VSL sodba I Cpg 357/2013

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:
1. v II.3 točki izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je ob začetku prisilne poravnave nad prvo toženo stranko, opr. št. St 2011/2010, dne 20. 1. 2011 obstajala še terjatev tožeče stranke do prve tožene stranke v višini
- glavnice 25.918,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 do 20. 1. 2011,
- izvršilnih stroškov 169,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 do 20. 1. 2011,
torej terjatev v skupni višini 27.286,06 EUR.

Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. St 2011/2010, z dne 23. 8. 2011, ki je postal pravnomočen 3. 10. 2011, (po delnem umiku tožbe) ostaja sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010-2, z dne 1. 10. 2010, v prvem in tretjem odstavku v veljavi tako, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 50 % predhodno ugotovljene terjatve, to je 13.643,03 EUR, v osmih enakomernih polletnih obrokih, s tem, da prvi obrok zapade v 6-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, drugi v 12-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, tretji v 18-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, četrti v 24-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, peti v 30-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, šesti v 36-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, sedmi v 42-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave in osmi obrok v 48-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave. Preostanek neplačanega dela glavnice se v času plačevanja ne obrestuje.

2. v III/2 točki izreka spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010 z dne 1. 10. 2010 (po delnem umiku tožbe) zoper drugo toženo stranko P. S. ostaja v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je drugo tožena stranka P. S. solidarno s prvo toženo stranko dolžna plačati tožeči stranki še znesek glavnice v višini 25.918,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 169,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

3. v IV. točki izreka spremeni tako, da sta toženi stranki M. d. o. o. in P. S., sta dolžni v petnajstih dneh tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v višini 3332,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

II. Pritožba drugo tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (III.1. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Prvo in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki v petnajstih dneh nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške v znesku 1.645,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Drugo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo odločilo, da se zaradi delnega umika tožbe zoper obe toženi stranki za plačilo glavnice 910,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 dalje do plačila sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010-2, z dne 1. 10. 2010, v prvem odstavku izreka v umaknjenem delu razveljavi in postopek ustavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je ob začetku prisilne poravnave nad prvo toženo stranko obstajala terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini glavnice 31.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 do 20. 1. 2011 in izvršilnih stroškov v znesku 191,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 do 20. 1. 2011, torej terjatev v skupni višini 39.739,49 EUR (II.1. točka izreka). Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. St 2011/2010, z dne 23. 8. 2011, ki je postal pravnomočen 3. 10. 2011, je odločilo, da ostaja (po delnem umiku tožbe) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010-2, z dne 1. 10. 2010, v prvem in tretjem odstavku v veljavi tako, da je prvo tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 50 % v točki I/1 ugotovljene terjatve, to je 19.869,75 EUR, v osmih enakomernih polletnih obrokih, s tem, da prvi obrok zapade v 6-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, drugi v 12-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, tretji v 18-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, četrti v 24-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, peti v 30-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, šesti v 36-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave, sedmi v 42-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave in osmi obrok v 48-ih mesecih po potrditvi prisilne poravnave ter da se preostanek neplačanega dela glavnice v času plačevanja ne obrestuje (II.2. točka izreka). V presežku, do zahtevane glavnice 57.118,08 EUR s pp in za izvršilne stroške v višini 169,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila, je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010-2, z dne 1. 10. 2010, v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo (II.3. točka izreka). Isti sklep o izvršbi pa je za drugo toženo stranko P. S. obdržalo v veljavi v prvem in tretjem odstavku tako, da je drugo tožena stranka P. S. solidarno s prvo toženo stranko po II/2 točki te sodbe dolžna plačati tožeči stranki znesek glavnice v višini 31.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2008 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 191,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila (III.1. točka izreka). V presežku (za plačilo glavnice v višini 25.918,08 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 169,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila) je sklep o izvršbi v prvem in tretjem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo (III.2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo še nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 200,52 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti do plačila (IV. točka izreka).

2Zoper III/1. točko navedene sodbe je vložila iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožbo drugo tožena stranka in naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Tožeča stranka je na pritožbo drugo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne, drugo toženi stranki pa naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe sodišča druge stopnje dalje do plačila.

