VSL sodba II Cp 1859/2013

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (točka II. izreka) glede zneska pravdnih stroškov spremeni tako, da se znesek 4.372,74 EUR nadomesti z zneskom 3.485,14 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 159221/2011 z dne 27. 10. 2011 v veljavi v prvem odstavku izreka za del glavnice v znesku 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 do plačila in v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2011 dalje do plačila, v preostalem delu (glede plačila glavnice v znesku 201.143,66 EUR s pripadki) pa sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je zato naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 4.372,74 EUR s pripadki v primeru zamude paricijskega roka z plačilo pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica na podlagi šestega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pravico uveljavljati povračilo največ v znesku 12.000,00 EUR.

Zoper sodbo se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pritožuje tožnica (zoper zavrnilni del in stroškovno odločitev), ki meni, da je odločitev zgrešena ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno stroškovno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ne gre za situacijo, ki bi jo urejal 7. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), posledično pa zahtevka po višini ni mogoče omejiti na podlagi citirane določbe. Zahtevek namreč izvira iz prometne nesreče z dne 26. 5. 2002, v kateri je nastal tako velika škoda, da je bila izčrpana zavarovalna vsota po polici za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za vozilo, ki ga je vozil toženec in je bil preostanek odškodnine tretjim izplačan iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila, ki ga je vozil za prometno nesrečo neodgovoren voznik. Tožnica od toženca v tej zadevi terja povračilo izplačanih zneskov po polici zavarovanja avtomobilske odgovornosti za vozilo, ki ga je vozil voznik, ki za prometno nesrečo ni bil odgovoren, kajti tožnica je zneske, izplačane iz police zavarovanja avtomobilske odgovornosti drugega voznika plačala kot solidarni dolžnik po četrtem odstavku 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zgolj naključje je, da sta bili obe vozili, ki sta bili udeleženi v obravnavani prometni nesreči, obvezno zavarovani ravno pri tožnici. V kolikor bi bilo vozilo drugega udeleženca zavarovano pri katerikoli drugi zavarovalnici, bi slednja gotovo uveljavljala regresni zahtevek zoper toženca, saj je bil za nastalo prometno nesrečo v celoti odgovoren toženec. V kolikor pa drugo vozilo ne bi bilo zavarovano, bi oškodovanci imeli zahtevek zoper toženca samega. V vsakem primeru bi oškodovanci z odškodninskimi zahtevki v celoti uspeli. Tako je tudi tožnica v konkretnem primeru upravičena do povračila terjanih zneskov od toženca. Tožnica je upravičena terjati od toženca plačilo plačanih zneskov skupaj s pripadajočimi stroški in obrestmi na podlagi prvega odstavka 188. člena OZ, ko za take primere ni določena nobena omejitev višine regresnega zahtevka. Citirana določba ZOZP je jasna in se nanaša le na primere, ko je odškodnina plačana iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila, s katerim je upravljal voznik, ki je kršil zavarovalno pogodbo. Pri tem zavarovalno pogodbo lahko krši le zavarovanec ali sozavarovana oseba, ne pa nekdo tretji. Da je regres po 7. členu ZOZP vezan le na primere, ko je odškodnina izplačana iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila, s katerim je bila povzročena prometna nesreča oziroma voznik, katerega je bil za nastalo prometno nesrečo odgovoren, izhaja tudi iz izrazov, ki jih uporablja citirana zakonska določba. Zavarovalnica ima namreč pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca, torej od stranke pogodbe, oziroma od odgovorne osebe, torej osebe, ki je upravljala z vozilom zavarovanca. Če se to aplicira na konkretni primer, bi tožnica imela regresni zahtevek po 7. členu ZOZP v konkretnem primeru lahko tako le zoper drugega voznika, ker je bila odškodnina plačana iz njegove zavarovalne police, ker pa slednji ni kršil zavarovalne pogodbe, pravne podlage za povračilni zahtevek zoper drugega voznika ni. Za zneske, ki so bili izplačani iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti drugega vozila, tožeča stranka ne more odgovarjati na mesto toženca, saj je bila zavarovana le odgovornost drugega voznika, ki pa je kot navedeno solidarna, čeprav za nastalo prometno nesrečo ni kriv. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa dejansko uveljavlja odgovornost toženca tudi za te zneske, kar pa ni pravilno. Navedeno dodatno utemeljuje stališče tožnice, da v konkretnem primeru ni omejitve zahtevka. Sodišče, ki bi moralo uporabiti 188. člen OZ, je zato napačno uporabilo materialno pravo, saj podlaga zahtevka ni bila 7. člen ZOZP. Pritožuje se tudi zoper višino določenih pravdnih stroškov toženca, ki jih je sodišče napačno izračunalo, kajti če se odvetniške stroške sešteje, kot jih je toženec uveljavljal, ti znašajo le 3.202,50 EUR, kar z 20% DDV znaša 3.843,00 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 40,00 EUR sodne takse. Pravdni stroški toženca so tako znašali 3.883,00 EUR in ne 4.372,74 EUR, kot jih je odmerilo sodišče.

