VSL sodba II Cp 478/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.371,74 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka. Kar zahteva tožeča stranka več, je zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se odškodnina primerno zviša oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje. Poudarja, da je odškodnina po vseh postavkah prenizka. V zvezi z nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem poudarja, da je upoštevaje ugotovitve prvostopnega sodišča glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem primerna odškodnina v skupnem znesku 3.008,00 EUR prenizka. Tožnik je utrpel številne udarnine po glavi, hrbtu, vratu in okončinah ter lažji pretres možganov. Sodišče je ugotovilo, da so telesne bolečine trajale 8 mesecev, ob tem pa tožniku priznalo številne preglede pri zdravnikih in ostale neprijetnosti med zdravljenjem. V zvezi z odškodnino za strah poudarja, da je napačno in nezakonito neupoštevanje izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. v delu, kjer ta ugotavlja, da je bil tožnik zaradi nespečnosti, strahov in nočnih mor pri psihiatru in da je pri tožniku po poškodbi izkazana tesnoba in motnje pri spanju z nočnimi morami. Izvedensko mnenje je bilo s strani tožene stranke v celoti sprejeto, toženka tem ugotovitvam ni ugovarjala. V tem pogledu se šteje, da je tožena stranka navedena dejstva priznala. V zvezi z odškodnino zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti poudarja, da je tožniku zaradi zvina vratne hrbtenice ostala večja nagnjenost k občasnim bolečinam v predelu vratne hrbtenice z možnim širjenjem bolečin proti ramenom in v glavo, ob takšnih epizodah pa je omejena tudi gibljivost vratu. Tožnik ima tudi slabšo grobo moč, slabši občutek za dotik in občutek mravljinčenja v desni roki. Sodišče tudi ne sledi izvedencema glede ugotovitve, da je potrebno tožnikove težave in trajne posledice v 50% pripisati poškodbi, v 50% pa degenerativnim spremembam, temveč vzrok za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v celoti pripisuje obravnavanemu škodnemu dogodku. Tožnik je utrpel tudi lažji pretres možganov, kateremu gre pripisati glavobole v trajanju nekaj tednov do nekaj mesecev po poškodbi. Po mnenju prvostopnega sodišča je pri tožniku zaznati tudi razvoj depresivnosti in anksioznosti, ki sta se pojavila ob dolgotrajnem iskanju zadoščenja za utrpelo poškodbo. Prvo sodišče sprejema tudi tožnikove navedbe o tem, da je zmanjšano sposoben za dela ter kreativne in družbene aktivnosti, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje v prisiljeni drži, dela, ki so povezana z vibracijami in sunkovitimi gibi glave. Ugotovljene tožnikove zmanjšane aktivnosti utemeljujejo višjo odškodnino, kot jo je prisodilo prvostopno sodišče. Sodišča že samo za posledice, ki jih tožnik trpi zaradi zvina vratne hrbtenice in s tem povezanega omejenega gibanja vratu, prisojajo nekajkrat višjo odškodnino. V zvezi s premoženjsko škodo se pritožnik ne strinja s prvostopnim stališčem, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je tožnik predložil le bruto zneske in ne tudi neto zneskov. Kot zaslužek se namreč šteje vsaka premoženjska korist, ki se doseže z delom, ob upoštevanju splošno znanega dejstva, da so prispevki za socialno varnost in drugi odtegljaji, ki poleg neto zneska tvorijo bruto znesek, enaki v obeh primerih, torej v primeru prisotnosti tožnika na delu kot tudi v primeru odsotnosti tožnika z dela zaradi bolniške. Tožnik te trditve ponazarja tudi s formulami. Gre za sodbo presenečenja, saj bi moralo sodišče tožnika na nepopolnost potrdila, ki mu ga je izdal delodajalec, opozoriti in ga pozvati, da v določenem roku predloži potrdilo, kot ga zahteva sodišče. Tudi zavrnitev zahtevka na povrnitev stroškov za fotokopije in drobni material je neutemeljena. Smešno in povsem neživljenjsko je pričakovati, da bi tožnik hranil vse račune, ki bi potrjevali navedeni del zahtevka. Sicer pa sodna praksa stoji na stališču, da se takšni stroški priznajo, saj je povsem logično, da je tožnik utrpel tudi stroške fotokopij in ostalega drobnega materiala, kamor med drugim spadajo tudi vsi telefonski klici, povezani z naročanjem na preglede. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa z 18,63 %. Pretežni del celotnega postopka je tekel prav zaradi ugotavljanja odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo in le manjši del se je sodišče ukvarjalo s samo višino škode.

