VSL sklep I Cpg 705/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v 1. in 3. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 443.678,97 EUR v 15-tih dneh, po poteku tega roka pa z zamudnimi obrestmi v višini zakonske obrestne mere (1. točka izreka). Kar je tožeča stranka terjala več, je zavrnilo (2. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo nerazdelno v povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 12.895,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2Tožena stranka se je zoper sodbo (v ugodilnem delu) pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo odškodnine zaradi požara, do katerega je prišlo na objektu P.K. na parc. št. 509/14 k. o. X. dne 15.5.2004, ko so na strehi objekta opravljali krovska dela trije delavci, in sicer D. K. in M. B. v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki ter M. D. v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki. D. K. je polagal bitumenski trak na betonski ojačitvi na že obstoječo dotrajano izolacijo, tako da ga je grel z odprtim ognjem in pritiskal ob betonsko ojačitev. Pri tem je uporabljal gorilnik in utekočinjeni naftni plin propan-butan v 35 kilogramski jeklenki. Ko je grel trak ob pločevini, je odprti ogenj zajel les pod pločevino in ga vžgal, v posledici česar je pogorela stavba. Iz nosilnih razlogov prvostopne sodbe izhaja, da je šteti polaganje bitumenskega traku z odprtim ognjem, pri čemer je energent utekočinjen naftni plin propan – butan v 35 kilogramskih jeklenkah, za delo s povečano nevarnostjo, torej za opravljanje nevarne dejavnosti. Zato se v skladu s 149. členom Obligacijskega zakonika (OZ) šteje, če se ne dokaže drugače, da škoda izvira iz te dejavnosti, zanjo pa odgovarja glede na 150. člen OZ tisti, ki se z njo ukvarja, to je tožena stranka. Glede na povezanost obeh toženih strank, upoštevajoč dejstvo, da so delavci obeh toženk skupno opravljali delo, da sta toženki dogovorili skupne varnostne ukrepe (prim. pisni dogovor, priloga A7), in da v pogodbah, sklenjenih z naročniki (tretjimi osebami), drugotoženka nastopa kot zastopnica prvotoženke (prim. priloge A3 – A5), je sodišče prve stopnje kot obratovalca štelo obe toženi stranki. Glede trditev tožene stranke, da v objektu ni bilo požarnega zidu, bilo pa je veliko lesa in prahu, da je bila škoda nepričakovano velika, ker gašenje ni bilo dovolj uspešno, saj so gasilci pričeli z gašenjem pozno, v hidrantih pa ni bilo dovolj vode, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožeča stranka ni mogla v smislu člena 153/III OZ prispevati k nastanku škode niti k njenemu obsegu, saj bi tožena stranka morala vse te okoliščine preveriti pred pričetkom dela z odprtim ognjem. Zato ne gre za nepričakovane okoliščine v smislu drugega odstavka 153. člena OZ. Ker tožeča stranka ni bila naročnik del, ampak je le dopustila dela na njenem objektu v korist tretjih oseb (solastnikov nepremičnine), je ne bremeni niti morebiten neobstoj uporabnega dovoljenja za objekt. Po oceni sodišča prve stopnje sta toženi stranki tudi izključno krivdno odgovorni za nastalo škodo, ker se pred pričetkom dela nista pozanimali o vseh okoliščinah, ki so v sferi 10 metrov v vseh smereh lahko povzročile požar z ozirom na delo z odprtim ognjem, ker pri sebi nista imeli gasilskega aparata ali dek, nista organizirali požarne straže, kar vse ne predstavlja ravnanja, ki se pričakuje od strokovnjaka v smislu drugega odstavka 6. člena OZ.

6Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo listine v spisu in izvedlo dokaz z vpogledom izvedenskega in cenilnega poročila sodne izvedenke V. M. ter zaslišalo priči B. M. in M. D.V obrazložitvi se sklicuje zlasti na kazensko ovadbo z dne 6.7.2004 (priloga A8) in izvedeniško mnenje št. 01-11/2006 z dne 12.11.2006 (priloga A17), izdelano za potrebe kazenskega postopka Kpd 114/2006 Okrajnega sodišča v Kranju ter na izpovedbo prokurista tožeče stranke J. Š. v tem postopku (priloga B32, B34).

7Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, to je zlasti zaslišanje prič in imenovanje izvedenca požarno varstvene stroke, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do izjave v postopku. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga ima torej sodišče (prve stopnje) tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi (ustavno dopustni) razlogi. Ali takšni razlogi obstajajo, pa mora biti razvidno iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) oziroma iz obrazložitve končne odločbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti ali očitne neprimernosti predlaganega dokaza. Na ta način je namreč stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade (prim. Vrhovno sodišče sklep III Ips 4/2013 in drugi). Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru opisanim jamstvom v dokaznem postopku ni bilo zadoščeno. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov tožene stranke ni izvedlo. Pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Pritožbena odločba bi namreč tako vsebovala razloge, o katerih se toženka ne bi mogla izjaviti, s čimer bi bila kršena toženkina pravica do pritožbe po 25. členu Ustave RS.

8Sodišče prve stopnje kljub predlogu tožene stranke ni imenovalo izvedenca požarno varstvene stroke, oprlo pa se je na izvedeniško mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost I. G. z dne 12.11.2006 iz kazenskega spisa (priloga A17), kar pritožnica utemeljeno graja. Načelo kontradiktornosti ne dovoljuje uporabe izvedenskih mnenj, ki so bila izdelana v drugih (četudi sodnih) postopkih, v katerih katera od strank ni sodelovala in zato ni imela možnosti biti navzoča ob izvajanju tega dokaza, postavljati izvedencu vprašanj, zahtevati od njega pojasnil, se izjaviti o njegovem izvidu in mnenju ter glede tega podati svojega pravnega nadziranja. Sklicevanje na izvedenski izvid in mnenje iz drugega postopka, v katerem katera od strank ni imela možnosti sodelovati, pomeni kršitev minimalnih jamstev poštenega dokaznega postopka (prim. Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, 2. knjiga GV založba, Ljubljana 2006, stran 498 in odločba US RS Up 39/95 z dne 16.1.1997).

9Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da bi izvedba dokaza s predlaganim izvedencem in eventualno tudi s predlaganimi pričami lahko relevantno vplivala na odločitev, ne glede nastanka škode, ki jo je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno povzročila tožena stranka, pač pa glede povečanja škode v smislu prvega odstavka 171. člena OZ (deljena odgovornost). V tej smeri je tožena stranka podala navedbe o opustitvi ukrepov iz požarne žaščite in posledični požarni (ne)varnosti objekta, nedelovanju hidratantnega omrežja, neupoštevanju aktivne požarne zaščite in opustitvi požarno varstvenih ukrepov tožeče stranke kot (so)lastnika objekta oziroma gradbišča. Za odločitev o morebitni deljeni odgovornosti oziroma o eventualnem soprispevku tožeče stranke k povečanju škode je treba presoditi pritožbene navedbe, da bi bilo možno požar lokalizirati, če ne bi tudi tožeča stranka kršila predpisov s področja požarne varnosti. V tej luči se pokaže kot pravno pomembno, ali ravnanje obeh strank ustreza standardu dolžne skrbnosti, kot je predpisana v pravilih stroke in požarno varstvenih predpisih. Za odločitev v tej zadevi so pravnorelevantna dejstva, katera od strank ni izvedla vseh potrebnih požarnovarstvenih ukrepov, tožena stranka kot izvajalec del in nedvomni povzročitelj požara, eventualno pa tudi tožeča stranka kot lastnik nepremičnine, ki naj bi bila del gradbišča. Pri tem ni zanemarljivo, ali bi tožena stranka lahko preprečila posledice eventualne neizvedbe ukrepov, ki bi jih bila eventualno dolžna zagotoviti tožeča stranka. Če bi se izkazalo, da kljub opustitvi ukrepov požarne varnosti tožeče stranke, škoda ne bi bila nič manjša, soprispevek tožeče stranke k nastali škodi ni podan.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dokazni predlogi tožene stranke nanašajo na dejstva, ki so za odločitev v sporu pravnorelevantna. V nadaljnjem postopku bo zato moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze ali pa obrazložiti, zakaj njihova izvedba ni potrebna.

11Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj na glavni obravnavi ni zaslišalo izvedenke V. M. kljub podanim pripombam na njeno izvedensko mnenje in izraženo zahtevo za njeno zaslišanje. Kadar stranke pisno izvedeniško mnenje grajajo in imajo nanj pripombe ter terjajo pojasnila o posameznih okoliščinah, ki so pravno pomembne za rešitev spora, kar lahko povzroči dvom o popolnosti ali pravilnosti mnenja, je dodatno ustno zaslišanje izvedenca na obravnavi potrebno (prim. VS RS sklep II Ips 342/2000).

12Pritožbeno sodišče je pritrdilo pritožbi, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).