4Zoper zavrnilni in posledično stroškovni del navedene sodbe (II.3. točka, III.2. točka in IV. točka izreka sodbe) pa se je pritožila tudi tožeča stranka in pri tem uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter naslovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži, da je tožeči stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške skupaj s pritožbenimi stroški in zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

O pritožbi drugo tožene stranke:

6Sprememba pravne pripadnosti podjetja (in s tem tudi podjetniških obveznosti) z univerzalno sukcesijo, ki je posledica statusnega preoblikovanja drugo tožene stranke s prenosom podjetja na novo kapitalsko družbo (d. o. o.), ne zahteva soglasja upnikov prenesenih obveznosti. Pri obsegu odgovornosti pa pride do kvalitativnih razlik, ki so posledica različnih pravnih režimov, ki sta veljala pred prenosom podjetja (osebna odgovornost fizične osebe, ki je dejavnost opravljala kot samostojni podjetnik) oziroma po njem (odgovornost pridobitelja po pravilih o odgovornosti kapitalskih družb). To bi lahko za upnike pomenilo nova tveganja, hkrati pa bi lahko bilo povezano s tveganjem, da bi se samostojni podjetniki s prenosom obveznosti na kapitalsko družbo poskušali razbremeniti odgovornosti za njeno izpolnitev (1).

7Vsled obrazloženemu razpolagalec, tj. drugo tožena stranka, tudi po prenosu podjetja odgovarja za prenesene, pred vpisom prenosa podjetja v sodni register (8. 11. 2010) nastale poslovne obveznosti, glede na osrednjo pritožbeno navedbo drugo tožene stranke, pa je potrebno pojasniti še naravo njene odgovornosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenim zavzelo pravilno stališče, da je materialnopravna podlaga za odločitev, da je za plačilo obveznosti solidarno s prvo toženo stranko zavezan plačati tudi drugi toženec, ravno v 672. členu ZGD-1 (2). Skladno s slednjim je namreč odgovornost drugo tožene stranke neomejena (odgovarja z vsem svojim premoženjem), subsidiarna (za izpolnitev je zavezan le, če družba – d. o. o. - kot primarni dolžnik ne izpolni) in solidarna (upnik lahko terjatev po poljubnem ključu porazdeli med oba, ki zanjo odgovarjata). Takšna odgovornost fizične osebe (prej samostojnega podjetnika) torej onemogoča, da bi obstoječi upniki prišli v slabši položaj, kot če prenosa ne bi bilo, saj lahko za izpolnitev terjatve še vedno posežejo po (v seštevku) enakem premoženju (premoženju družbe in premoženju nekdanjega samostojnega podjetnika – drugo tožene stranke).

8Iz navedenega razloga je zaključek sodišča prve stopnje utemeljen tudi v delu, ko je k solidarnemu plačilu drugo toženo stranko zavezalo v celotni višini terjatve, kot jo je ugotovilo v II/1. točki izpodbijane sodbe. Če tega ne bi storilo (drugo tožene stranke obsodilo k solidarnemu plačilu celotne obveznosti), namenu varovanja upnikov prenesenih obveznosti, ki izhaja iz predhodno citiranega določila 672. člena ZGD-1, ne bi zadostilo. Isti namen pa izhaja tudi iz določila 2. odstavka 213. člena ZFPPIPP. Upnik lahko namreč terjatev, ki jo ima do dolžnika, nad katerim je potrjena prisilna poravnava, v neomejenem obsegu uveljavlja zoper poroka takšnega dolžnika, solidarnega sodolžnika in regresnega zavezanca. Ker je sodišče prve stranke pravilno presodilo, da ima drugi toženec položaj solidarnega sodolžnika, v obravnavanem razmerju ne bo prišlo do učinka prisilne poravnave, upnik – sedaj tožeča stranka – pa bo lahko na ta način prišel do popolnega poplačila svoje terjatve kljub potrjeni prisilni poravnavi zoper prvo toženo stranko.

9Pritožbeno razlogovanje, ki temelji na hipotetičnem poteku dogodkov (če bi bil postopek prisilne poravnave uveden že zoper samega podjetnika), ki po vsebini niso enaki obravnavanemu, se v luči obrazloženega izkaže za nerelevantno. Enako tudi navedba, da pritožnik kot fizična oseba v smislu ZFPPIPP v konkretnem primeru nima položaja poroka. Da obveznosti še niso zapadle v plačilo (upoštevaje sklep z dne 23. 8. 2011), pa je neutemeljen pritožbeni razlog. Predhodno opisani sistem odgovornosti velja za tiste poslovne obveznosti, temelj katerih je nastal pred vpisom prenosa podjetja v sodni register. V predmetnem gospodarskem sporu je temelj obveznosti nastal že v letu 2008, in sicer z naknadno odobritvijo posla s strani drugo tožene stranke, medtem ko je bil prenos podjetja v sodnem registru vpisan dne 8.11.2010. Nobenega dvoma torej ni, da je drugo tožena stranka za obveznosti po računu št. 7054/08 odgovorna, datum dospelosti obveznosti pa se pri presoji odgovornosti v skladu z obrazloženim ne upošteva.