Pritožba je utemeljena glede stroškovne odločitve, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožbeni očitek zgrešene materialnopravne presoje ni utemeljen. Po drugem odstavku 7. člena ZOZP ima v primerih, določenih z zakonom ali zavarovalnimi pogoji zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino, pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe, pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti pa ima zavarovalnica po tretjem odstavku 7. člena ZOZP pravico uveljavljati povračilo iz prejšnjega odstavka od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe (1) samo v primerih, naštetih v točkah 1 do 7. Zavarovalnica ima po šestem odstavku 7. člena ZOZP pravico uveljavljati povračilo v primerih iz tretjega odstavka tega člena največ v znesku 12.000,00 EUR (razen v primeru namerne povzročitve škode). Pri tem glede na tožbene in pritožbene trditve pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je tudi sozavarovanec zavarovanec, kar jasno sledi že iz temeljne jezikovne razlage pojma sozavarovanec in pri tem ne gre za pojem odgovorne osebe v smislu cit. zakonskih določb. Glede odgovorne osebe pa ta pojem zajema odgovorne osebe, povzročitelje škode, ki seveda niso zavarovanci (ali sozavarovanci). Prav tako pojma zavarovalnica (ki je poravnala škodo oškodovancu ali plačala zavarovalnino) ni mogoče razlagati tako, da bi v primeru, ko iz istega škodnega dogodka (oziroma zavarovalnega primera) škodo ali zavarovalnino poravna več zavarovalnic, lahko vsaka od njih uveljavlja povračilo v določenem znesku 12.000,00 EUR. Maksimirano je povračilo, ne glede na to, koliko zavarovalnic je poravnalo škodo oziroma plačalo zavarovalnino. In če je temu tako, velja identično za primere, ko ista zavarovalnica poravna škodo oškodovancu ali/in plača zavarovalnino, kot tudi poravna škodo več oškodovancem ali/in plača več zavarovalnin in nenazadnje ko, kot v obravnavanem primeru, odškodnina presega zavarovalno vsoto, zavarovalnica pa ne more zaradi solidarne odgovornosti (2) uveljavljati ugovora izčrpanosti zavarovalne vsote (omejene odgovornosti) (3) in škodo plača iz več zavarovanj (zavarovalnih polic) zavarovanja avtomobilske (4) odgovornosti. Res bi sicer zavarovalnica v primeru, ko bi oškodovanec uveljavljal odškodnino, ki bi presegala zavarovalno vsoto, škodo pa bi denimo povzročilo eno samo vozilo, lahko uspešno uveljavljala ugovor izčrpanosti zavarovalne vsote (omejene odgovornosti), a to njenega upravičenja zahtevati le omejeno povračilo v primeru zavarovanja avtomobilske odgovornosti po šestem odstavku 7. člena ZOZP ne spreminja. Pritožbena razlaga citiranih materialnopravnih določb ZOZP je torej napačna.

Pa tudi v primeru drugačne razlage citiranih zakonskih določb (tj. take, kot se zanjo prizadeva tožnica s (tožbenimi in) pritožbenimi trditvami, njen zahtevek v delu, v katerem je bil zavrnjen, ne bi bil utemeljen. Tožnica je namreč v tožbi (v vlogi dopolnitev tožbe) navedla, da je bila zavarovalna vsota iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti vozila, ki ga je vozil toženec, 287.097,31 EUR, da pa skupen seštevek izplačanih odškodnin presega 300.000,00 EUR (za koliko presega 300.000,00 EUR tožnica v tožbi ne pove, kot tudi ne pove omejitve zavarovalne vsote za materialno škodo). Ker se dobršen del vtoževane terjatve zoper toženca nanaša na materialno škodo (izplačani zneski mesečne rente), tožničina tožbena trditev o izčrpanosti zavarovalne vsote ni z ničemer izkazana (še posebej ker je pri tem potrebno upoštevati dosojen znesek 12.000,00 EUR s pripadki). Poleg tega višjo razliko med zatrjevano zavarovalno vsoto in skupnim seštevkom izplačanih odškodnin (nekaj manj kot 13.000,00 EUR) presegajo že v vtoževani terjatvi (vtoževanem znesku 213.143,66 EUR s pripadki) obsežene obresti (in stroški), ki se v zavarovalno vsoto ne vštevajo, tako da prekoračitev zavarovalne vsote z ničemer ni izkazana (v vsakem primeru je seveda potrebno upoštevati pravnomočno dosojen znesek 12.000,00 EUR s pripadki). Tožbena trditev o izčrpanosti zavarovalne vsote kot podlage zahtevka torej ni z ničemer izkazana.

Utemeljeno pa tožnica v pritožbi opozarja na napako v izračunu toženčevih pravdnih stroškov, ki v skladu z uveljavljenimi stroški toženca znašajo 3.883,00 EUR, in ne 4.823,56 EUR, kot jih je pomotoma izračunalo sodišče prve stopnje. Glede na 94,37% uspeh v pravdi (nesporno) bi torej tožencu šlo 3.664,39 EUR, po pobotu s priznanimi stroški tožnice (179,25 EUR) pa gre tožencu 3.485,14 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker tožnica s pritožbo glede odločitve o glavni stvari ni uspela, ni upravičena niti do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP), zavrnitev njene zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa je obsežena v odločitvi (točka II. izreka) o zavrnitvi njene pritožbe (v preostalem delu).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Podčrtalo pritožbeno sodišče;

(2) Prim. 154., 186. in 188. člen Obligacijskega zakonika (OZ).

(3) Prim. 20. člen ZOZP.

(4) Glej sprotno opombo 1.