VSC sodba Cpg 18/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 1. 2012 opr. št. VL 4765/2012 se delno vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 139.285,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: (-) od zneska 9.792,00 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila, (-) od zneska 34.056,00 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila, (-) od zneska 19.703,80 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila, (-) od zneska 44.760,00 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska 6.600,00 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila, (-) od zneska 63.550,91 EUR od dne 17. 1. 2012 dalje do plačila (-) in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 497,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 1. 2012 opr. št. VL 4765/2012 se delno razveljavi za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.792,00 EUR od dne 10. 5. 2009 do 16. 1. 2012, od zneska 34.056,00 EUR od dne 4. 6. 2009 do 16. 1. 2012, od zneska 19.703,80 EUR od dne 8. 7. 2009 do 16. 1. 2012, od zneska 44.760,00 EUR od dne 9. 8. 2009 do 16. 1. 2012, od zneska 6.600,00 EUR od dne 6. 9. 2009 do 16. 1. 2012, od zneska 63.550,91 EUR od dne 23. 12. 2009 do 16. 1. 2012 in se zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrne. III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 6.053,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo; sklenilo: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 2012 opr. št. VL 3765/2012 se delno razveljavi za plačilo zneska 39.177,17 EUR in se postopek v tem delu ustavi.”

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v točki I. in III. izreka, to je v prisodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, tudi stroškov postopka na drugi stopnji, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka vztraja, da je pogodbeno določilo, da so vsa plačila tožeči stranki pogojena s plačilom investitorja, bistvena sestavina pravnega posla. Navaja, da je jasno določen pogoj, da je dolžnik dolžan upniku plačati šele, ko tudi sam prejme plačilo od svojega dolžnika in da to ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Meni, da je sodišče prve stopnje ta pogodbeni pogoj napačno presodilo, saj ga je razlagalo drugače kot glasi in je s tem v zvezi zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Nadalje vztraja, da od tožeče stranke do sedaj ni prejela originala bančne garancije, temveč le kopijo, česar tožeča stranka ni prerekala in da bančna garancija tudi sicer ni takšna kot je bilo dogovorjeno s pogodbo. Sodišče prve stopnje je to odločilno dejstvo očitno prezrlo in se preuranjeno posvetilo presoji zakaj tožeča stranka ni bila dolžna predložiti kontra bančne garancije v korist B. C. d.d. V tem delu se tožena stranka strinja s sodiščem prve stopnje, da je določba drugega odstavka 7. člena pogodbe nejasna, saj ne določa upravičenca iz kontra bančne garancije, vendar pa pritožba v zvezi s tem opozarja, da je bil upravičenec določljiv in bi tožeča stranka mogla in morala vedeti, da je B. C. d.d. tista, ki v odnosu do investitorja z bančno garancijo jamči za pritožnika in glavnega izvajalca za odpravo napak v garancijskem roku. Tožena stranka se nadalje strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je tudi z izdajo zgolj bančne garancije A. V. d.d. zagotovljen namen pogodbenih strank, vendar pa poudarja, da tožeča stranka toženi stranki ni izročila drugega kot le kopijo takšne bančne garancije, s katero pa jamstva tožena stranka ne more uspešno uveljavljati in ne more biti dvoma, da tožeča stranka tudi tega pogodbenega pogoja ni izpolnila in bi zato sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek, kar zadeva znesek 56.900,40 EUR s pp., zavrniti tudi iz navedenega razloga. Nadalje navaja, da je zmotno in nepopolno sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje tudi, ko je zaključilo, da je vprašanje zadržanja 10 % pogodbene vrednosti irelevantno, saj da tožena stranka tožeči stranki dolguje več kot 10 % pogodbene vrednosti in meni da toženi stranki ne more biti v škodo dejstvo, da je celotni, tukaj vtoževani znesek sam priglasil v postopku prisilne poravnave nad svojim dolžnikom, saj je to bil dolžan storiti tudi zato, da zavaruje interese tožeče stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahtevala povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka kot podizvajalka tožene stranke uveljavlja zoper toženo stranko terjatev iz naslova opravljenih pogodbenih del, ki jih je tožena stranka prevzela in potrdila vključno z izdanimi situacijami in končno situacijo ter s končnim obračunom, ni pa jih plačala.

