VSM sodba I Cpg 498/2012

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki:

- znesek 56.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 8. 2009 dalje do plačila;

- znesek 50.016,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30. 8. 2009 dalje do plačila;

- znesek 40.735,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 2. 2009 dalje do plačila,

ter pravdne stroške v 15 dneh po prejemu sodne odločbe prve stopnje, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 3.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, da ne bo izvršbe.

2Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje kljub celotnemu izvedenemu dokaznemu postopku ni opredelilo do posameznih dokaznih predlogov tožeče stranke, temveč se je oprlo le na navedbe tožene stranke glede ugovora domnevnega zastaranja. Ponavlja že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podane trditve, da so med strankama vse do aprila 2011 potekala pogajanja o izvensodni rešitvi odprtih zadev, pri čemer ni spregledati, da je tožena stranka ves čas pogajanj in tekom sodnega postopka lagala glede domnevnih reklamacij in s tem utemeljevala svoj odstop od nakupa terjatev v razmerju do družbe A. d.o.o. in posledično neplačila tožeči stranki. Glede na aktivnosti obeh pravdnih strank, opravljenih razgovorov in izmenjave stališč, je tožeča stranka utemeljeno pričakovala, da bo prišlo do izvensodne rešitve zadeve. Sodišče ni podalo celovite in prepričljive dokazne ocene vsakega dokaza posebej in vse dokazov skupaj in izrecno navedenih korespondenc tožeče stranke s toženo stranko z dne 25. 1. 2013 in 6. 4. 2011 sploh ni dokazno ocenilo, temveč je preprosto zaključilo, da je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki bi moral izkazati večjo mero skrbnosti. Tožeča stranka še izpostavlja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v skladu z 285. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v okviru materialnega procesnega vodstva vsa vprašanja, vezana na zastaranje, razčistiti in v primeru morebitnih nejasnosti zahtevati dopolnitve in pojasnila od strank, česar nedvomno ni storilo, s tem pa kršilo določila ZPP. Glede na dejstvo, da je tožena stranka že izvršila delna plačila po asignacijah, kar predstavlja po mnenju tožeče stranke pripoznavo dolga, bi moralo sodišče prve stopnje, skladno z drugim odstavkom 364. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), to upoštevati kot pretrganje zastaranja, o čemer sodišče ni odločilo. Po stališču tožeče stranke pa bi moralo sodišče prve stopnje glede zastaralnega roka upoštevati, da so se asignacije dejansko sklepale na podlagi faktoring pogodbe in s tem povezanimi odstopi terjatev, ki so temelj za asignacije in so asignacije tako samo instrument, ki služi realizaciji pogodbenih obvez, sklenjenih med A. d.o.o. in toženo stranko skladno s faktoring pogodbo in temu posledično upoštevati triletni zastaralni rok. Zavzema se za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku ugodi, podredno pa izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša in terja povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa tudi ni storilo v pritožbi zatrjevanih niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev absolutne narave. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi skrbno in zanesljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, ter v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja:

6Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo po presoji ugovora zastaranja terjatve, ki jo je tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavljala v obravnavani zadevi. Na podlagi določbe 1039. člena OZ, ki določa, da pravica prejemnika nakazila, da zahteva od nakazanca izpolnitev, zastara v enem letu, ter da zastaranje začne teči, ko nakazanec sprejme nakazilo, če ga je sprejel, preden je bilo dano prejemniku, pa takrat, ko je temu dano, in po izvedenem dokaznem postopku zavzelo stališče, da je uveljavjana terjatev zastarana. Upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi ugotovitve zastaranja, se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe bilo dolžno opredeliti le do razlogov, odločilnih za sprejeto odločitev, torej navesti le razloge, ki utemeljujejo odločilno dejstvo, da je terjatev tožeče stranke zastarala. Sodišče prve stopnje je v tem pogledu (točka 11 obrazložitve) pravilno ugotovilo in obrazložilo relevantne okoliščine glede zapadlosti terjatve in datuma vložitve obravnavane tožbe. Ugotovljena dejstva so sodišču prve stopnje dajala podlago za ugotovitev, da je terjatev tožeče stranke zastarala.