Tožena stranka tudi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da se sodba razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje. Poudarja, da je priča M. izpovedal, da je bil tožnik vinjen. Nelogično je zato, da bi postal potem, ko je policist utemeljeno uporabil fizično silo, brezhiben. Ravnanje tožnika, ki se z glavo nagne v policijsko vozilo in nedvomno vinjen preprečuje izstop policistu iz vozila po uradnem postopanju, je nedvomno močno neobičajno ter izpolnjuje znake prekrška zoper javni red in mir, hkrati pa predstavlja tudi nespodobno vedenje na javnem kraju. Gre za kršitev predpisov in s tem soodgovornost tožnika za nastale posledice, česar pa sodišče sploh ni ugotavljalo. Zato je napačno uporabilo materialno pravo. Tako ravnanje tožnika pa je predstavljalo tudi podlago za ravnanje policistov ter za uporabo prisilnih sredstev in to ne le fizične sile temveč tudi sredstev za vezanje in vklepanje ter podlago za odvzem prostosti in pridržanje. Sodišče je le pavšalno opredelilo ravnanje policistov za protipravno. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala, da se je tožnik upiral. Nelogična je ugotovitev sodišča, da ni vpil in se ni umiril, pa je tudi ugotovitev, da policisti so prekoračili pooblastila na javnem kraju in ob prisotnosti prič. Sodišče je pavšalno kot neverodostojno zavrnilo pričanje policistov, čeprav je samo navedlo, da so bile njihove izpovedbe skladne. Nemogoče je, da bi skladno izpovedovali, ko so bili ločeno zaslišani. Nelogična je tudi ugotovitev, da priče, ki so tožnikovi sosedje, izpovedujejo popolnoma neobremenjeno in niso zainteresirane za izid postopka, čeprav se kot sosedje vsakodnevno srečujejo in kot izhaja iz navedb priče Miloševiča v prostem času skupaj popivajo. Ker je bil odgovor na tožbo podan že v letu 2001 ne pride v poštev določba 2. odstavka 214. člena ZPP, saj je novela ZPP-D začela veljati šele 1.10.2008. Zmotna je tudi ugotovitev prvostopnega sodišča, da je vzrok za tožnikove bolečine in zmanjšanje življenjskih aktivnosti v celotni škodni dogodek, ne pa kot sta ugotovila oba izvedenca, da je 50% težav pripisati degenerativnim spremembam hrbtenice. Sodišče tudi nima medicinskega znanja in ne more ocenjevati posledic degenerativnih sprememb. Gre za dejansko vprašanje, ki ga mora dokazati tožnik in ne za vprašanje vzročne zveze, kot zmotno meni sodišče. Tožnik je sokriv za nastali škodni dogodek, saj je s svojim nedopustnim ravnanjem soprispeval k škodi. Tožnik tudi ni utrpel tako hudih posledic, kot jih zatrjuje. Izvedenca nista potrdila, da bi utrpel pretres možganov. Zdravljenje poškodb je potekalo brez posebnosti in tožnik ni imel pretiranih neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem. Neutemeljena je tudi odškodnina za strah. Dosojena odškodnina ni primerna glede na čas zdravljenja upoštevaje, da ni imel hudih poškodb. Odškodnina za duševne bolečine v prisojeni višini nima podlage v izvedenskih mnenjih. Presega prosto presojo dokazov in je zato odškodnina po temelju in višini neutemeljena.

Pritožbi nista utemeljeni.

- k pritožbi tožeče stranke

Pritožnik izpodbija višino odmerjene dodatne odškodnine tako za nastalo premoženjsko kot tudi za nepremoženjsko škodo.