Sodišče prve stopnje je na znesek 139.285,00 EUR s pp. skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da terjatev tožeče stranke še ni dospela v plačilo, ker so vsa plačila tožene stranke pogojena s plačilom investitorja toženi stranki kot to izhaja iz določila 4. člena pogodbe z dne 13. 1. 2009 sklenjene med pravdnima strankama, pravilno ugotovilo, da takšno pogodbeno določilo (da bo izvajalec plačal podizvajalcu dolgovani znesek, ko bo sam prejel plačilo s strani investitorja) ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev določenega pogoja in da je od izpolnitve tega odložnega pogoja odvisna dospelost terjatve tožene stranke. Vendar pa neizpolnitev tega pogoja, kar pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko odlaša v nedogled. Pogodbeno določilo med izvajalcem in podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko bo izvajalcu plačal investitor, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, zavezuje podizvajalca, da glede plačila za svoje delo počaka določen primeren čas, po poteku tega pa je od izvajalca upravičen zahtevati plačilo dogovorjenega zneska za opravljeno delo neodvisno od tega ali je investitor izvajalcu plačal ali ne.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da terjatev tožeče stranke glede na v pogodbi dogovorjeni negotovi odložni pogoj zapade v plačilo v primernem oziroma razumnem roku. Ob nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so vtoževani računi bili izdani vsi v letu 2009 in da so upoštevaje v pogodbi določeni 60 dnevni rok plačila od potrditve situacij, zapadli v plačilo v letu 2009, tožbo pa je tožeča stranka vložila šele 17. 1. 2012, torej po treh letih od zapadlosti računov, kar je več kot razumen rok za odlog plačila, je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena terjati plačilo od tožene stranke kljub navedenemu pogodbenemu določilu, pravilen.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz bistva med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o delu, ki je v njeni odplačnosti, pri čemer je pri odločanju tehtalo med določilom 4. člena pogodbe in temeljnimi načeli obligacijskega prava, in sicer načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in načelom enakopravnosti udeležencev obligacijskega razmerja (4. člen OZ) ter načelom enake vrednosti vzajemnih dajatev (8. člen OZ). Ob tem tehtanju, upoštevajoč nesporne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki tudi pritožbeno niso izpodbijane in sicer, da je tožeča stranka izvršila vsa pogodbena dela, da je tožena stranka potrdila vse izdane račune po končnih situacijah in tudi končni obračun z dne 23. 10. 2009, da je bilo za objekt izdano uporabno dovoljenje 27. 7. 2010, kar kaže na to, da je tožeča stranka vsa dela kvalitetno izvršila in to med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, je sodišče prve stopnje kljub pogodbenemu določilu o vezanosti plačila na plačilo investitorja, pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dolžna čakati na plačilo negotovo obdobje, temveč le primerno dolg čas in tak primeren čas je že potekel, zato tožeča stranka utemeljeno terja plačilo. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tožena stranka tako s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

Prav tako pa tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti odločitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka toženi stranki izročila bančno garancijo v znesku 56.900,00 EUR in s tem izpolnila pogodbeno obveznost, dogovorjeno v drugem odstavku 7. člena med pravdnima strankama sklenjene pogodbe.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bila toženi stranki izročena bančna garancija zgolj v fotokopiji in ne v originalu, kar da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala in da šteje zato to dejstvo za priznano. Tožena stranka je v svoji drugi pripravljalni vlogi navedla zgolj da garancija, ki jo je na obravnavi dne 4. 10. 2011 v kopiji predložila tožeča stranka, ni kontra bančna garancija ter da ji tožeča stranka garancije kot je bila dogovorjena, še ni predložila oziroma izročila v izvirniku. Na naroku za glavno obravnavo 23. 11. 2011 pa je tožena stranka navedla, da ji je bila garancija tožeče stranke izročena prepozno in da ni pravilna, ker ni kontra garancija. Tega, da bi ji bila izročena zgolj v fotokopiji, pa ni več problematizirala in so zato njene pritožbene navedbe, da je toženi stranki bila izročena zgolj fotokopija bančne garancije, neupoštevne.

Sodišče prve stopnje je nadalje v zvezi z ugovorom tožene stranke, da zahtevek tožeče stranke še ni zapadel v plačilo, ker tožeča stranka toženi stranki ni izročila kontra bančne garancije v višini 10 % pogodbene vrednosti v višini 56.900,00 EUR, zaradi česar naj bi imela tožena stranka pravico zadržati ta znesek kot zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku, zaključilo, da je tudi z izročitvijo običajne bančne garancije, tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost in je vtoževana terjatev zapadla v plačilo. Ugotovilo je, da zgolj navedba v drugem odstavku 7. člena pogodbe “kontra garancija” še ne zadošča, da bi tožeča stranka lahko vedela, da mora dejansko pridobiti kontra garancijo in da je namen te varstvo banke garanta, kar pa med pravdnima strankama s pogodbo ni bilo opredeljeno, saj ni bilo opredeljeno v korist koga naj se izda kontra garancija in v kakšni vsebini.

S takšnimi pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče.

Da je bilo določilo 7. člena pogodbe nejasno in da ne določa upravičenca iz bančne garancije, se strinja tudi tožena stranka v pritožbi, vendar pa opozarja, da je bil upravičenec določljiv in da bi tožeča stranka mogla in morala vedeti, da je B. C. d.d. tista, ki v odnosu do investitorja z bančno garancijo jamči za pritožnika in glavnega izvajalca za odpravo napak v garancijskem roku, kar pa ne drži.

Kontra garancija oziroma protigarancija pomeni, da je upravičenec iz garancije oseba, ki je izdajatelj bančne garancije in mu proti garancija zagotavlja varstvo za primer, ko prejme zahtevo za izplačilo iz naslova bančne garancije oziroma, ko izplača garancijski znesek. Banka, ki izda protigarancijo, se upravičencu (izdajatelju bančne garancije) zaveže, da mu bo pod pogoji iz protigarancije plačala določen denarni znesek. Namen protigarancije je varstvo banke garanta.

Glede na pomen inštituta protigarancije in glede na to, komu je namenjena, ima prav sodišče prve stopnje, da je v sporni zadevi odločilno, da s pogodbo med pravdnima strankama ni bilo opredeljeno v korist koga naj se izda protigarancija oziroma kontra garancija in v kakšni vsebini, zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z izročitvijo običajne bančne garancije izpolnila svojo obveznost iz drugega odstavka 7. člena pogodbe in je tako izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za to, da je vtoževana terjatev zapadla v plačilo.

Glede na takšne pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje pa so povsem brez pomena vse nadaljnje pritožbene navedbe glede pravice zadržanja 10 % pogodbene vrednosti, ki naj bi jo imela tožena stranka.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani in ker v postopku na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni zasledilo, katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v točki I. in III. izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora nositi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako pa mora nositi svoje stroške tudi tožeča stranka, saj ti niso bili potrebni, ker njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi.