožeči že pred vložitvijo tožbe ponudila plačilo zneska 1.200.000,00 SIT, kar sedaj predstavlja z upoštevanjem valorizacije znesek 5.628,44 EUR in je poleg tega v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v tej višini tudi pripoznala in pred tem nesporni del odškodnine tudi plačala, ji mora tožnica, ne glede na to, da je kasneje prišlo do ustavitve postopka v tem delu zaradi delnega umika tožbe, povrniti stroške, ki so nastali s tem delom zahtevka (157. člen ZPP). Prav tako je toženi stranki glede na to, tožeča stranka z višjim tožbenim zahtevkom ni uspela, dolžna povrniti tudi vse ostale stroške, ki so ji nastali v teku pravde (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za pristop na zadnjo glavno obravnavo v višini 200 točk, trajanje obravnave 200 točk, poročilo stranki 50 točk, sodno takso za odgovor na tožbo v višini 41,93 EUR, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, skupaj 294,75 EUR. Ta znesek je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi za primer, da plačilo ne bi bilo izvršeno v 15 dnevnem roku.

Ker je tožena stranka s pritožbo v večjem delu uspela (zavrnjena je bila pritožba le zoper del sodbe, ki se nanaša na zamudne obresti od zneska 5.007,51 EUR), ji je tožnica dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki je bila priznana plačana sodna taksa za pritožbo ter materialni stroški v višini 20,00 EUR, skupaj torej 187,74 EUR (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).