VSL sodba I Cpg 681/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.154,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 145206/2010 z dne 20.10.2010 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 36.931,18 EUR s pripadki. Zaradi umika tožbe je navedeni sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavilo in postopek ustavilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke.

2Tožena stranka je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ni utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka ni bila opozorjena, da bo sodišče sprejelo odločitev brez glavne obravnave in da ni bila seznanjena s posledicami takšne odločitve ter da se zaradi tega ni mogla izjasniti o zadevi. Določilo 488. člena ZPP uzakonja izjemo od načela obligatornosti glavne obravnave. V skladu z navedeno zakonsko določbo izda sodišče odločbo brez razpisa naroka, če so podane splošne procesne predpostavke za meritorno odločanje in če dejansko stanje med strankama ni sporno. ZPP pa ne predvideva, da bi moralo sodišče stranke na možnost izdaje odločbe brez oprave naroka stranki opozoriti.

6Na podlagi 488. člena ZPP lahko sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da dejansko stanje ni sporno. Vendar pa dejansko stanje lahko postane nesporno tudi šele po izmenjavi pripravljalnih vlog.

7Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi trdila, da v izvensodni poravnavi, v kateri sta se pravdni stranki dogovorili o poravnavi sporne terjatve v nižjih zneskih in z odloženim rokom plačila, ni izrecno določeno, da v primeru zamude s plačili obrokov poravnava ni več veljavna. Nato je tožeča stranka v svoji naslednji pripravljalni vlogi pojasnila, da je v 4. alineji izvensodne poravnave izrecno določeno, da, v kolikor tožena stranka do 30.4.2011 ne poravna zneska v celoti oziroma se ne drži obročnega odplačevanja, sklep o izvršbi VL 145206/2010 ostane v veljavi. Navedla je še, da strankama ni bilo potrebno posebej določiti, kaj pomeni zamuda, saj že Obligacijski zakonik (prvi odstavek 299. člena OZ) določa, da zapade obveznost v plačilo z dnem, ki je določen za njeno izpolnitev in je tako tožena stranka v tem primeru, ko je rok izpolnitve posameznega dogovorjenega obroka natančno določen, prišla v zamudo takoj, ko navedenega dne svoje obveznosti ni izpolnila. Med strankama ni sporno, da se tožena stranka ni držala dogovorjenih rokov plačil. Tožena stranka je v odgovoru na to pripravljalno vlogo navedla le, da tožeča stranka v svoji zadnji pripravljalni vlogi ni navedla ničesar novega in je vztrajala pri svojih dotedanjih trditvah.

8Prvi odstavek 286. člena ZPP določa, da se mora vsaka stranka izjaviti o navedbah in predlaganih dokazih nasprotne stranke. Vendar mora biti izjavljanje obrazloženo, substancirano. Pavšalno, nekonkretizirano zanikanje nasprotnikovih trditev se ne upošteva. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka odgovorila na vse očitke tožene stranke v zvezi z veljavnostjo izven sodne poravnave, tožena stranka pa njenih navedb glede zapadlosti posameznih terjatev in zamude pri plačilu zapadlih obrokov ni prerekala. Dejstva, ki jih je v zvezi z zamudo in neplačevanjem navedla v svoji zadnji vlogi tožeča stranka, se zato štejejo za priznana (214. člen ZPP) in jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati. Neprerekanih trditev namreč ni treba dokazovati.

9Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov in svoje odločitve o tem ni obrazložilo. Dokazovanje je potrebno le, če so dejstva sporna, v tem primeru pa je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi nespornih dejstev. S tem, ko sodišče ni ugodilo predlogu tožene stranke za zaslišanje njenega direktorja, ni kršilo njene pravice do izjavljanja v postopku. Pravico, da se izjavi, uresničuje stranka s pisnimi vlogami in navajanjem na glavni obravnavi. Ta pravica z odločitvijo sodišča, da ne izvede dokaza z zaslišanjem strank, v nobenem primeru ne more biti prekršena.

10Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da kljub njeni zahtevi ni opravilo naroka, saj v situaciji iz 488. člena ZPP ni pomembno, kakšna je v zvezi z opravo naroka volja pravdnih strank.

11Glede na to, da se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da so bili podani pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka (488. člen ZPP), ni podana zatrjevana kršitev postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Ker je bilo dejansko stanje med strankama nesporno, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti poravnalnega naroka. Višje sodišče pa še dodaja, da je tožena stranka imela možnost sodelovati v postopku mediacije tudi tekom pritožbenega postopka, vendar za ponujeno mediacijo ni podala soglasja.

13Prav tako ni utemeljen očitek tožene stranke, da se zato, ker ni bil opravljen narok, ni mogla izjasniti. Višje sodišče ugotavlja, da se tožena stranka „o zadevi“ ni izjasnila niti v pritožbi, saj ni navedla nobenih novih dejstev, ki bi jih navedla na prvem naroku, pa jih ni mogla, in ki bi pripeljala k drugačni odločitvi.

14Potem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka v sporu uspela (sodišče je zahtevku tožeče stranke v pretežnem delu ugodilo, v preostalem delu pa je tožena stranka takoj potem, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek, umaknila tožbo) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti potrebne pravdne stroške (154. in 158. člen ZPP).

15Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odst. 154. člena v zvezi s prvim odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Stroške je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife. Sodišče je tako tožeči stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (942,40 EUR), pavšalni znesek PTT (20,00 EUR) in DDV (192,40 EUR) skupaj: 1.154,40 EUR. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primeru zamude tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne13.12.2006 – Pravna mnenja I/2006).