7V nadaljevanju je sodišče prve stopnje, glede na zatrjevana dejstva tožeče stranke o številnih dogovorih med strankami asignacijskih pogodb o načinu izplačila vseh terjatev tožeče stranke do tožene stranke in dolgotrajnih pogajanjih o poravnavi obveznosti, pravilno pristopilo k presoji, ali je ob upoštevanju načel vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic mogoče šteti ugovor zastaranja za nedopusten. V točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe je podalo obširno in skrbno dokazno presojo za odločitev relevantnih dokazov, sodišče druge stopnje pa takšni dokazni presoji in razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek, da tožena stranka tožeči stranki ni obljubljala plačila vtoževane terjatve, da tožeče stranke ni zavajala z obljubami in predlogi z namenom, da bi potekel rok za vložitev tožbe, pritrjuje in jih kot pravilne povzema. Pritrditi je sicer, da so med strankama očitno potekala dogovarjanja o poravnavi obveznosti, pri čemer sama tožeča stranka navaja, da je tožena stranka plačilo zavračala. Da tožena stranka očitno ni imela namena poravnati terjatve tožeči stranki, kaže tudi njena (ne)odzivnost na pozive tožeče stranke k skupnemu sestanku, saj se je tožena stranka udeležila, kot navaja tožeča stranka v pritožbi, zgolj enega, to je dne 22. 2. 2011, ko je že veliko prej potekel zastaralni rok za uveljavljanje obravnavane terjatve. Kot je razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so zneski po asignacijah, ki so predmet vtoževane terjatve, zastarali dne 1. 3. 2010 in 1. 9. 2010, zato tožena stranka po tem datumu tudi ne bi več imela razloga, da bi izkazovala pripravljenost na plačilo obveznosti zgolj z namenom zavlačevanja, da bi potekel zastaralni rok, ker je dejstvo zastaranja nastopilo že dolgo pred tem. Zgolj morebitne zavajajoče obljube plačila dolga v času pred nastopom zastaranja bi lahko predstavljale zlorabo instituta zastaranja oziroma nemoralno početje, ki bi lahko imelo za posledico nedopustnost ugovora zastaranja. Zato sklicevanje tožeče stranke na dopisa z dne 25. 1. 2011 in 6. 4. 2011, ki jih, kot graja pritožba, sodišče ni dokazno ocenilo, in iz katerih naj bi bil razviden dogovor, da naj bi pri toženi stranki začeli z izplačevanjem zapadlih plačil, kar je bil dodaten razlog za pričakovanje tožeče stranke, da bodo dosegli izvensodni zaključek vseh odprtih terjatev, ne more spremeniti zanesljivega zaključka sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati nemoralnega ravnanja. Pri tem je tudi dodati, da sodišče ni dolžno v obrazložitvi sodbe dokazno oceniti vseh izvedenih dokazov, temveč zgolj tiste, ki so pravno odločilni za sprejeto odločitev. Ocena izvedenih dokazov, podana v obrazložitvi izpodbijane sodbe, daje zadostno podlago za predmetno odločitev.

8Pritožnica v pritožbi izpostavlja okoliščine v zvezi z razlogi, zaradi katerih je tožena stranka tožeči odrekala plačilo vtoževane terjatve in v tej smeri opozarja na izjavo direktorice tožene stranke A.V., priče A.C. in listinske dokaze, ki zadevajo sporno razmerje med pravdnima strankama in gospodarsko družbo A. d.o.o. (vprašanje utemeljenosti zavrnitve plačila, utemeljenosti uveljavljanja reklamacije, odstop od nakupa terjatev). Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje o zahtevku odločilo z ugotovitvijo, da je uveljavljana terjatev zastarana, se tudi ni spuščalo v presojo utemeljenosti temelja uveljavljanega zahtevka, zato so tudi izpostavljene pritožbene navedbe, ki zadevajo vprašanje utemeljenosti zahtevka po njegovi vsebini, pravno nerelevantne.