- glede premoženjske škode

Pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijanim prvostopnim stališčem v zvezi s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo. Pritožnik šele v pritožbi ponuja matematični izračun neto zneskov terjane razlike pri izgubi dohodka zaradi nastalih poškodb, kar predstavlja nedopustno pritožbeno trditveno – dokazno novoto, saj ne pojasni zakaj teh matematičnih formul ni predstavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa tudi sicer ne pritrjuje njegovemu stališču, da naj bi dejstvo, da so prispevki za socialno varnost in drugi odtegljaji, ki poleg neto zneska tvorijo bruto znesek, enaki v obeh primerih, torej v primeru prisotnosti tožnika na delu, kot tudi v primeru odsotnosti tožnika z dela zaradi bolniške predstavljalo splošno znano dejstvo. Splošno znano dejstvo je tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda).(1) Kakšni so prispevki, ki ločijo bruto znesek dohodka od neto zneska, pa je predmet konkretne zakonodajne ureditve, ki vendarle ni splošno znana, po drugi strani pa gre za konkreten oz. individualiziran izračun ob podanih posamičnih konkretnih parametrih, ki jih predstavljajo podatki o odmernih osnovnih in davčnih stopnjah. Ker bi bilo mogoče ugoditi zgolj dokazanemu in substanciranemu tožbenemu zahtevku za plačilo izpadlih neto razlik dohodkov, je pravilna odločitev o zavrnitvi tega zahtevka v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče v tej zvezi tudi ne pritrjuje pritožnikovemu stališču, da gre za „sodbo presenečenja“, ker ga sodišče prve stopnje ni pozvalo, naj predloži potrdilo delodajalca o neto zneskih (vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Dolžnost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva ne seže tako daleč, da bi moralo pozivati stranko, katero konkretno dokazno listino naj predloži. Tudi sicer takšne listine tožnik ne prilaga niti pritožbi, ponuja zgolj parcialen izračun, ki kot že pojasnjeno predstavlja prepozno uveljavljano trditev oz. dokaz.

Ni sprejemljiv tudi pritožbeni očitek, da je neutemeljena zavrnitev zahtevka na povrnitev stroškov za fotokopije in drobni material. V skladu z določbo 1. odstavka 7. člena ZPP morajo stranke ne le navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, temveč tudi predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (načelo razpravnosti). Tožnik bi upoštevaje, da je zaradi nastale mu škode načrtoval vložitev odškodninskega zahtevka, moral in mogel zbirati oziroma hraniti vse račune oziroma druge listine, ki izkazujejo njegove stroške, nastale kot posledica škodnega dogodka. Ker takšne potrebne skrbnosti ni izkazal, ni v tej pravdi zmogel zahtevanega dokaznega bremena v tem delu.

- glede nepremoženjske škode

Nepremoženjsko škodo sodišče odmerja na podlagi dveh načel: načela individualizacije višine odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo navedeno načelo pride v poštev pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin (tako telesnih kot tudi duševnih zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi skaženosti) in strahu, saj vsak posameznik upoštevaje svoje somatske, čustvene in intelektualne lastnosti različno doživlja intenziteto posegov v svojo telesno in duševno integriteto. Sodišče pa določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) uporabi tako, da upošteva tudi objektivne kriterije in sicer primerja razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine je potrebno upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

V zvezi s postavko telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pritožila izpostavlja ugotovljene vrste, trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ki naj bi omogočalo višjo odškodnino od odmerjene v skupnem znesku 3.008,00 EUR. Vendarle pa gre za udarnine in odrgnine, lažji pretres možganov ter zvin hrbtenice in ne za – na srečo – hujše poškodbe od opisanih, z adekvatnimi - v izpodbijani sodbi opisanimi posledicami, na kar vse se sodišče druge stopnje, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, sklicuje in jih natančneje ne povzema. Te ugotovitve pa višje odmere odškodnine iz te škodne postavke ne dopušča.

V zvezi s prisojeno odškodnino za strah pritožbeno sodišče prav tako soglaša z višino izpodbijane odmere v skupnem znesku – 2.000,00 EUR. Res je bil primarni strah zelo intenziven in sorazmerno dalj časa trajajoč, vendar pa upoštevaje opisane posledice sekundarni strah (za izid zdravljenja) ni bil tako intenziven, da bi bila lahko odškodnina za obe obliki strahu, ki jih je treba skupaj obravnavati, višja. Pravilno je v izpodbijani sodbi tudi upoštevana okoliščina, da tožnik ni v trditveni podlagi tožbe navajal trditev o hujših oblikah doživljanja strahu. Sodišče upoštevaje načelo razpravnosti presoja praviloma zgolj tisto, kar stranke zatrjujejo v vlogah in na narokih in ne tistega, kar naj bi šele izhajalo iz izvedenih dokazov (primerjaj že citirano procesno določbo 1. odstavka 7. člena ZPP). V nasprotnem primeru bi sodišče neupravičeno na podlagi v pravdnem postopku načelno nedopustne uporabe preiskovalnega načela samo prevzelo vlogo pravdne stranke. Takšna procesna aktivnost sodišča je dovoljena le ob obstoju pogojev iz 2. odstavka cit. člena, torej če gre za nedopustna razpolaganja strank. Pa tudi, če bi se lahko upoštevalo doživljanje neupoštevanih nespečnosti, strahov in nočnih mor, ki jih je ugotovil postavljeni izvedenec, je prisojena odškodnine iz te postavke v sorazmerno visokem znesku še vedno v okvirih sodne prakse.

