1039. člen OZ

Načelo je, da je za začetek zastaranja odločilna dospelost terjatve, razen če ni za posamezen primer z zakonom določeno kaj drugega. Tako so npr. predpisana posebna pravila glede začetka teka zastaranja v 352., 355., 357. in 362. členu OZ, pa tudi v 147., 148., 423. in 1039. členu OZ.

Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Pravila o subjektivnem in objektivnem roku zastaranja se ne uporabljajo pri poslovnih odškodninskih terjatvah. Tožnik je bil od naslednjega dne po kršitvi pogodbene obveznosti upravičen terjati izpolnitev obveznosti, s tem pa je začel teči (enoletni) zastaralni rok, ki je potekel pred vložitvijo tožbe dne 6. 2. 2015.

Toženkina obveznost po Dogovoru ima enak predmet in enako podlago kot njena obveznost po Asignaciji. Tožnica naj bi kot podizvajalka in torej upnica podjetja G. d.o.o. prejela izpolnitev iz njunega valutnega razmerja (razmerje med asignantom in asignatarjem) po toženki kot tretji osebi. Ker je bilo nakazilo izdano na podlagi toženkinega dolga do G. d.o.o, bi bila toženka v skladu s 3. odstavkom 1045. člena OZ z izpolnitvijo nakazila prosta dolga nasproti stečajni masi G. d.o.o. To pa pomeni, da je toženkina obveznost v Dogovoru dejansko vsebovana že v Asignaciji. Ker Dogovor ne predstavlja novacije iz 1. odstavka 323. člena OZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pred sklenitvijo Dogovora sta bili pravdni stranki v razmerju asignat – asignatar in zaradi tega razmerja sklenili Dogovor, zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da dejstvo, da G. d.o.o. ni bila stranka Dogovora, ni odločilno.

Ker je tožeča stranka (asignatar) privolila v spremembo načina izpolnitve, je dolžna najprej zahtevati izpolnitev od asignata, toda če te izpolnitve ni dobila, jo še zmeraj lahko zahteva od tožene stranke (asignanta). Zgolj sprememba načina izpolnitve z asignacijo namreč ne sme poslabšati asignatarjevega položaja. Še zmeraj ostane asignant dolžnik asignatarja iz temeljnega posla, medtem ko asignacija ni niti sprememba upnika in tudi ne sprememba dolžnika. Asignantov dolg zaradi nakazila oziroma kljub njemu še vedno obstaja, saj se v dolžniško upniškem razmerju med asignantom (dolžnikom) in asignatarjem (upnikom) zaradi nakazila nič ne spremeni. Dolg obstaja tako dolgo, dokler ga asignant ne plača.

Sprejem asignacije je enostranski pravni posel, kar velja tudi v primeru pogojnega sprejema, zato za veljaven sprejem pod pogojem soglasje drugih udeležencev asignacije ni potrebno. Sam obstoj napak še ne zadostuje za utemeljenost jamčevalnega zahtevka na odpravo napak. Zapis pogoja na asignacijski pogodbi A5 „plačilo bo po odpravi pomanjkljivosti“ ne razbremeni tožene stranke dolžnosti, da postavi trditve in predlaga dokaze, da je napake pravočasno in pravilno grajala; da je torej postavila zahtevek za odpravo napak v dodatnem primernem roku. Za odločitev v pravdi ni pomembno, ali asignacijska pogodba predstavlja verodostojno listino ali ne.

Zgolj morebitne zavajajoče obljube plačila dolga v času pred nastopom zastaranja bi lahko predstavljale zlorabo instituta zastaranja oziroma nemoralno početje, ki bi lahko imelo za posledico nedopustnost ugovora zastaranja.

Če obe pravdni stranki, ki sta hkrati pogodbeni stranki, pogodbo razumeta enako, ji sodišče ne sme pripisati drugačnega pomena. Vezano je na trditveno podlago strank. Zato lahko sporno pogodbeno določilo razlaga le tako, da ji pripiše pomen, ki ga zatrjuje ena ali druga stranka. Smisel asignacije je, da se s plačilom enega dolga poplačata dva dolga. Ta dva dolga ne izvirata iz asignacije. Ideja asignacije je, da se terjatev prenese, ne da bi upnik izpadel iz obligacijskega razmerja, iz katerega izvira terjatev, in da se dolg prevzame, pa dolžnik še vedno ostane v obligacijskem razmerju, iz katerega izvira ta dolg. Pri asignaciji ne nastane dvostransko obveznostno razmerje med strankami in ne nastopijo pravni učinki spremembe upnika ali dolžnika (iz temeljnega razmerja).