9Neutemeljeno pritožba uveljavlja postopkovno kršitev, ker da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru dolžnosti materialno procesnega vodstva vsa vprašanja, vezana na zastaranje, razčistiti in v primeru morebitnih nejasnosti zahtevati dopolnitve in pojasnila stranka, česar pa ni storilo. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni imelo nobene potrebe posegati v podano trditveno podlago pravdnih strank, saj v zvezi s postavljenim ugovorom zastaranja ni bilo nobenih pomanjkljivosti in nejasnosti, ki bi terjale procesno aktivnost sodišča v smislu določbe 285. člena ZPP.

10Pravilno je sicer stališče tožeče stranke o pretrganju zastaranja skladno z določbo 364. člena OZ, vendar je sodišče v pogledu materialnopravne presoje tega instituta vezano na ponujeno trditveno in dokazno podlago pravdnih strank. Zastaranje se v skladu 364. členom OZ pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Tožeča stranka je v tožbi sicer navajala, da je po zadevnih asignacijah tožena stranka izvršila delna plačila, vendar pa je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2011 navedla, da delna plačila po asignacijah predstavljajo plačilo tistih terjatev, ki jih je družba A. d.o.o. imela do svojega dolžnika družbe M. s.p.A. iz Italije, ki pa niso sporna. Tako zatrjevanega dejstva tožeča stranka ni prerekala, zaradi česar se to dejstvo šteje za resnično. Tožeča stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme za morebitvno uveljavljanje pretrganja zastaranja, bi morala v tej smeri ponuditi dejstva, da predstavljajo delna plačila, plačila na račun vtoževane obveznosti, s čemer bi takšno plačilo štelo za pripoznavo dolga, ter za zatrjevana dejstva tudi ponuditi dokaze. Tožeča stranka pa v tem pogledu potrebnega trditvenega in dokaznega bremena pred sodiščem prve stopnje ni izpolnila, zato sodišče prve stopnje vprašanja pretrganja zastaranja tudi ni bilo dolžno presojati.

11Tožeča stranka se v pritožbi prav tako neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo zastaranja uporabiti triletni zastaralni rok in se sklicuje na dejstvo, da predmetne asignacije vsebinsko ne ustrezajo nakazilu, kot ga opredeljuje 1035. člen OZ. Pritožba zavzema stališče, da so se asignacije dejansko sklepale na podlagi faktoring pogodbe in s tem povezanimi odstopi terjatev in so predstavljale le instrument realizacije cesijskih pogodb, sklenjenih med A. d.o.o. in toženo stranko skladno s faktoring pogodbo.

12Takšno pritožbeno stališče je neutemeljeno. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje temeljila svojo terjatev na sklenjenih asignacijskih pogodbah s toženo stranko, tožena stranka pa zatrjevani pogodbeni podlagi tudi z ničemer ni oporekala. Prav tako sta stranki v dokazne namene predložili listine, iz katerih je razvidno, da je njuno razmerje temeljilo na dogovorjenih asignacijah. Sodišče je pri presoji vezano na trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudijo pravdne stranke, pri čemer sodišče, kadar presoja pogodbena razmerja, le-ta presoja in razlaga tako, kot glasijo in kot jih v trditveni podlagi razumevajo tudi pravdne stranke. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobenega razloga, da bi sporno razmerje presojalo materialnopravno drugače, kot sta to predlagali pravdni stranki, to je v smislu zakonskih določb o asignaciji. Temu ustrezno je tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe 1039. člena OZ o zastaranju, pri čemer je dejstvo, da tožeča stranka niti ni bila pogodbena stranka pogodbe o faktoringu, na katero v pritožbi veže uporabo triletnega zastaralnega roka, zato se učinki pogodbe o faktoringu, v zvezi s katero so se sicer sklepale zadevne asignacije, glede zastaranja ne morejo raztezati na obravnavano razmerje pravdnih strank.

13Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, in tožena, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom istega zakona).