10Sodišče prve stopnje glede na obrazloženo ni zmotno uporabilo materialnega prava niti ni zagrešilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je naslovno sodišče pritožbo drugo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so vsi dogovori o poslovnem sodelovanju potekali med direktorjem tožeče stranke in J. V. ter da je bil slednji pri (sedaj) drugo toženi stranki zaposlen kot vodja komerciale in prokurist, vendar je pri presojanju obsega J.V.-vih pooblastil zmotno izhajalo iz instituta pooblastila po zaposlitvi (80. člen OZ). Pritožnica namreč pravilno opozarja, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 35. člen ZGD-1 o obsegu prokure. Ta določa, da prokura upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Po izrecni določbi 71. člena ZGD-1 se namreč določbe ZGD-1 o prokuri smiselno uporabljajo tudi za podjetnike.

12Skladno z navedenim je naročilo kombiniranega orodja za izdelavo ploščic, ki je zaradi prenehanja naročil ploščic s strani prvo tožene stranke rezultiralo v računu 9357/10 z dne 8. 7. 2010 v znesku 26.828,40 EUR (po delnem umiku tožbe pa v znesku 25.918,08 EUR), nedvomno pravno dejanje, ki spada v pravno sposobnost družbe. Ker prokura predstavlja splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin) (3), se zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeni dogovor oziroma naročilo za toženi stranki ne ustvarja nobene zaveze, izkaže kot nepravilen, pritožbena graja, da je bila presoja instituta pooblastila po zaposlitvi nepotrebna (enako tudi vprašanje naknadne odobritve), pa utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku tožeče stranke ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na račun št. 9357/2010, pri tem pa ločeno (na smiselno enak način kot sodišče prve stopnje) obravnavalo zavezi prvo tožene (II/3. točka izreka izpodbijane sodbe) in drugo tožene stranke (III/2 točka izreka izpodbijane sodbe).

13Tako je v II/3 točki izreka izpodbijane sodbe odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je ugotovilo, da je ob začetku prisilne poravnave nad prvo toženo stranko dne 20. 1. 2011 obstajala terjatev tožeče stranke do prvo tožene stranke v višini glavnice 25.918,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 do 20. 1. 2011 (27.113,15 EUR) in izvršilnih stroškov v znesku 169,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 do 20. 1. 2011 (172,91 EUR) – torej v skupnem znesku 27.286,06 EUR – v skladu z 217. členom ter 4. odstavkom 212. člena ZFPPIPP pa odločilo, da je prvo tožena stranka dolžna plačati navedeno terjatev v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi (50 % ugotovljene terjatve, tj. 13.643,03 EUR, v osmih enakomernih polletnih obrokih kot izhaja iz izreka te sodbe).

14Ker je skladno s 672. člena ZGD-1 skupaj s prvo toženo stranko k solidarnemu plačilu celotne terjatve 25.918,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2010 dalje do plačila in za izvršilne stroške v višini 169,65 EUR z zakonskimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2010 dalje do plačila zavezana tudi drugo tožena stranka (4), pa je naslovno sodišče spremenilo tudi III/2 točko izpodbijane sodbe in tudi v navedenem obsegu obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 135830/2010 z dne 1. 10. 2010 v veljavi.

15Sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev pritožbenega sodišča o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z odločitvijo sodišča druge stopnje, (kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe in po kateri je uspeh tožeče stranke po novem 100 %), pravilno odmero pravdnih stroškov tožeče stranke, ki jo je opravilo že sodišče prve stopnje in 1. odstavkom 154. člena ZPP je naslovno sodišče toženima strankama naložilo nerazdelno plačilo pravdnih stroškov v višini 3332,98 EUR, in sicer z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku petnajstdnevnega roka za prostovoljno povrnitev stroškov postopka.

16Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, sta ji toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške (2. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo odvetniške stroške (tar. št. 3210) v višini 788,80 EUR vključno z materialnimi stroški 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 20 % DDV, prav tako pa tudi sodno odmerjeno takso za pritožbo v znesku 675,00 EUR, kar skupaj znaša 1.645,56 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006). Odgovor tožeče stranke na pritožbo drugo tožene stranke pa ni stroškovno utemeljen, ker z njim ni pripomogla k rešitvi pritožbe, zato naslovno sodišče tožnici stroškov v zvezi z njim ni prisodilo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Drugo tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

___________________________________

(1) Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 3. knjiga, str. 934 in 935.

(2) Če družba ne izpolni obveznosti, ki so nastale podjetniku v zvezi s podjetjem pred vpisom prenosa podjetja v register, odgovarja zanje podjetnik z vsem svojim premoženjem (672. člen ZGD-1).

(3) Sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 229/2008.

(4) Navedeno je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, potrdilo pa naslovno sodišče v delu, kjer je obravnavalo pritožbo drugo tožene stranke.