VSL sodba II Cp 4797/2008

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v I. točki potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki v 2. odst. razveljavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 84 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

:

(1) Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Ig ... Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne ... v veljavi za 1.514,27 EUR z zahtevanimi obrestmi ter za stroške izvršbe v znesku 150,43 EUR, z obrestmi vred. Ugotovilo je, da je tožena stranka solidarno odgovorna za neupravičeno uporabo avtorskih del iz repertoarja tožeče stranke za dve prireditvi, in sicer nastopa H. B. in Z. D. 24. 1. 2000 in Športnik leta 1999 27. 2. 2000. Zaradi delnega umika je sklep razveljavilo za 87,63 EUR z obrestmi in za ta del postopek ustavilo. Toženo stranko je obsodilo na plačilo 619,64 EUR stroškov tožeče stranke, slednjo pa na plačilo 323,31 EUR stroškov tožene, obakrat z zamudno posledico.

(2) Proti sodbi se iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, od tu ZPP) preko svoje pooblaščenke pravočasno pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, tožencu pa naloži povračilo pravdnih stroškov, tudi pritožbenih, ki jih priglaša. Prvemu sodišču očita, da se glede ugovora aktivne legitimacije ni opredelilo do bistvenih trditev, namreč, da ni šlo za neodrska glasbena dela, pač pa da je šlo za dela, izvajana na odru, ne za predvajanje posnetkov. S tem je po njenem mnenju storjena tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nasprotuje tudi ugotovitvam glede pasivne legitimacije, namreč oceni, da je tožena stranka kot pomočnik organizatorja solidarno odgovorna. Samo z najemom dvorane in prodajo vstopnic, ki sploh ni dokazana, še ne postaneš prireditelj, to sta bila pogodbenika tožene stranke, saj iz njihove pogodbe izrecno izhaja, da sta zadolžena za pridobitev vseh dovoljenj. Zato tožena stranka tudi ni bila dolžna tožeče stranke obveščati o prireditvah. Vztraja pri tem, da so nastopajoči že prejeli svoj avtorski honorar. Pritožbi prilaga kopijo odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1063/2008.

(3) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila, se je pa sama pritožila proti odločitvi o stroških, ki je vsebovana v sodbi. Nasprotuje temu, da mora plačati toženi stranki 323,31 EUR stroškov zaradi umika tožbe za 87,63 EUR, saj je to le 5 % zneska po izvršilnem predlogu, kar na uporabo tarife sploh ne vpliva. Tožeča stranka tako samo s sorazmerno majhnim delom ni uspela, s tem pa niso nastali nobeni posebni stroški, zato mora tožena stranka sama kriti svoje stroške. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče pa je utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katero se tožena stranka v pritožbi posebej sklicuje. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti.

(6) Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka kolektivna organizacija, ki ima za uveljavljanje avtorskih pravic dovoljenje Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino. Uporaba avtorskega dela je dopustna le, če avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenese ustrezno materialno avtorsko pravico, med katere spada tudi pravica javnega izvajanja. Pravica javnega izvajanja obsega izključno pravico, da se glasbeno delo priobči javnosti z živo izvedbo (2. odst. 26. čl. Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZASP). Po 1. točki 1. odst. 147. čl. ZASP v zvezi z 2. odst. 147. čl. ZASP (veljavnega v času sporne uporabe avtorskih del (1) je uveljavljanje pravic javne priobčitve neodrskih del dopustno samo kolektivno. S tem je hkrati tudi pojasnjeno, zakaj ni utemeljen ugovor tožene stranke, da je avtorski honorar za koncert plačan že avtorju (tedaj individualno).

(7) Z neodrskimi glasbenimi deli pa niso mišljena dela, ki se ne izvajajo „v živo“ na odru, pač pa se predvajajo posnetki. Odrska dela so opere, operete, baleti, ipd. (glej tč. b 2. čl. Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del, Ur. RS št. 29/98; Pravilnik), neodrska pa oratoriji, kantate, dela resne in zabavne glasbe (glej tč. a 2. čl. Pravilnika). Obravnavani glasbeni prireditvi (koncerta zabavne glasbe) torej brez dvoma sodita med tipična glasbena neodrska dela.

(8) Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvega sodišča, da je bila tožena stranka soorganizator prireditve „Nastop H. B. in Z.D“, za katero tožeča stranka terja plačilo za uporabo avtorskih pravic za dela iz njenega repertoarja, zato je pravilen in zakonit tudi sklep, da na podlagi 165. čl. ZASP solidarno odgovarja za kršitve, torej za uporabo avtorskih del brez zahtevanega dovoljenja. Lastnost soorganizatorja (in s tem uporabnika) izhaja prvenstveno ravno iz pogodbe med njo ter Z. D. ter H. B., na katero se sklicuje v pritožbi (kopija v prilogi spisa B 2). Ne gre samo za najemno pogodbo, kot skuša prikazati pritožnica, čeprav je tudi najem dvorane predmet omenjene pogodbe (2). Tožena stranka se je kot najemodajalec dvorane za izvedbo zabavnoglasbene prireditve zavezala dvorano pripraviti za nemoten potek prireditve, vršiti predprodajo vstopnic, za kar je bila dogovorjena 3 % provizija, ter organizirati redarsko službo. (To neposredno izhaja iz citirane listine, smiselno pa je to v celoti potrdil tudi direktor tožene stranke, zato je dokazna ocena prvega sodišča glede tega brez napak.) Res sta se navedena pogodbenika tožene stranke nasproti slednji zavezala pridobiti vsa potrebna dovoljenja, vendar to na oceno položaja tožene stranke kot soprireditelja, s tem pa na položaj proti tožeči stranki, ne vpliva. Na podlagi navedenega ni dvoma, da je imela tožena stranka za uspeh dogodka lasten gospodarski interes, kar skupaj z obveznostmi, ki jih je za izvedbo glasbenih prireditev prevzela do soprirediteljev („najemnikov“), pomeni, da je bila tudi ona uporabnica avtorskih del in da je s tem pasivno legitimirana v obravnavanem sporu (3). Dejstvo, da bi morebiti tudi druge osebe lahko prišle v poštev kot uporabniki avtorskih del v tem primeru, na odgovornost tožene stranke ne vpliva, saj je obveznost po 165. čl. ZASP solidarna, kot je to ustrezno pojasnilo že prvo sodišče.

(9) Na podlagi navedenega in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (353. čl. ZPP).

(10) Prav pa ima tožeča stranka, da je bil uspeh tožene stranke (oziroma temu ustrezen njen neuspeh – delni umik tožbe) zanemarljiv in ni vplival na višino za pravdo (in predhodni izvršilni postopek) potrebnih stroškov (na uporabo tarif za odmero potrebnih stroškov). Tožena stranka zato svoje stroške nosi sama (3. odst. 154. čl. ZPP). Na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP je bilo zato treba odločitev o stroških, vsebovano v 2. odst. III. tč. prve sobe, razveljaviti.

(11) Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama stroške, ki so ji pri tem nastali (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njeni pritožbi. Tožeča stranka pa je s pritožbo uspela, zato ji tožena stranka dolguje še pritožbene stroške, in sicer 150 tč. po 2. odst. 21. Tar. št. Odvetniške tarife, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, kar znese 84 EUR.

------------------------------------

(1) Kasnejša sprememba tega določila ZASP na to sicer ni vplivala.

(2) Zato obravnavana zadeva z zadevo VSL I Cp 1063/2008 ni primerljiva; v slednji je šlo namreč samo za oddajo prostorov v najem.

(3) O pojmu uporabnika primerjaj Trampuž M., Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic, Ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 84.