Enako velja za odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v skupnem znesku 4.869,17 EUR. Tudi ta ustreza ugotovljenim trajnim posledicam, ki so srednje težke narave (večja nagnjenost k občasnim bolečinam v predelu vratne hrbtenice z možnim širjenjem bolečin proti ramenom in v glavo, pri čemer je gibljivost le nekoliko omejena, slabša groba moč desne roke, težave pri sunkovitih gibih z glavo in dolgotrajni prisilni drži, pri čemer pa poškodbe niso takšne, da bi se v prihodnje poslabšale in vodile do večjih zdravstvenih težav in občasni glavoboli; zaradi vsega tega je tožnik zmanjšano sposoben za dela in rekreativne in družabne aktivnosti, ki zahtevajo dolgotrajno sedenje v prisiljeni drži, dolgotrajno držanje glave v prisiljeni drži, ter za dela, ki so povezana z vibracijami in sunkovitimi gibi glave; tožnik duševno trpi tudi zato, ker ne dosega več takšnih delovnih rezultatov kot prej, od rekreativnih športov pa več ne igra tenisa).

Skupaj odmerjena odškodnina v znesku 9.869,17 EUR (10,56 povprečnih plač) tako predstavlja pravično zadoščenje in je v skladu z okviri sodne prakse.(2)

- glede stroškov prvostopnega postopka

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru uporabilo takšen način ugotavljanja uspeha ene in druge pravdne stranke, ki upošteva dosežen uspeh glede na višino tožbenega zahtevka. Stroški so odmerjeni glede na odstotek vtoževanega zneska, s katerim je tožnik uspel v tej pravdi. Takšen pristop je po oceni pritožbenega sodišča v okviru določbe 2. odstavka 154. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje, ki tudi v do sedaj obravnavanih delih ni ugotovilo kakšne kršitve procesnega ali materialno pravnega značaja, v teh delih zavrniti pritožbo tožeče stranke in potrditi v obravnavanih delih izpodbijano prvostopno odločitev (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke

-glede izpodbijanega temelja zahtevka

Pritožnik najprej spregleda, da je prvostopno sodišče odmerilo odškodnino le v zvezi s končnim dogajanjem v zaporih na Povšetovi in ne tudi v zvezi z dogodki pred tem. Zato so vse tiste pritožbene navedbe, ki se ne osredotočajo na to škodno dogajanje, pravno nerelevantne. Kar zadeva škodni dogodek pa iz prvostopnih ugotovitev izhaja, da tedaj tožnik ni več dajal nobenega povoda za tako brutalen napad policistov, saj se tedaj ni na kakršenkoli način upiral ali motil javnega reda in miru. Zato je prekoračena in nepotrebna uporaba sile ustrezna dejanska podlaga za materialno pravno pravilno ugotovitev o protipravnem ravnanju obeh policistov (glej izčrpne razloge sodišča prve stopnje, ki se utemeljeno sklicuje na določbi 51. člena Zpol in 9. točko Navodil na 12. strani sodbe). Tožniku v zvezi s tem škodnim dogodkom tudi ni mogoče očitati soprispevka, kljub temu, da je predhodno izkazal neprimerno ravnanje, ko je porinil glavo v policijski avtomobil in preprečeval izstop policistu iz policijskega vozila. Gre za dva časovno ločena dogodka, ko je najprej tožnik s svojim ravnanjem podal povod za uporabo sile, ki mu ni povzročila obravnavanih poškodb, nato pa ne več, kar bi morala policista upoštevati profesionalno, se obvladovati in prenehati z vsakršnim nasilnim ukrepanjem. Tudi sicer pritožbeno sodišče pripominja, da brezobzirno udarjanje (celo od zadaj v hrbet) in brcanje ter vlečenje po tleh že obvladane osebe v nobenem primeru ne spada med tiste oblike uporabe sile, ki jih predvidevajo omenjeni predpisi, celo če bi tudi na Povšetovi tožnik nadaljeval z upiranjem policistoma na podoben način, kot pred blokom, ko se ni hotel odmakniti od vrat policijskega avtomobila, in celo tudi ne, če bi bilo dokazano, da naj bi prej tudi vpil, žalil policiste in se ne bi hotel umiriti. Ne le, da gre za prekoračitev pooblastil, temveč tudi za skrajno neprimerno (brutalno-agresivno in objestno) obnašanje predstavnikov državnega organa, ki bi lahko povzročilo tudi še precej hujše škodne posledice. Iz v prvostopni sodbi obširno citiranih določb obeh omenjenih predpisov (glej 6. stran sodbe) izhajajo vsaj naslednja načela in izhodišča policijskega ukrepanja: uporaba milejšega sredstva, ki zadostuje za izvedbo potrebnega ukrepa in ne povzroči nepotrebnih škodljivih posledic oziroma so te omejene na najmanjšo možno mero, prenehanje uporabe sile takoj, ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bilo prisilno sredstvo uporabljeno ter spoštovanje človekove osebnosti in dostojanstva. Vsa ta načela in izhodišča so bila v konkretnem primeru grobo kršena.

Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je najprej procesno pravilno oprlo odločitev na neizpodbojno domnevo o priznanju iz 2. odstavka 214. člena ZPP - ključnih tožnikovih trditev o tem, kako je škodni dogodek na Povšetovi potekal. Navedeno zakonsko določilo pa je bilo pravilno upoštevano glede na prehodno določbo 1. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D)(3), ki določa, da če ni drugače določeno, se postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljuje po dosedanjih predpisih. Kot presežek pa je izdelalo še dokazno oceno na podlagi izpovedb zaslišanih in pravilno ni verjelo policistoma temveč tožniku, pri čemer se je sodnica oprla na svoj občutek, ki ga je pridobila že ob neverodostojnem njunem izpovedovanju glede predhodnega dogajanja, demantiranega s strani skladnih in prepričljivih izpovedb zaslišanih prič, katerim njihovo verodostojnost ne zmanjšuje okoliščina, zatrjevana v pritožbi, da naj bi šlo za sosede in celo pivske tovariše tožnika. Potek dogodka je namreč podprt tudi z listinsko izkazanimi poškodbami, ki ne bi mogle nastati, če bi dogodek potekal tako, kot sta poskušala sodišče prepričati zaslišana policista (glej obširno in prepričljivo dokazno oceno v prvostopni sodbi). Pritožbeno oporekanje dokazni oceni pa sicer v bistvenem temelji na hipotetični in nedokazani predpostavki, da je tožnik, ki je sprva ravnal nepravilno, ko se je upiral, s takšnim obnašanjem nadaljeval tudi potem, celo tudi na koncu v zaporu, ko je bil predhodno že obvladan.

-glede izpodbijane višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

Okoliščina, da je tožnik imel pretres možganov lažje oblike, izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. A. M. z dne 8.8.2006 (glej 6. stran mnenja) in iz mnenja E. S., dr. med (glej strani 2 in 5 mnenja). Pritožbeni očitek, ki meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja v tem delu, je torej neutemeljen.

V zvezi s prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sta pritožbena očitka, da „sodišče v izvedeniških mnenjih nima podlage za odločitev in da odločitev presega prosto presojo dokazov“ pavšalna oziroma neobrazložena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, ki je opisal svoje vsakodnevne omejitve, te izpovedbe pa niso v nasprotju z mnenjema izvedencev. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje pravilno ugotovljeno, prisojena odškodnina pa je v skladu z ugotovljenimi posledicami in ugotovljenim duševnim trpljenjem tožnika.

Pravilno je v skladu z novejšo sodno prakso izključen soprispevek oškodovanca zaradi v polovičnem obsegu prisotnih degenerativnih sprememb pri tožniku, torej je upoštevana vzročna zveza izključno med nastalim škodnim dogodkom in nastalo posledico in ne tudi vpliv prej zgolj latentnih oz. predhodno nemih degenerativnih sprememb. Te ne morejo predstavljati pravno relevantnega sovzroka pri nastali škodi (4).

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje, nanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje, ki tudi tu ni ugotovilo kakšne kršitve procesnega ali materialno pravnega značaja, zavrniti tudi pritožbo tožene stranke in potrditi v obravnavanih delih izpodbijano prvostopno odločitev ( 353. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

(1) Lojze Ude in dr.: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen)“, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006, stran 374, v tem delu avtor komentarja: Jan Zobec.

(2) Primerjaj na primer: Sodbo VS RS II Ips 996/2008, kjer je bilo v podobnem primeru sicer prisojenih še manj – le 7 povprečnih plač, vendar pa je šlo za precej starejšega oškodovanca, ki je bil star ob nezgodi že 55 let, medtem, ko je tožnik bil star ob nezgodi šele 39 let, kar terja sorazmerno višjo odškodnino v prisojenem znesku.

(3) Ur. l. RS, št. 45/2008.

(4) Glej na primer v elektronski bazi - SOVS: Sodbo VS RS II Ips 948/2006, z dne 5.2.2009.